Večno izpeto vprašanje, sveže speven odgovor

Je prvi objem. In so prvi objemi. Razlika ni le slovnična, še zdaleč ne. In Yoko Nono je bend, ki pade ravno v to razliko, bend za prvi objem. Ni naključje, da je objem na naslovnici prvenca. Igrivo, mamljivo, skoraj zafrkantsko pa je ime benda. Sicer tako in tako vemo, kako je z imeni pri nas: čudaška znajo biti. In Yoko Nono? Gre v uho. Yoko Nono želi na prvencu Če te vprašajo skozi uho v srce. Ne po bližnjici, bolj po utečeni poti. Kar bi bilo za ene dolgočasno in prav nič avanturistično, za druge pa prvič in sveže, je za Yoko Nono bistvo. Yoko Nono je indie pop rock dnevnik, pisan na roko, kot si ga predstavlja generacija, ki ne piše več na roko. Nič narobe, res ne. Yoko Nono je bend, ki je z razlogom na naslovnico dal objem. Ljubezenski album je. Ne izključujoče ali izključno, ampak tudi to je. Glavni izziv za bend so poslušalci. Če bodo fantje ciljali primarno na poslušalce Vala 202, kar je kar široko občinstvo, potem bodo prepričevali že prepričane. To deluje. Ampak imajo pa še nekaj drugega, s čimer bi lahko nagovorili res številne.

Dostopna biografija benda ima nekaj močnih točk, ki te porinejo naprej. Napolniš Orto bar, še preden si izdal en sam svoj komad? Ja, to izstopa. Si nominiran za novinca leta za zlato piščal v tako kratkem času? Kako tudi ne, če pa si štirikrat nominiran za popevko tedna na Valu 202 in pobereš tri zmage. Yoko Nono je bend, ki je nastal v dnevni sobi med ljudmi s skupnimi interesi, med pogovori in druženjem, in nato zazvenel v kleti. V kleti je bil prvenec tudi posnet, ob skrbi producenta Draga Popovića. In še dobro, da je bil posnet prav tam. Saj v samem zvoku se to ne pozna, danes pač tehnologija pride k tebi, ne ti k njej, ampak v zagonu, v prepričanosti in vztrajanju se lokacija pozna. Bend ni šel ven, prišlo se je k njemu – to je osnovna poanta, glavna poanta. In za kaj takega potrebuješ nekaj mamljivega. To Yoko Nono ima, zna zvabiti k sebi. Nato pa želi prepričevati znova in znova, na enak način.

Če te vprašajo ima v osnovi tisto, kar te loči od preostalih mladih indie rock bendov: v »Yoko Nono pa zgodbe, ki bi v večini primerov sicer pristale v zapečatenem zvezku, povedo na glas«. Mikavno, luštno na papirju, ampak ušesa delujejo drugače. Albumsko pa sploh. In Yoko Nono na prvencu želi povedati, znova in znova, kaj je. Prijazen, varen, predvidljiv, speven in izpovedni bend. Kar je v tem primeru pohvalno, že zaradi pevca Žana Koprivca Perjeta. On je ta album, on je ta bend, vendar ne na silo ali megalomansko. Izskoči, izstopa, spredaj je, toda nikdar na račun preostale četverice: Blaža Horvata za bobni, Klemna Mlinarja in Marka Žaklja s kitarama in basista Nejca Kluna. Če bi že res morali kam poriniti Yoko Nono, bi se znašel nekje med Jardier in Nude. Pesmi nekako zadišijo po pop rock baladah, le da Yoko Nono obstaja v nekem drugem času, ko meje resda niso zabrisane, ampak niso pomembne. Tako je zdaj dilema kvečjemu to, ali boš zvenel kot kliše, kot retro, nostalgija, neo ali pa sveže. In odgovor? Odvisno od tega, koga vprašate. Yoko Nono snema glasbo in zlasti piše besedila, ki bi vžgala v filmih in serijah, hkrati pa za sovrstnike. In to je hvalevredno. Fantje imajo dnevniške zgodbe, portrete, ponudijo komade, ki za las ubežijo stereotipom za tiste, ki so vse to že dali skozi. Kadar hodijo po zdravi liniji, so blizu hitom in preboju. Je pa linija zelo tanka, kot vedno. 

