20.11.2021

V razcepu med novošolskim trapom in baladno elektroniko

Debitantski album mladega veterana ljubljanske scene Gregija Kocijančiča deluje kot vezivno tkivo med urbanimi trendi stare in nove garde.

Jaša Bužinel

Tsujigiri

КАФАНА
2021

Najprej disclaimer: pisanje recenzije sodelavca ni najlažje opravilo, a je to na naši močno incenstuozni alter glasbeni sceni, kjer različni protagonisti po pravilu sedijo na različnih stolčkih, nekaj vsakdanjega. Pa niti ne le pri nas, saj je ta shapeshifting značilen tudi za mednarodno elektronsko sceno, kjer so producenti hkrati didžeji, novinarji, vodje založb, promotorji in še kaj. Objekt tokratne obravnave je namreč debitantski album domačega shapeshifterja Gregija Kocijančiča, vokalista, producenta, didžeja in kolega iz Mladine, ki bi ga lahko kljub mladosti oklicali za veterana ljubljanske scene, aktivnega že več kot desetletje. Bil je še mulc, ko sem kot srednješolec na Mostovni plesal na njegove mikse pod imenom Felis Catus, pod katerim je nastopal kot član kolektiva Don’t Make New People. Najine poti so se ponovno prekrižale na Radiu Študent, kjer je več let kuriral oddajo DJ Seansa; leta 2014 je s »post-pop« zasedbo Your Gay Thoughts nastopil tudi na Klubskem maratonu. Njihova komada Broken Neck in Nonstopsampanjac, ki ju najdemo na tistoletni kompilaciji, sta zame še danes vir nostalgije na to obdobje (samo)odkrivanja in raziskovanja slovenske glasbe. Ob New Wave Syria so bili Your Gay Thoughts eni izmed pionirjev urbane, v zunanji svet zazrte, na globalne trende odzivajoče se slovenske glasbe, in del nekega trenutka na ljubljanski sceni, ki so jo močno poganjale ambicije ekipe Bikofeja in festivala ter založbe Stiropor. Posredno so tlakovali pot zasedbam, kot so Matter, SBO in drugim projektom zadnjih let, ki bežijo iz kalupov slovenske popularne muzike. A po nekaj mednarodnih uspehih, evropskih turnejah in albumu The Watercolours (2015) je bend leta ob plošči Sinking Ships (2018) ime skrajšal na YGT in močno upočasnil dejavnost, Kocijančič pa je kreativno energijo preusmeril v solo projekt TsujigiriZdi se, da Harakiri obstaja na neki prelomnici med staro gardo novega trapa (Matter) in novo gardo (.travnik, Nomark, kolektiv a s e b e n, PTČ), hkrati pa ga lahko posredno primerjamo z introvertiranim popom Tschimyja in Nejca Pippa. Je kot most, ki povezuje sorodne estetske smernice dveh različnih generacij. A prav zaradi svoje dualnosti in razpršenosti idej kot celota nekoliko izgubi na impaktu. Tsujigiri vsekakor premore neko specifično (kant)avtorsko senzibilnost, zato bi si v prihodnosti želeli še več osebno-izpovednega baladerstva v sferi sodobne elektronike, ki, kakor dokazujejo številni komadi albuma Harakiri, deluje kot njegov naravni habitat.

Leta 2016 se je prvič predstavil s kamniško zasedbo Matter na komadu 1000 Kristalov iz njihovega prvenca Amphibios (2016), lani pa je pri založbi rx:tx pod imenom Better izšel Testament ljubezni, uradni kolaboracijski album med Tsujigirijem in Kamničani, ki je deloval kot sinteza njihovih posamičnih estetik. Dolgoletni kolegi so nam postregli z ambiciozno plato, a kljub nekaj zelo močnim momentom in nasploh vrhunski produkciji, predvsem v komadih Misli nate, Nežno kruti svet in Testament ljubezni, se preplet njihovih glasbenih senzibilnosti ni zdel pretirano nujen ali potreben – »Tsujigiri namreč v bend ne vnaša dovoljšne vsebinske svežine, da bi album odpiral pravo novo poglavje,« sem pisal takrat. Kot samooklicani psevdotrap projekt Tsujigiri sicer obstaja v istem univerzumu kot glasba Matter, a obenem se zdi pri njem veliko pomembnejši kantavtorski pečat kot tudi obrat navznoter ... introspekcija, intima, osmišljanje lastnih čustev in tehtanje različnih razpoloženj. Ni pa tistega psevdouličnega, mitološkega popisovanja kamniškega in posredno slovenskega vsakdana, ki ga najdemo pri Matter. Specifika Kocijančičevega izraza je v tem, da se močno napaja iz sodobnega post-vse kantavtorstva, predvsem pop intimizma britanskega slavčka Jamesa Blaka, in hkrati tudi aktualnih (ob)trapovskih trendov. Relevantna referenca je tudi samooklicani mojster temačnih ljubezenskih pesmi Joji, predvsem njegov lanski album Nectar.

