09.09.2021
»Ker če ne bi blo boysov, mene ne bi blo več«
Prvenec mladega mariborskega pop trap kolektiva .travnik je mali biser intimnega osebno-izpovednega trap pop kantavtorstva in novodobnega boybendovstva.

.travnik
Pubeci ne jočejo
samozaložba
2021
Ko so proto-goth mulci Michael Dempsey, Robert Smith in Lol Tolhurst leta 1979 pisali besedilo za ikonični hit Boys Don’t Cry, je slednje predstavljalo odgovor na čustveno uniformiranost, nedostopnost in hladnosti, ki so veljale za družbene norme med mladeniči takratne britanske družbe. Če k temu prištejemo še čustveno razdajanje Iana Curtisa v besedilih Joy Division, lahko potegnemo sklep, da je v kontekstu popularne muzike prav prelom iz 70. v 80. leta predstavljal nekakšno liberalizacijo moških čustev (v smislu osvoboditve od klasičnega sinatrovsko-gainsbourgovskega šarmiranja, klišejske pop romantike in rockerskega predrkavanja). Pubeci ne jočejo je pravi mali biser intimnega trap pop kantavtorstva in novodobnega boybendovstva, iskrena fantovska izpoved z izrednim pop nabojem, zaradi katerega bi morali uredniki Vala 202 že takoj po izdaji zastriči z ušesi in .travnik umestiti vsaj med predloge za pesem tedna, če že ne na redni dnevni program.
Jezovi, ki so zadrževali emocije odraščajočih in iščočih se (belopoltih) mladeničev iz predmestij in urbanih središč na obeh straneh Atlantika, so bili porušeni: rodili so se novi bendi, žanri in gibanja – gothic rock, (post)hardcore, grunge, midwest emo, screamo, ki so v ospredje postavili osebnoizpovedne izlive na temo ljubezni, prijateljstva, osamljenosti, depresije, samomorilnosti, tesnobe in drugih najintimnejših vidikov naših (mladih) življenj. Nekje na sredini dvajsettisočih je vse to kulminiralo z mainstreamizacijo emo popa, rocka in metala, v zadnjem desetletju pa je ta emo patos sublimiral v nove glasbene forme. Mlajše generacije producentov so intimno liriko predhodnikov prevedle v kontekst trapa. Opevanje uličnega življenja, rivalstvo med tolpami, preprodajanja drog in slavljenje materializma – teme, ki so pretežno definirale izvorni južnjaški hip hop oz. trap iz Atlante ter okolice, so milenijci in zoomerji iz ZDA ter Evrope dopolnili z motivi, ki so prej zaznamovali predvsem verze emocionalnih kitarskih muzik. XXXTENTACION je bil Sad!, Lil Peep Crybaby, Yung Lean pa je v Agony pel »Take a pill and go to sleep«. Samomorilna nagnjenja, samopoškodovanje, filanje s koktejli antidepresivov in drog ter celotni emo patos so doživeli nesluteno transformacijo in sprožili popkulturno (r)evolucijo: depresija je postala nekakšen estetski statement in sproducirala celo generacijo suicide boysev, soyboyev, softičev, mladih ljudi, ujetih v depresivni hedonizem oziroma ahedonijo sodobnega sveta, skratka diametralno nasprotje testosteronskega trapa s polnimi jajci in pištolami, tverkajočimi velikimi ritmi in tuši šampanjca.
V to enačbo gre ob upoštevanju lokalnih okoliščin umestiti prvenec mladega mariborskega pop trap kolektiva .travnik, ki ga tvorijo YNGFirefly (član dvojca OYGN, o katerem smo na tem mestu že veliko pisali), Mglc, Mlake in Larry, na neki način nasledniki Tekochee Kruja, ki naprej nosijo plamenico štajerskega rapa, pa čeprav v povsem drugačni obliki. Album Pubeci ne jočejo v celoti sicer ne podleže emo trap skrajnostim, še zdaleč ni tako fatalističen in weltschmerzovski, veliko je tudi sončnih filingaških momentov ter spoštljivo nastopaških momentov (»sori, če sem kdaj preprosto kreten // pardon, če ti rečem, da se malo nasmej«), vendar je osebnoizpovedno izlivanje fantovskih čustev in vsakodnevnih tegob vselej v ospredju njihovega izraza. Na domači sceni so jim v tem smislu najbližje Tschimy in dvojec zalagasper, ki so poslušalce očarali s svojo odkritosrčno ranljivostjo, mestoma celo pretirano romantiko. Tu so tudi muzike spletnega kolektiva a s e b e n (producentov, kot so iluvtora, okniino, nomark, kai virtual), ki se gibljejo v sorodnih estetsko-tematskih vodah, a imajo več skupnega s hyperpop/cloud rap trendi skandinavskega kolektiva Drain Gang, s tem da je .travnik manj hiper in bolj pop. Za potrebe publicističnih velikopoteznih izjav bi lahko trdili, da gre za mini val pop intimistov, ki namesto visokopoetičnih eskapad sodobnega urbanega življenja (Matter), dirkanja z avtom pošrek (WNDE) ali ambicioznih sag o osebnih ter državnih tranzicijah (S.B.O.) nepretenciozno popisujejo srčne težave (»Ne morem spat, ne morem sanjat, ker fališ mi«), osebna hrepenenja (»s tretje perspektive gledam, kak ti gledaš mene«), urbano melanholijo, henganje s frendi (»ker če ne bi blo boysov, mene ne bi blo več«), sipanje ruma in viskija ter zvijanje džojntov, torej nemalokrat povsem suhoparen, repetitiven, dolgočasen vsakdan mladega slovenskega človeka v času koronakrize.