Kot album ima Če te vprašajo nezgrešljivo rdečo nit. Kmalu postane jasno, kaj ponuja. Če ne prej, se pri pesmi Se ti zdi?, šesti na 37-minutnem albumu, torej kmalu po polovici, zazdi, da smo vse to že slišali. Toda kaj, ko je Perjet tako prepričljiv, nalezljiv, magneten, kar ne izpusti, vsaj ne na začetku. Ima dragoceno sposobnost nagovora in pozornosti, v ušesih je takoj čisti frontman. Prodoren glas, zgodbe so izlite na papir in tako tudi odpete. Perjetova dobrodošla lastnost je tudi dvojnost: uspe mu biti sveže ranjen, skoraj naiven, obenem pa je izvedba izrazito močna in skoraj zrela. Album Če te vprašajo se začne s klavirsko, skoraj prepočasno istoimensko skladbo. Le vokal in klavir, tako dehteče? Zelo tvegano, skoraj bolj sporočilno, ranjeno, sentimentalno. Pesem, ki je sprva tako previdno tipajoča, ne skriva pop momentov. To je pop komad, skoraj EMA komad. Malo presenetljivo je, da albuma ne odpre naslednja skladba, Ne kliči, ki je najbolj udaren, prodoren in najbolj poslušan komad. Ne kliči je bendovski komad, dovoli si biti malenkost več, kar je dokaz, da je imel produkcijo v svojih rokah Popović, ki je sestavil posamezne enote v prepričljivo celoto. Refren Ne kliči ni sam po sebi ne močen ne lahko zapomnljiv, vendar ima dovolj v sebi, da povleče. To je tisto, čemur danes rečemo indie rock, včasih bi pa to najbrž označili za pop rock. Škoda je le, da na albumu ni več tako glasnih, preprostih trenutkov. In bolj pospešenih. Mladost je najboljša, kadar je neučakana, kadar se ji mudi in je prehitra. Fantje so sami povedali da »je ugotovitev, da vsak nov začetek pomeni tudi konec. Hkrati pa je tudi krik po svobodi, ki je močnejši od navezanosti na vse, kar moraš pustiti za sabo, da jo dosežeš.« Prvencu vzame sapo Kim. Ampak mora, hoče, drugače ne gre. Yoko Nono bi najbrž lahko posnel cel kup komadov, kot je Ne kliči. In kaj bi dosegel? Ne veliko. Zato je Kim nujna pesem za tovrstni bend. »Kim, Kim / A bi raje bla z mano kot z njim / Ne / Kim, Kim / A se sprenevedaš, ko govoriš.« To je mnogo bolj prepričljiv refren, kot si morda zdaj mislite. Kim deluje resnično, in to je bistveno. Kim je simbol, ki prepriča zaradi uvoda in mirnejšega verza. Ima dober vokal in zelo dognano kitaro, pa še odlično produkcijo povrhu. Če kje, je Yoko Nono na tej točki samosvoj bend. Svoja liga. 