Prav zato se na trenutke zdi, da je Kocijančič razpet med dvema svetovoma – vokalno post-soulovskim, instrumentalno r&b-jevsko filingaškim, producentsko elektrifiricanim kantavtorstvom, ki ga je razvil kot frontman projekta Your Gay Thoughts, in trenutno precej hajpanim (post)trap izrazjem skandinavskih vplivnežev Drain Gang in sorodnih estetov melanholije 21. stoletja, ki jo na globalni ravni že več let promovira slovenska spletna platforma TRASH ドラゴン. Pri slednji je Tsujigiri maja 2020 tudi izdal prvi singel Barefoot, ki je izstopal s svojo skoraj perverzno intenzivno, a ultimativno učinkovito rabo autotuna, in v isti sapi izzval tako komentarje à la »Autotune = No Talent« in »Stop posting these crying kids« kot tudi »the first time i enjoyed having a song with way too much autotune«.

Harakiri prinaša deset sorodnih skladb, ki vsaka po svoje odražajo Kocijančičeve glasbene ljubezni. A ne morem mimo občutka, da projekt Tsujigiri najbolj blesti ravno v trenutkih, ko je avtor najbolj zvest svojim koreninam in najmanj trendovski. Njegova muzika je vezno tkivo, ki pod eno streho združuje različne, toda v esenci sorodne estetike sodobnih urbanih muzik, plavajočih v plazmi neoliberalističnega vsakdana. Zato ne preseneča, da poleg Matter, ki gostijo na treh komadi, album vključuje tudi mladega raperja YNGFireflyja, člana letos precej odmevnega pop trap boy benda .travnik, in vokalista/producenta Nomarka, vodjo domačega hyperpop kolektiva a s e b e n, ki predstavlja pomemben segment novodobne mladostniške post-internetne ekspresije. Komad Barvno slep z YNGFireflyjem s svojim otožnim melodičnim motivom v spomin prikliče depresivni trap pokojnega Lil Peepa. Na drugi strani pa pri komadu Skis feat Nomark, enemu izmed tukajšnjih presežkov, ki bi ga komot lahko vrteli na Valovem jutranjem programu, medtem ko bi se ljudje furali na šiht po zaledenelih cestah, težko zaobidemo sklicevanje na aktualni hiperpopovski (post)trap švedskih fejmičev, kot sta Bladee in Ecco2k.

Četudi imajo vsi našteti artisti lasten izraz – danes seveda težko sploh govorimo o žanrih – je mogoče med njimi vleči vzporednice predvsem v smislu sorodnih senzibilnosti. Estetika njihovih komadov je pogosto zadimljena, zamegljena, jesensko utesnjujoča; namesto bengerskih 808 kick bobnov kot metafore seks prevladujejo psihedelični, počasi kotaleči se, dezorientirajoči trap beati. Pretežno ljubezensko-eksistencialna besedila so nemalokrat bolj emo(tivna) kot besedila pop emo bendov izpred desetletja, nasploh pa je atmosfera kot nekakšen izraz depresivnega hedonizma po pravilu otožna. O estetizaciji depresije v kontekstu trendovskih (ob)trapovskih glasb sem že pisal v različnih recenzijah (Ružno pače, .travnik), a bi se o tem dalo še veliko povedati. Obenem moramo izpostaviti namig založbe, ki pravi, da je upoštevanja vredna referenca tudi mračna atmosfera žanra witch house, ki ga je populariziral ameriški dvojec Salem.

