Koncerti na prostem Opere SNG Maribor

Opera je bila kot ena od gledaliških umetnosti od svojih začetkov privilegij družbenih in kulturnih elit, to zvrst so namreč izvajali za dokaj izbrano občinstvo. Šele v 20. stoletju je tako v Evropi kot drugod počasi začela prodirati širše. In s tem so se pokazale določene težave: kako in na kakšen način širšemu krogu ljudi približati ezoterično umetnost, ki od poslušalca zahteva predznanje oziroma glasbeno vzgojo, da bi ta lahko razumel njene posebnosti v ustreznem kontekstu? Popularizacija opere je zahtevna naloga, ki terja prilagodljivost glede na konkretno situacijo in inovativnost tistih, ki želijo operno petje približati kar najširšemu krogu poslušalcev. V ta namen je Opera SNG Maribor s pomočjo lokalnih prirediteljev ob koncu sezone 2018/19 izvedla cikel koncertov na prostem na različnih lokacijah po Sloveniji. Simfonični orkester je prve štiri koncerte vodil dirigent Simon Krečič. Zvrstili so se Operna noč v Mestnem parku v Mariboru v okviru Festivala Ezl ek, Operni večer na Panorami na Ptuju (organizatorja sta bila Opera in balet SNG Maribor in festival Arsana), Noč najlepših opernih arij v Amfiteatru Avditorija Portorož ter Koncert v parku v Grajskem parku v Slovenski Bistrici. Gala operni večer na Gaju nad Mariborom je organizirala Krajevna skupnost Bresternica, dirigiral pa je Simon Robinson, mariborski Anglež, ki je v Bresternici našel svoj dom. V Mariboru se je zbralo približno 13000 poslušalcev, na Ptuju okrog 5000, v Portorožu 1200, v Slovenski Bistrici 1300 in na Gaju med 700 in 800 ljudi, kaj je skupaj več kot 20000 poslušalcev. Kot izkazuje zapisano, je bil repertoar izbran ustrezno mestu oziroma ambientu, v katerem se je izvajal. Celotna ekipa izvajalcev, pevcev in glasbenikov je svoj nastop prilagodila vzdušju, ki ga je moč začutiti, kadar se podobni dogodki izvajajo na prostem. S pevskim šarmom so stopili iz zaprtega opernega kroga in s sproščeno izvedbo pripomogli k temu, da so junijske noči utripale v duhu klasične glasbe in zahtevnega opernega petja.

Namen pričujoče zabeležke ni podati strokovne ocene glasbenih izvajalcev, ampak gre za poskus uvida v to, kateri skladatelji in arije pritegnejo poslušalce na odprtih odrih v pogojih, ki se bistveno razlikujejo od koncertnih dvoran oziroma odrov opernih hiš. Naša izhodišča pri razmisleku o snovanju programa so: spored naj bi temeljil na strokovnem izboru klasičnih glasbenih del, priljubljenih znanih ali bežno znanih opernih arij oziroma zborovskih točk; predstavljal naj bi repertoar dane sezone in upošteval želje solistov; zaporedje točk naj bi sledilo preverjenim zakonitostim koncertov na prostem – od lahkotnega uvoda preko znanih arij do operno bolj zahtevnih in tematsko resnejših točk in na koncu spet sprostitev v lahkotnejšem žanru.

