Všečna zbirka, a brez zgodovinskega spomina

Kot kaže, je založba Helidon začela brskati po svojih glasbenih arhivih. Še preden sem se namreč resno lotil »težkega« vinilnega izdelka Adija Smolarja Pasji dnevi za kantavtorje, je v moj nabiralnik z istega naslova priromala še plošča Helidonova leta Petra Lovšina & Sokolov. Do tod vse lepo in prav, vendar že prvi vtis zbledi pri zelo pomembnem činitelju, kar zadeva priložnostne kompilacije, kovčke, zbirke … Poleg ovitka in plošče ni priloženega nobenega arhivskega materiala, spremne besede ali vsaj nečesa, kar bi Smolarjevo kariero in pesmi postavilo v prostor in čas, morda navedlo razloge za njihov nastanek ali vsaj nekatere izmed njih, skratka nečesa, kar bi zbirki dalo pripadajoči arheološki okvir ali opisni zgodovinski spomin. Tako razloge zanjo izvemo le v na zadnji strani dopisanem podnaslovu – Ob 40 letnici nastopanja. In to nekaterim, tudi meni, v širokem planu zapira nekatera nekoč postavljena vprašanja. Seveda smo jih na štiri oči rešili že precej prej. Konec osemdesetih smo se prek strun nekaterih brenkačev na plaži in zabavah naučili nekaj Smolarjevih pesmi, ne da bi vedeli, kdo pravzaprav je njihov avtor. Takrat enkrat je v samozaložbi izšla Adijeva prva kaseta, Naš svet se pa vrti (1989), ki je dve leti kasneje kot na novo posneta z dodano številka 1 izšla v programu založbe Panika iz Kranja. Poleg tega je Adi postal redni gost točilnice Pod Marelo, kjer smo si končno odgovorili na nekatera vprašanja glede avtorstva. Adi Smolar je odličen opazovalec človeških obnašanj, glasbeni sociolog v praksi, pa naj poje iz sebe ali pogleduje naokoli. »Naš svet se pa vrti« govori o vsem nam skupnem vrtiljaku življenja ali sklepni pesmi na albumu kot nečem, na kar pa vseeno nimamo nobenega vpliva.

Pesmi Adija Smolarja danes niso več predmet ljudskega izročila v pomenu, kot se v strokovnih krogih temu pripisuje, saj vsi vemo, kdo je njihov (kant)avtor. Še več, poslušalec ne potrebuje pretiranega poznavalstva, da bi jih pripisal njemu. Smolar je v štiridesetih letih (1981–2021) – po podatkih s spleta je imel prvi javni koncert leta 1981 v Cerknici – razvil prepoznaven lirični slog, prepoln preprostih, a iskrivih rim in resnic. Njegova besedila niso zapletena, prej narobe, z nami komunicirajo na enostaven, a učinkovit način. Pa še nekaj, marsikatera rima zna pricapljati za človekom, kot se je to zgodilo meni ob ponovnem poslušanju izbranega Helidonovega materiala. Če si sposodim misel Jureta Potokarja, ki je ob nedavni vnovični izdaji Kreslinove kasete Namesto koga roža cveti v vinilni obliki v spremni besedi zapisal, da »če bi Vlado zložil zgolj to pesem, bi bilo to povsem dovolj«, lahko to ponovim ob Adijevi pesmi Daleč je za naju pomlad. Poznam plejado besedilopiscev različnih kategorij in žanrskih opredelitev, ki so odkrito ljubosumni na pesem o ohlajeni ljubezni in ohranjenem spoštovanju. Brez te balade si ni mogoče zamisliti kompilacije Adija Smolarja. Vendar sem imel v mislih predvsem njegov ironični in pronicljivi vpogled v vsakdan disfunkcionalnih družin (Bognedaj, da bi crknu televizor), v umotvore oportunističnih prisklednikov, ki jim danes strokovno pravijo podjetniki ali politiki (Vse za dober biznis) in katerim so trn v peti izobčenci oziroma neprilagojeneži, ki stavijo na resnico in poštenje (Neprilagojen). Seveda se najde čas tudi za občasni eskapizem (Po službi), različne poglede na isto stvar (Kdo ima prav), kot tudi za žalostne glasbene resnice/perverzije, recimo, »da bi zaslužu dnar, harmoniko sem igrat začel« (Zlo počas), ki zlasti danes pridejo do izraza. Adi Smolar je odličen opazovalec človeških obnašanj, glasbeni sociolog v praksi, pa naj poje iz sebe ali pogleduje naokoli. »Naš svet se pa vrti« govori o vsem nam skupnem vrtiljaku življenja ali sklepni pesmi na albumu kot nečem, na kar pa vseeno nimamo nobenega vpliva.       

Pasji dnevi za kantavtorje torej prinaša okrnjeni izbor pesmi, ki jih je Adi Smolar s skupino Leteči potepuhi ali njenimi posameznimi člani v letih 1994–1997 posnel za založbo Helidon (albumi: Bognedaj, da bi crknu televizor, Saj te prime – pa te mine, Jaz sem nor). Zakaj okrnjen? Ker je v (razširjeni) CD obliki pri isti založbi z naslovom Od A do S izšel že leta 1998. To je seveda odličen poligon za obšankovska pametovanja, zakaj kakšna skladba (20 ljubic, Zavod za zaposlovanje) ni našla poti na vinilno različico, vendar, kot smo vajeni v takšnih primerih, tudi povsem brezplodna. Adijevi nekateri večni, drugi pronicljivi napevi so namreč odtisnjeni na vinilki, a kot sem že uvodoma povedal, na žalost brez nujnega zgodovinskega spomina.