Verdijeva opera Simon Boccanegra

Opero (melodramo) v treh dejanjih s prologom Simon Boccanegra (1857; 1881) slovitega Italijana Giuseppeja Verdija (1813–1901), zgodovinsko zgodbo s sredine 14. stoletja iz okolice Genove, smo na Slovenskem zdaj slišali in videli šele drugič, v Mariboru sploh prvič, po ljubljanski premieri (1974/75). To samo priča o njenem zakulisju številnih drugih in mnogo popularnejših skladateljevih opernih del. Naslovni junak Simone Boccanegra, morski ropar in kasneje genovski dož, je glavni lik opere, v kateri smo znova občudovali ukrajinskega gosta, baritonista Genadija Vaščenka, ki se redno vrača na preizkušeni in kvalitetni slovenski glasbeni oder v Mariboru. Gre za kontinuiteto dobrih oči in sluha sedanjega vodstva (Simon Krečič), ki pa se nadaljuje iz preteklosti, morda prvih zlatih časov Opere in baleta SNG Maribor (Stane Jurgec). Tako smo tudi tokrat po zaslugi navedenih in še posrečenem spletu okoliščin spoja naših, domačih in tujih umetnikov slišali in videli morda eno slogovno najzanimivejših Verdijevih oper. Premiera je v gledališkem in glasbenem pogledu ne le potešila v vsa moja pričakovanja, temveč me naravnost očarala. Tako kot Verdijev skladateljski operni opus, tudi mariborska izvedba kaže daljnosežno pot naprej!

Opus glasbenogledališkega genija Verdija v razponu kar šestih desetletij skladateljevanja je bil tako tudi pri nas spet enkrat kronan z eno njegovih mojstrovin, z vsem njenim ekspresivnim in obenem človeško sočutnim glasbenim erosom. V neverjetni združbi fragmentov italijanske zgodovine in novih zgodb, prežetih z mojstrsko dognano glasbeno dramo, so Verdiju zagotovili trajno mesto v svetovnem opernem prostoru. Na vse to in še marsikaj je v svojem zglednem eseju v gledališkem listu opozorila še vedno vodilna slovenska operna strokovnjakinja, muzikologinja Manica Špendal. Moram reči, da sem to pričakoval in nato takoj dobil v tej brošuri (št. 3, 97. sezona, 2019/20) ter v sami predstavi.

Premiera je v gledališkem in glasbenem pogledu ne le potešila v vsa moja pričakovanja, temveč me naravnost očarala. Tako kot Verdijev skladateljski operni opus, tudi mariborska izvedba kaže daljnosežno pot naprej! Če je bila usoda opere v njenem začetku kar nekam mučna (po predelavi libreta F. M. Piaveja je to uspelo šele A. Boitu) – zato kar dve premieri, ena v Benetkah (1857) in druga v Milanu (1881) –, pa je bila tokratna slovenska in mednarodna uprizoritev (petje v izvirni italijanščini s slovenskimi nadnapisi) več kot uspešna, prav bučna, čeprav je eden od številnih in finalnih pevskih ansamblov (skrajno) tragičen. Saj je Verdijev Simone Boccanegra opera pevskih ansamblov (od duetov do tercetov, kvartetov, kvintetov). Poleg že izpostavljenega nosilca glavne vloge, baritonista Vaščenka, so k uspehu pripomogli odlični italijanski dirigent Francesco Rosa ter več kot dobro pripravljena celotna glasbena ekipa: basista S. Sekulić in A. Kodrič, sopranistka S. Cvilak, tenorista M. Sušnik in B. Stopar, baritonist J. Jurgec, Simfonični orkester, Zbor in Baletni ansambel SNG Maribor (koncertni mojster S. Olenjuk, zborovodkinja Z. Budavari Novak), v gledališko-scenski ekipi pa režiser in scenograf Arnaud Bernard, njegov asistent T. Ribič, kostumografka Marianna Stranska, oblikovalec luči Elliott Ganga pa še kdo, kajti opero se gleda in posluša.