13.12.2024
Zagnana razgaljenost formalnosti
Razgaljena je prvenec, narejen za koncerte tega bolj rock kot indie četverca iz Šentjerneja. Za to, da bi uspel še kje.

Ember
Razgaljena
samozaložba
2024
Ember je bend, ki po prvencu najde in nudi več kot formalnost, bend, ki je imel s skladbo Pepel na Valu 202 največkrat predvajano skladbo v letu 2021. Trdi časi so bili to. Za vse in še bolj za mlado skupino, ki je leta 2019 nastala kot DeBeat in prišla še s starim imenom in v stari postavi do finala Špil lige. Bend, ki je na prvencu z desetimi komadi s polovico teh dosegel naziv popevke tedna na Valu 202. Bend je letos uspel še na natečaju Radio Si Standouts. In sedaj? Sedaj je tu polnometražni prvenec Razgaljena. Pride cel paket, pride recenzija, pride tudi preverba na terenu. Kajti če kaj, je Razgaljena paket, narejen za koncert tega četverca iz Šentjerneja. Za to, da bi uspel še kje, ne le tam, kjer je uspeh le formalen. Za resen preboj bo treba preizkusiti še teren. Ja, spisek koncertov s publiko pod odrom. Kajti ob rock radijskih postajah, natečajih, izborih in popevkah, ki vedno potrebujejo vsebino, se drugi, tretji album in publika zgodijo s »tistim nekaj«. Daleč od formalnega. Razgaljena še ni tam. Lahko pa mimo izborov in natečajev, četudi so ti ustaljeni kanali, najde svoje občinstvo. Ker ima take komade in tak album. Namreč za kaj več.
Gre za indie rock zasedbo, za »prasketajočo spojino indie rockenrola štirih mušketirjev«. Je indie rock, a najbrž ne indie rock novega tisočletja. Je kitarski, a večji del bližje rocku, sploh s tako kitarskim zvokom. Akordnim, rifovskim, širšim. Pod sedmimi komadi se kot producent podpiše Peter Penko, začenši z uvodnimi tremi, ki delujejo zares albumsko, povezano. V Ember že od prve skladbe naprej, Ni zadelo me, ne štedijo z ničimer. Takoj priletijo kitarsko, svojevrstno, čeprav v tej žanrsko že dodobra preigrani glasbi ni toliko novega. Nova je vpadljiva samozavest pevca, kitarista in avtorja besedil Davorja Vovka (pod glasbo se podpisuje celotna skupina). Nima tako zelo prezentnega vokala, kar je v takšnem žanru tako in tako težko, pa vendar ima čisto dovolj. Sploh v verzu »hladna stena / vroče je telo / ko pritisneva se ob njo / tvoja igra je patetika / novodobna estetika« gre za izpiljeno, zrelo gradnjo proti refrenu. Bendu se pozna, da je šel na snemanje pripravljen, niso zaman vsi podpisani pod glasbo vseh desetih skladb albuma, ki potegne malenkost čez pol ure.
Indie rock se zasliši že v skladbi Cukr, ki nekoliko spominja na manj trde trenutke skupine Tide, vendar to počne v materinščini, ki jo Vovko kleno, zanesljivo in suvereno prilagaja. In ne prevaja. To niso komadi, ki bi bili v slovenščini zato, ker je to zdaj ne le bolj smiselno, ampak tudi učinkovito, temveč so to komadi, ki jim le še malo manjka do tega, da bi se nam nemudoma usedli v spomin. Žanrsko gledano, Cukr ni preboj, ni prelom, ne dosega česa novega, ampak koristi pa, da refren ponavlja »in vse bi in vse bi / storil zate, da lahko bi rekel ti / moje ima, moje ima / življenje smisel, ki od tebe ga dobi«. Osrednji moment albuma je Razgaljena, ne samo zato, ker gre za naslovni komad. Vovko se odpre, razgali, bend ponudi več prostora z odrezavim verzom in s še bolj odprtim refrenom: »Ona čuti ali čutiš tudi ti / Se upiraš, bogove preklinjaš / Čakam na znak da se zgodi / Razgaljena, razgaljena duša.« V zasedbi ljudi nagovarjajo, naj ob poslušanju »snamejo svoje maske z obraza ter pokažejo svoj pravi jaz in svojo dušo,« kot da bi to počeli tudi sami. Morda malo preveč ambiciozno, ampak zelo premočrtno je zastavljen komad, ki s spremljevalnim vokalom (Anja Pavlin) v ozadju ogromno pridobi in nahrani poslušalca. Kar danes ni mala stvar, sploh ne v indie rocku, kot ga pojmujejo v skupini sami. Škoda, da tovrstnih momentov ni več. Saj ne, da bi bili nujni, ampak komade pobarvajo v malo bolj pisanih odtenkih.