Po svoje so fantje pri popisovanju svoje notranjosti (neironično) skoraj bližje Miranu Rudanu (njihov komad Izvini bi bil lahko sodobni odgovor na njegov komad Sentimenti iz leta 1990) ali Viliju Resniku (vajba komadov Naj bogovi slišijo in Lava nista tako oddaljena, kot se zdi) kot pa omenjenim kolegom, seveda če uporabimo malo domišljije in izvzamemo vse aktualne reference ter slovensko-štajersko-angleški sleng (recimo sijajni verz »kaki lean, daj mi špricer« v komadu Piki). Gre pač za sorodno pop senzibilnost, sicer veliko višjega producentskega in ekspresivnega ranga, ki brez pretiranega kompliciranja apelira na najbolj elementarne emocije, nas tolaži in ujčka. Zato ne moremo niti mimo asociacij na imena tipa Blink 182 (faza okoli leta 2003) in druge pop punk bende iz naših najstniških let, ki so sorodne teme pakirali v primerljivo emotivne formate (poslušajte, recimo, komad 2000 solz in takoj zatem še I Miss You).
Beati kolektiva .travnik so v primerjavi s kompleksnostjo YNGFireflyjevega prvenca precej dostopni in gladki, večinoma osnovani okoli preprostega melodičnega (kitarskega) motiva, otožnih klavirsko-sintovskih linij ali najdenih samplov (Imaginary, Adijo). Z njimi fantje zakoličijo vajb (vseskozi nihajo med ležernim poletnim džuskanjem in megleno zimsko melanholijo), ki ga potem bogatijo s svojimi vokalnimi vložki. Če Firefly predvsem rapa, pa ga Larry, Mlake in Mglc fino dopolnjujejo s svojim melodičnim petjem, ad-libi in mehkobnimi refreni (Hopes Up, Kumulonimbus, Luna). V komadu Leti za mikrofon poprimejo še boysi iz zasedbe Matter – lahko bi celo rekli, da ta predstavlja nekakšen B-side njihove noirovske mojstrovine Sedimenti. Njihova dikcija je na trenutke štajersko zaznamovana, drugič skoraj postmalonovsko osladna, njihova večglasja blagozvočna ter tu in tam ojačana z autotune manipulacijami. Najbolj starošolski moment na plati dostavi štikl Sin z gostom Mitom, nekakšno posvetilo štajerski prestolnici (»In oprosti, pač sem gamad, Maribora sin, nea morem si pomagat«), na koncu pa .travnik postreže še z najbolj čustveno nabitim komadom na albumu, intimnim posvetilom preminulemu prijatelju z naslovom Adijo, na katerem Firefly na hrepeneči sample soulovskih orgel nalaga srce parajoče verze (»in odkar sem zgubu boysa, ne, nič ni več isto, če solze ble bi zlato, mel bi vilo«).
Čeprav se sam pri svojih osemindvajsetih letih ne morem neposredno identificirati z njihovimi življenjskimi zagatami, ni težko »s tretje perspektive« gledati samega sebe v zgodnjih dvajsetih. Pubeci ne jočejo je pravi mali biser intimnega trap pop kantavtorstva in novodobnega boybendovstva, iskrena fantovska izpoved z izrednim pop nabojem, zaradi katerega bi morali uredniki Vala 202 že takoj po izdaji zastriči z ušesi in .travnik umestiti vsaj med predloge za pesem tedna, če že ne na redni dnevni program. A do mene je prišla resnično presenetljiva informacija, da je nacionalni radio za dnevni program sprejel samo tri od dvanajstih komadov pričujočega albuma, in sicer zaradi preveč »nespodobnega« jezika, dejansko najbolj nedolžnih »kletvic«, kot sta fukala in pizdila, ki jih čistunski slovenski eter očitno ne more pogoltniti. Zdi se nepredstavljivo, da imamo v 21. stoletju to debato, toda Val 202 je bend dejansko prisilil v samocenzuro. Fantje so bili primorani komade prilagoditi za potrebe etra in iz njih izbrisati po eno ali dve »kletvici«, ki jih povprečen poslušalec sploh ne zazna.
Skratka, vsem je kul, da je nacionalni eter praktično ugrabljen s strani kitarskih muzik s sterilnimi, pogrošno praznimi, pogosto res depresivno slabimi besedili (v zadnjih dveh mesecih so bili med predlogi za slovensko popevko tedna praktično samo kitarski bendi, recimo Joker Out, Koala Voice, Lim Smrad in Žila, White Stain, LMBJK, Ekvorna, Jet Black Diamonds, Alo!Stari), ko pa mladci uletijo v eter z nekoliko sodobnejšo muziko (nenazadnje je bil med aktualnimi predlogi za popevko tedna tudi .travniku sorodni Post Malone s komadom Motley Crew), ki v svojih verzih dejansko reflektirajo življenje mladih v Sloveniji, so slogovno in jezikovno sveži, širši javnosti predstavljajo urbani jezik štajerske prestolnice in neposredno naslavljajo vrstnike, pa pride do takšnih patetičnih absurdov, žaljivih do mladih glasbenikov. In tudi nas, poslušalcev. Toda to je pač ta naša nacionalna glasbena politika v letu gospodovem 2021. Upamo skratka, da boste v naslednjih tednih in mesecih .travnik ujeli tudi na nacionalnih radijskih valovih doline šentflorjanske, pa čeprav v nekoliko manj pohujšljivi obliki.