Zakaj pripravljam svoja čustva na zakol?

Feliksova zgodba je sicer nekolikanj kompleksnejša. Plošča, ki je pred nami, je del obsežnega projekta Rekviem v f-molu, ki poleg plošče vključuje knjižico z besedili in gledališko predstavo. Takoj na začetku velja povedati, da gre za sijajno parodijo naše t. i. »kulturne scene«, tako glasbene kot literarne in gledališke, parodijo t. i. avantgardnih »performansov« in pop zvezd, ki se jemljejo nadvse resno, kot da bi bila njihova glasba zares umetniško delo. Trpijo in modrujejo. So afektirani. Golčijo. Včasih jim celo uspe kaka posrečena reč. Feliks S. je velik poet, se zdi. Človek, ki – kot dandanes vsi – (misli, da) ve, kaj se dogaja. Umetnik, ki je – kot dandanes vsi – »on the cutting edge« (ali misli, da je). Mojster za vse in nič. In summa summarum ravno zaradi svoje nevedno-vsevedne afektiranosti nadvse zabaven in duhovit kantavtor. Ki na svojem FB-profilu nevsiljivo vabi k poslušanju, branju in ogledu.

Dvanajst avtorskih »postaj« na plošči Rekviem v f-molu Feliks S. odrecitira, odpoje in odigra s pomočjo Katarine Radaljac na violini. Zadeva je konceptualna, minimalistična, ponekod precej brechtovska in tudi artaudovska; prava kombinacija obojega, ki v polni meri zares zaživi na odru, s faux-pas-poetičnim Feliksovim nastopom (kdo je zdaj tu pravi Plestenjak, kdo pa Brel – kdo je globok, kdo poetičen? Kdo protestira? Kdo se vedno znova in znova predstavlja in predstavlja, zdaj neposredno kot nesrečni umetnik, zdaj bahavo kot kakšen Jerry Lee Lewis?) in literarnim intervjujem v sredi. Že na plošči vstopamo v nekakšno pamukovsko mrežo identitet, ki se z gledališko predstavo razkrijejo v polni meri. Na plošči dobimo dober glasbeno-recitativni pregled projekta: od posvetila, predstavitve, tožb, poezije, samozavedanja in zeitgeista do intervjuja. Naslovi se kar vrstijo: Moje ime, Kdo si ti?, Vade mecum, Zima, #protestival, Intervju … in … Memento mori. Brez trobente sicer, a kljub temu hudo črno. Ne temno, črno.

»Ti veš, moj dragi Murr«, se zasliši nagovor v uvodni pesmi plošče, Murru, samonagovor in hkrati nagovor tretjemu. Feliks več kot kitare in violine ne potrebuje, njegova medija sta mikrofon in oder, kjer kot nekakšen avantgardni Sinatra pišmevuhovsko preigrava obrazce globokih metafor, ki sestavljajo ništrce novodobnih poetik, čeprav so tu zapeti v rimah, da je poanta še bolj jasna. C'est la vie v zanimivi kvazifrancoski dikciji ponazarja, da je vse dobro, če je le dovolj nerazumljivo in globoko. Biti mora globoko, slišati se mora globoko. Biti mora sodobno, biti mora tudi nekoliko big brothersko, kar je še posebej zabavno, denimo v pesmi Kdo si ti, ki nam prikliče pred oči semenj ničevosti Slovenije, ki ima talent, kjer zmagujejo povprečje, fušanje, maska, prepotentnost … Šov. Talent pa ostaja zadaj, v temi odra, zamrzne, kot Feliks v predstavi, kot tekoči račun samozaposlenega v kulturi. Slišati se mora sodobno, recimo: »če sem razsipana sol / si ti moj sesalnik / če si dobra knjiga / sem elektronski bralnik / in ko guglaš o ličilih / sem internetni brskalnik // (…) rad bi bil strelovod / tvoje ljubezni / rad bi bil tvoja manija / in če bil bi vnebohod / bi ti bila devica marija« (Kdo si ti?); ali angažirano: »pošast hodi po evropi pošast komunizma« (#protestival); ali samo poduhovljeno, čeravno posvetno: »ko me zapelješ v nebesa / je kakor da rešujem rebus / iz delov tvojega telesa (…) in ko tvoj popek ne pride do sape / in ne zmore še zadnje etape / takrat začutim najin agape // in takrat / takrat sem s tabo sam« (Sam).

Zdaj pa veselo na delo; vzemite si čas, pretuhtajte kontekste in konotacije zgornjih besed in odlomkov. Jaz sem videl predstavo in slišal pesmi, študiral sem tudi primerjalno književnost. Če želite izvedeti, čemu vam to govorim, in izvedeti še kaj več, kot pravi Google, vzemite v roke knjižico z besedili in roman Polka s peščenih bankin Anje Radaljac in si, če/ko bo priložnost, vsekakor oglejte tudi predstavo, v kateri nastopajo Feliks, Tine, Anja Radaljac in Aljaž Krivec. Vstopili boste v mojstrovino parodije, v smešenje »poze«, ki je postala norma; še dobro, da mlajša generacija zna potegniti pravo slamico. In se spomni tudi naslova, ki pravzaprav povzema Feliksovo usodo in hkrati stanje duha današnje »avantgarde« in mainstreama. A treba je priznati: Feliks S. je Lotte Lenya, Brel, Plestenjak, Prešeren, vse obenem. To ga prav nič ne moti.