Da se na prvencu, ki je nastajal dalj časa, pozna raznolika produkcija, razkaže Sam. Igor Ilić je kot producent podpisan pod ta komad in pod, formalno gledano, največjo uspešnico s prvenca, Pepel. Kje je razlika? V Sam je Ember bližje postulatom postpunka in postrocka, to so bolj indie rock prijemi, kar se pozna v raztegnjenih motivih, manj direktnem vokalu, daljšem zaletu. Sam je to, kar pravi, da je, sam. Ima potencial v prelomu z »vse ti bom dal«, vendar ga nekako ne pelje zares tja, kamor bi ga lahko. Čeprav je tudi ta pesem postala popevka tedna. Primeren odgovor je morda Katarza, kjer je povratek k Penkovi produkciji zelo opazen, nezgrešljiv. Katarza je na sredini albuma in Vovko z vokalom poskusi drugače, kar sicer ne preusmeri in z verzi ne zagrabi tako kot začetek v prvih komadih, ampak tekstopisje pa izstopa s svojo izpovednostjo: »Zapravil sem že tretji dan, / odkar prispel sem tja. / Ne dojemam več dogajanj / in ne čutim več strahu.«
Tvegano za takšen bend je, kaj narediti na prvencu. Poskusiti še s čim ali vztrajati pri enotnem zvoku in konceptu? V Ember se odločijo za slednje, in četudi ne sledi vselej uspeh, je odločitev za to dobrodošla. Enosmerna ne prinese veliko, potrdi pa, v čem je bend dober, čemu sledi, ter podkrepi svojo osnovo, ki so bas, boben, kitara in vokal. Merlot izzove več, vsaj v verzu in uvodu, prav tako v refrenu, ki zavije bližje k pop prijemom, kar deluje presenetljivo oprijemljivo. Kar nenavadno je, da še ni bil nominiran za popevko tedna. Pesem Stotič v svojih treh minutah odkljuka vse za komad, kot nalašč za radio. Pod produkcijo je tokrat edinkrat podpisan Borut Antončič. Proti koncu pride Pepel. Pesem, ki naredi in podpiše Ember? Ja, ampak kot pesem. Podpiše tudi album? Ironično ne. Je Pepel hit? Ja in ne. Ja v radijski shemi in ne na albumu. Pepel je nežen trenutek albuma, najnežnejši, a ne po tematiki ali zvoku, ampak po energiji, zanosu, borbi. Že s tem, da se tako prihuljeno in kitarsko razvezano počasi sestavi, no, v komad. Noben drug ni tak. Pepel je dober komad, čudno je, da se ni prijel še kje drugje, recimo na YouTubu. Ilićeva produkcija se lepo ujema z bolj indie platjo benda, z bendom kot takim pa nekako manj. Vokal je manj izrazit, pesem kreativno deluje kot pepel po ognju (»dež, da pogasi«), toda za sam album nekako nima tega, kar ta sicer premore. »Tresoče moje so dlani / ne vem, zakaj, a stiskam jih v pesti. / Rad kričal bi in vse razbil / morda tako strahove bi ubil.« Mojstrski uvod, pritegne in zagrabi, ni težko zgrešiti, zakaj je uspel, kjer je. Pesem očitno ima ciljno publiko, toda če bi v skupini radi nagovarjali generacijske vrstnike, bodo najbrž morali zaviti še kam. Vsekakor pa je Pepel komad, ki ga takšen bend nujno potrebuje na začetku svoje kariere. To ne uspe vsakomur, še zdaleč ne.
Na koncu dobimo Zdaj. Gre za bolj svežo, polno, mogočno zvočno kuliso, ne za predvidljivo balado za konec. Poudari to, kar bend je. Razgaljen. Ja, na koncu bendu uspe realizirati tisto, kar so si zadali Davor Vovko, basist Nejc Hodnik, kitarist Jan Poreber in bobnar Nik Švalj Pleskovič. Ember ima z Razgaljeno potencial, več kot zgolj potencial. Znal je prepričati in pritegniti pozornost. Ampak ali je prepričal že prepričane? Tiste, ki v takem rocku vidijo, kar naj se vidi? Tudi. Nič od tega ni problem ali kritika skupine, sploh ne. Fantje prepričljivo žagajo že na prvem albumu, večji del, sploh začetek, je tako konkreten in močen, da resno kandidirajo za bend, ki zna iz rifov in akordne sheme delati odlične komade v dobri slovenščini. To so res kakovostna besedila. Najbrž pa še ne delajo svojih najboljših komadov, ne glede na izbore, finale, nagrade. Se pa približujejo temu.
Za resen preboj bo treba preizkusiti še teren. Ja, spisek koncertov s publiko pod odrom. Kajti ob rock radijskih postajah, natečajih, izborih in popevkah, ki vedno potrebujejo vsebino, se drugi, tretji album in publika zgodijo s »tistim nekaj«. Daleč od formalnega. Razgaljena še ni tam. Lahko pa mimo izborov in natečajev, četudi so ti ustaljeni kanali, najde svoje občinstvo. Ker ima take komade in tak album. Namreč za kaj več.