Zato se po takem uvodu prvenca počasi zastavi vprašanje, kaj Yoko Nono dejansko zmore. Če bi sodili po pesmi Stala, si prvenec ne želi dlje. Kmalu se udobno namesti. »Če se največ naučiš iz napak / a sem bedak, da te še ne znam prebrat?« je, iskreno povedano, ponavljanje. In tako se že na tej točki porodi glavno vprašanje: je za tak bend boljše to, da krepi tisto, v čemer je dober in specifičen, ali pa naj zavije še kam? Ko pride Piši mi, se zdi, da bi bilo dobro poskusiti s še čim drugim in na kak drug način. Ne zavoljo sprememb samih, ampak zaradi konteksta. Delna rešitev je lahko Se ti zdi?, ki pa se po uvodnem post-Black-Keys zdi kot kompromis in siljenje proti prostoru, ki je že dovolj zapolnjen. Kam potem? Dokaj dober odgovor je Večna, ki je bolj kitarski in bendovski komad, vendar mu malo zmanjka v verzu, četudi ne v refrenu. In morda je prav to največji izziv za Yoko Nono: kako sestaviti oboje? Da ne bo pomote, bend je res šel na teren, ni se zadovoljil s Kinom Šiška (Komuna), potem pa mrknil. Ne, ne. Sledili so Litija, Novo mesto, Domžale, Trbovlje, Logatec, Idrija, Žiri, Črnomelj, Maribor …, spisek je zavidljiv in kaže, da fantje zagnano preverjajo razmerje med radijsko oziroma spletno prezenco in terenom. 

Bend je s pesmijo, kakršna je Tvoj kreten, produkcijsko lahko za vzor, vendar je hkrati res, da Perjetov nižji vokalni register nima dovoljšne moči ali karakterja, vsaj v kontekstu albuma ne. Vsekakor zadosti pričakovanjem kot triminutni komad, ampak ali je to res vse, kar lahko ponudi Yoko Nono? Cilj? Finiš albuma se začne pripravljati s Kako bo, sladko, romantično, zaljubljeno skladbo. Take komade imajo rade lokalne radijske postaje, zato se je Kako bo skoraj morala znajti na prvencu. Temu več da, kot vzame. Če bi se tole znašlo na drugi ali kaki kasnejši izdaji, bi delovalo naivno, bend pa bi obstal na začetni točki. Na prvencu pa najde svoje pravo mesto. HDK, kar je očitno kratica za verze »Hočem, da je konec«, je predzadnji komad, ki bi bil zlahka sklepni. Tako namreč diši, deluje, zveni. Kot da se Perjet vrže v objem benda. In ta mu z mastno kitarsko solažo to ne le omogoči, temveč ga podpira in slavi. Pesem kar kliče po videospotu, disko krogli, plesu, romanci. Ne, ni lahko snemati takšnih komadov, ne da bi zdrsnil v kliše. Ob dejanskem koncu v Kot da ni nič pa Yoko Nono hlepi po pričakovanem upanju: »Ni me strah sprememb / ker gori v meni, prosim, da se pogovoriš / dokler se še lahko.« 

Če te vprašajo sam ponudi sklepno premiso: če te vprašajo, kaj je Yoko Nono, kakšen je prvenec, je odgovor pripravljen. Celo hiter, koncizen. Yoko Nono je indie pop rock dnevnik, pisan na roko, kot si ga predstavlja generacija, ki ne piše več na roko. Nič narobe, res ne. Yoko Nono je bend, ki je z razlogom na naslovnico dal objem. Ljubezenski album je. Ne izključujoče ali izključno, ampak tudi to je. Glavni izziv za bend so poslušalci. Če bodo fantje ciljali primarno na poslušalce Vala 202, kar je kar široko občinstvo, potem bodo prepričevali že prepričane. To deluje. Ampak imajo pa še nekaj drugega, s čimer bi lahko nagovorili res številne. Kajti ljubezen, objem, dnevniki …, to so pač večne reči. Kdor bo dal skozi prve takšne izkušnje z Yoko Nono, bo imel najbrž album svoje mladosti. In to bo dober album. Kdor pa je to že dal skozi, bo slišal ravno to: že slišano. Skratka, odgovor na vprašanje, kakšen album je to, je odvisen od tega, koga vprašaš, od tega, kaj je dal poslušalec, kaj je dala poslušalka že skozi v življenju.