29.11.2022
Vihar norosti
The Vocabulary Of Madness, peti studijski album dueta Silence, nas popelje v »čudoviti svet« prenekatere norosti, ki svoje sidrišče išče v na videz brezskrbnem vsakdanu, a se v izhodišču dotika slehernega razumevanja in dojemanja sveta, v katerem živimo.

Silence
The Vocabulary Of Madness
Pekinpah
2022
Če je v današnjem času izdajanje albumov oblika glasbeno eksistencialne potratnosti in norosti glasbenikov, potem smo nori tudi vsi mi, ki kot poslušalci prisegamo na tovrstno obliko glasbene umetnosti. Ne bom pristal na trditev, da so albumi v otipljivi obliki artefakt, ker bi se potem sprijaznil tudi z opredelitvijo glasbe kot izključno potrošniške robe. Zatorej v rokah držim trdo vezano knjižico z naslovom The Vocabulary Of Madness, ki jo podpisuje duo Silence in prinaša zvok in besedo. Zvočne miniature dueta Silence v pianistično naravnanem ambientalnem okolju posebej poudarjajo besedila. Gre za prefinjeni minimalizem zvočne podlage, ki poslušalca skoraj filmsko posrka v območje razvnetih čustev. Lahko bi rekli, da je manj več, kar posebno ovrednoti vlogo producenta Gregorja Zemljiča, ki se je po dolgih letih vnovič srečal z delom dveh perfekcionistov, kar duet Silence vsekakor je. Album The Vocabulary Of Madness se sliši kot neoklasično glasbeno delo, pisano tako za intimno poslušanje kot za velike odre. Vsak zvok se razleze v naših ušesih, ne glede na to, kje nas ujame.
Kdor pozna opus dua Silence, se zaveda, da se tem loteva navdihujoče prvinsko in globinsko. In tudi tokrat smo priča imenitni glasbi, ki je več kot glasba za razgaljanje in poimenovanje norosti. Kajti ne glede na vso inspiracijo Borisa Benka in Primoža Hladnika, se je njunemu preroškemu albumu Musical Accompaniment For The End Of The World, ki je izšel pred desetimi leti, upiralo spoznanje, da si le z norostjo poskušamo podaljšati zaton razuma in konec sveta, ki se zdi, da je pred nami. V skladbi A Moment's Song se globalna norost manifestira skozi inštrument zanikanja, s katerim se slepimo, da nismo slepi za podnebne katastrofe, ki pa so dejansko slepe za našo civilizacijsko dogmo o gospodarski rasti in z njo povezanimi trdimi delci v zraku, požganimi gozdovi in dvigovanjem gladine morja, pomazane s plastiko. Zato ne smemo biti presenečeni nad digitalnim suženjstvom, ki smo si ga izbrali, da nam daje lažni občutek svobode. V skladbi Why Waste A Fine Slavery? nas Silence povzame in prevzame z verzi, da »kot tesnejše so vezi, smo manj lačni biti svobodni«. Od tod strahovi v skladbi Fears, ki so precej drzni, ko poskušajo prelisičiti preproste misli. Ker za navidezno mrtvim človekom, ki se pogreza v svoji strastni apatičnosti, ni nič bolj zastrašujoče kot »srce prijeti«. Skladba Dead Man izlušči najbolj problematičen del posameznikove samobitnosti v stvarnem časovnem občutku civilizacijske pripadnosti. Slednjega nam navsezadnje biološko odreja en sam vdih in iskanje kisika, ali kot pravi Silence v skladbi Kisik, »učimo se / s prsti ujeti kisik / vse za vdih / za en sam vdih / čistega kisika«, kajti »najtežje prenašamo / odsotnost nevidnega«. Tudi norosti si ne bomo priznali, ker je ljubezen prav tako lahko nora, bomo pa si presenetljivo dovolili, da je ta ista slepa in edina, ki nam lahko zaupa. Skladba Let Me Be Love je obliž človeškosti, ki onkraj pesimizma pri Silence venomer zaneti ogenj optimizma.
In tudi pri tistih med nami, ki se lahko poistovetimo s pesmarico, ki nas razgalja do kosti. Ne začutiti šuma vetrov v skladbi Vihar, vihar, v kateri se kot ptič s silo dvojnih kril borimo z usodo – to je enako, kot da bi se sprijaznili s koncem sveta. Zvočne miniature dueta Silence v pianistično naravnanem ambientalnem okolju posebej poudarjajo besedila. Gre za prefinjeni minimalizem zvočne podlage, ki poslušalca skoraj filmsko posrka v območje razvnetih čustev. Lahko bi rekli, da je manj več, kar posebno ovrednoti vlogo producenta Gregorja Zemljiča, ki se je po dolgih letih vnovič srečal z delom dveh perfekcionistov, kar duet Silence vsekakor je. Album The Vocabulary Of Madness se sliši kot neoklasično glasbeno delo, pisano tako za intimno poslušanje kot za velike odre. Vsak zvok se razleze v naših ušesih, ne glede na to, kje nas ujame.