Album Harakiri zaznamuje soroden vajb, ki ga zacementira že uvertura. Hlepečo sintovsko melodijo komada Paličnjak, ki lebdi nad beati kot ljubljanska megla (slednji kasneje celo posveti cel komad), dopolnjuje njegovo hrepeneče zavijanje z autotunom (»Tresem se k paličnjak, panika«) in tipično hladna Dachotova dostava s klasičnimi matterjevskimi motivi (»A se spomnš lani, ko smo ukradl kombi?«). Kocijančič je drzen, ko pride do raztegovanja lastnega glasu skozi neskončne možnosti autotune manipulacij. Lahko celo rečemo, da je eden izmed domačih mojstrov rabe autotuna, vendar gre poudariti, da sta na albumu svoj pečat v vlogah koproducentov pustila tudi Levanael in Shao. V Tsujigirijevem glasu lahko iščemo vokalni futurizem oz. vokalno psihedelijo, ki jo je v nedavni knjigi Neon Screams: How Drill, Trap and Bashment Made Music New Again kontekstualiziral Kit Mackintosh. Hkrati pa je prav obsesivna raba autotuna v navezavi na njegovo samosvojo artikulacijo, specifično poudarjanje zlogov in lomljenje melodij, stilizacijo sičnikov in šumnikov ter občasno mrmranje oziroma zavijanje tisti faktor, ki bo »make it or break it« za marsikatero poslušalko in poslušalca. Tak je recimo komad Megla, ki bi s svojim swagom lahko bil himna meseca novembra, a čigar refren (»Včasih vse se vleče, ko novembra v Ljubljani pade megla dol, ostane tam…«) je v drugi polovici preprosto preveč nerazločen, da bi ob njem popevali tudi mi. S tem se izgubi prav ta potencial kolektivizacije oz. memeizacije verzov med mladežjo, pri čemer so bili recimo nadpovprečno uspešni Matter. Tsujigiri najbolj briljira, ko autotune izrablja za nadgradnjo svojega melodičnega glasu, skratka pri kiborškem petju, kot manj učinkovit, mestoma celo preveč zamazan, pa se autotune izkaže pri njegovem repanju.

Atmosfera se tekom albuma ne spreminja preveč, spreminjajo se le forme komadov. Tudi ko gre za bengerje, ti ne slavijo trap klišejev, pač pa naslavljajo na neko nedefinirano koprnenje. V temačnem trap bengerju Zmija, ki se ponaša z enim izmed njegovih srbohrvaških tekstov (njegova besedila se večinoma napajajo iz poezije očeta Gorazda Kocijančiča), Tsujigiri prevzame vlogo nekakšnega zajebanca. Vendar v tej vlogi ne izpade dovolj prepričljiv – veliko bolj mu verjamemo, ko se pred nami razgali v vlogi ranjenega elektronskega trubadurja. Osebni favoriti so komadi, ki se oddaljijo od trap vzorcev, recimo Brez konca, ki spomni na 2-step fazo Jamesa Blaka in pri katerem se zdi, da je ta zasanjana elektronska romantika, zavita v plasti autotune melodij, njegov idealen format, na katerega bi moral staviti vse. Napram melanholičnemu trapu komada Apokalipsa, ki izpade kot B-side trojke Matter, se zdi zaključni dvojec Končno čist, ki verjetno izhaja iz kakega nedokončanega projekta YGT, in Nepoznata žena – še en komad, ki dolguje Jamesu Blaku – veliko bolj avtentičen. Tsujigiri skratka postane najbolj Tsujigiri, ko se oddalji od estetike Matter. 

Da je album izšel pri založbi КАФАНА, novoustanovljeni podružnici rx:tx, morda namiguje na nove poglavje domače glasbene kreativnosti na precepu globalnih elektronskih in trap/hip hop trendov. Zdi se, da Harakiri obstaja na neki prelomnici med staro gardo novega trapa (Matter) in novo gardo (.travnik, Nomark, kolektiv a s e b e n, PTČ), hkrati pa ga lahko posredno primerjamo z introvertiranim popom Tschimyja in Nejca Pippa. Je kot most, ki povezuje sorodne estetske smernice dveh različnih generacij. A prav zaradi svoje dualnosti in razpršenosti idej kot celota nekoliko izgubi na impaktu. Tsujigiri vsekakor premore neko specifično (kant)avtorsko senzibilnost, zato bi si v prihodnosti želeli še več osebno-izpovednega baladerstva v sferi sodobne elektronike, ki, kakor dokazujejo številni komadi albuma Harakiri, deluje kot njegov naravni habitat. Prav ta domačnost pa ima posledično tudi večji emotivni učinek na nas poslušalce.