Program je bil na vseh koncertih bolj ali manj enak, osredotočen na odmevne arije in zborovske numere iz oper oziroma operet klasičnega repertoarja. Na tokratnih koncertih so peli baritonist Jaki Jurgec, sopranistka Rebeka Lokar, mezzosopranistka Irena Petkova, tenorist Martin Sušnik, sopranistka Andreja Zakonjšek Krt ter zbor mariborske opere pod vodstvom Zsuzse Budavari Novak. Svetovno uveljavljena sopranistka Sabina Cvilak je žal nastopila samo na prvih dveh koncertih. In tako kot drugod na tovrstnih koncertih znova ni šlo brez Johanna Straussa ml. in njegove operete Netopir (Uvertura, Čardaš, Urni duet), ki po mnenju glasbenih strokovnjakov po umetniški kvaliteti sodi v sam operetni vrh. Suvereno sta jo interpretirala Andreja Zakonjšek Krt in Martin Sušnik. Arije iz Bizetove Carmen so odmevne na vsakem koncertu, ker s svojim ritmom in čustvenostjo ustvarijo energijski most med izvajalci in poslušalci. Tako je bilo tudi tokrat: baritonist Jaki Jurgec je z velikim zanosom interpretiral Escamillovo arijo in poslušalce pritegnil v svet operne glasbe. Podobno je izzvenel nastop Martina Sušnika z arijo Vojvode Mantovskega iz opere Rigoletto Giuseppeja Verdija. Klasični bellcanto smo slišali v ariji Norme Vincenza Bellinija v subtilni izvedbi Rebeke Lokar, prav tako kot čuteči duet Adalgise in Norme iz istoimenske opere z Rebeko Lokar in Andrejo Zakonjšek Krt, ki je pritegnil k poslušanju še tiste prisotne, ki so koncertni dogodek na prostem povezali (ali pomešali) z druženjem na jasi ter klepetom z znanci. Lahkotno je izzvenel duet Nemorina in Dulcamara iz opere Ljubezenski napoj Gaetana Donizettija z Martinom Sušnikom in Jakijem Jurgcem. Občinstvo v Mariboru in na Ptuju je Sabina Cvilak navdušila z arijo Čočo san iz opere Madame Butterfly Giacoma Puccinija. Pozornost občinstva je pritegnila tudi arija Princese de Bouillon iz opere Adriana Lecouvreur Francesca Cila z Ireno Petkovo. Zbor mariborske opere je na koncertih izvedel več točk, med drugim zbor sužnjev iz Verdijeve opere Nabucco in po pričakovanjih ustvaril nabito atmosfero pripadnosti skupnosti, in to tako zbora v pevskem zanosu na odru kot občinstva, ki je slišalo in začutilo sporočilo te mogočne glasbe. Med zadnjimi je bila na vrsti Nessun dorma (Nihče naj ne spi), arija Calafa iz Puccinijeve opere Turandot, ki jo je zapel tenorist Martin Sušnik ter požel val navdušenja ne le zaradi brezhibnega pevskega nastopa, pač pa tudi zaradi izrazito čustvene interpretacije. V dodatku, ko so nekateri že zapuščali prizorišče, jih je nazaj privabila po vsem svetu znana napolitanska pesem O Sole mio, kateri je sledil še dinamični Offenbachov Kankan. 

Kot izkazuje zapisano, je bil repertoar izbran ustrezno mestu oziroma ambientu, v katerem se je izvajal. Celotna ekipa izvajalcev, pevcev in glasbenikov je svoj nastop prilagodila vzdušju, ki ga je moč začutiti, kadar se podobni dogodki izvajajo na prostem. S pevskim šarmom so stopili iz zaprtega opernega kroga in s sproščeno izvedbo pripomogli k temu, da so junijske noči utripale v duhu klasične glasbe in zahtevnega opernega petja.

Ljubitelje klasične glasbe je vendarle nekoliko čudila razigranost posameznih obiskovalcev, ki so na obrobju prizorišča našli svoje vsebine in le od časa do časa prenehali klepetati, da bi zaploskali ali celo zaklicali »bravo« ter s tem izrazili navdušenje nad lepoto petja. A prav ti trenutki, ko umetnost najde pot do zaznav tistih, ki še niso izkusili čarobne moči operne glasbe, so tisti, zaradi katerih naj sleherni obiskovalec kdaj pa kdaj koncertne dvorane zamenja za improvizirane odre in si privošči še tovrstno izkušnjo.