Žgečkljive metafore, ki jih piše življenje

Glasba, ki jo ustvarjajo Fantje z Jazbecove grape in pevka Uršula Ramoveš, je pravzaprav ozvočeni svet izvirne poezije Janeza Ramoveša. Zato najprej nekaj besed o tem poetičnem »talis-manu«, ki žarči neverjetno čarovništvo pisane besede.

Ramoveš je kot pesnik kar precej let ustvarjal v nekakšnem ruralnem eksilu svojega doma (Suša pod Blegošem v Poljanski dolini), saj so njegovi teksti eksplicitno pisani v narečju, fonetično in so zato širši publiki težje razumljivi. Prvi, ki je zaslutil izjemno prodornost te poezije, je bil Franci Zagoričnik, kasneje pa se je, nemara tudi zaradi vsesplošnega razcveta lokalnih specifik in prodora narečnih govoric, njegova poezija dokaj hitro etablirala in izšla pri uglednih založbah. Treba ji je bilo samo prisluhniti, se potruditi pri razumevanju, in umetniška moč poezije je brez zadržkov zasedla svoje mesto na Parnasu.

Ramoveša človek vzljubi zaradi neposrednosti izpisanega, zaradi vsakdanjih življenjskih tem, ki jih povzdigne v umetniško besedilo, ter zaradi »ljudske« govorice, ki gradi njegovo osebno visoko pesem. Če je sploh smiselno stremeti k delitvi na visoko in »nizko« poezijo. Pri Ramovešu je to vsekakor nepomembna delitev, saj pesmi (ko se enkrat prebijemo skozi narečne jezikovne zatrepe) ponujajo neverjeten resortiman vsebin in krasnih prispodob. Vse je tu: eksistenca, strast, ljubezen, smrt, melanholija, spomin, stari in novi svet, duša in telo … pa četudi včasih o vsem tem pesnik piše skozi kmetska dejanja, kravje zgodbe ali vaške peripetije.

Na vse zgoraj opisano se brez težav »oprta« zvočna, glasbena podoba, ki jo največkrat (kadar ne gre za priredbe znanih skladb) ustvari Janezova življenjska sopotnica Uršula Ramoveš, ki skrbi predvsem za pevski del skladb, za instrumental pa je tokrat poskrbel Robert Jukič. Tako na zadnjem albumu Talisman, kjer lahko slišimo trinajst pesmi, izdala pa ga je Glasbena zadruga Celinka, sedem skladb podpisujejo omenjeni avtorji, ostale pa so priredbe popularnih komadov; Popovn dan, na primer, je variacija (besedilna in glasbena) skladbe Louja Reeda, Cajt pa priredba Toma Waitsa ipd. Že kar klasično pa zazveni priredba Lili Marlen, ki je univerzalni krik in otožna bol vsakega vojaka, tudi rovtarskega mladeniča, ki se na svoj način prebija skozi fronto adolescence: »Takrat sma bel mladi do zajdnga vsi, / srid neskončne noči čakal, de se zdani, / prov vsi sma se na glas smejal, / pogljedi vrwoči sa nas žgal – / tebe tud, Lili Marlen, / tebe tudi, Lili Marlen.«

Svoboda, ki si jo pesnik jemlje v jezikovnem smislu, ko se ne ozira na »vzvišene« norme slovenščine, se odraža tudi v glasbeni nadgradnji, kjer je prav tako vse »pomešano« – na eni strani popolnoma avtorski pristopi, na drugi pa poseg v znane skladbe in obrazce, kar kaže na univerzalnost izdelkov ali vsaj težnjo po tem. Glasba se tu v največji možni meri z besedilom zlepi v novo celoto, ki gre brez težav v uho. Ob poslušanju se zdi, kot da sploh nikoli nista bili vsaka zase; spoj je trden, pronicljiv in prepričljiv. Slednje zagotavlja tudi zasedba, ki se spreminja od skladbe do skladbe, jedro pa ostaja: Uršula Ramoveš in Metod Banko (vokal), Joži Šalej (vokal, klavir, harmonika), Robert Jukič (kitare, bas, ksilofon), Marjan Stanić, v skladbi Elizabeta druga pa s tubo sodeluje še Goran Krmac.

Vsekakor iz podatkov lahko sklepamo, da gre pri večini skladb za skupinsko avtorstvo, najbrž take sorte, kot ga poznamo iz drugih etno skupin, ko glasba raste iz ideje spontano in vsakdo prispeva svoj kreativni cvetek v pušeljcu celote.

Vzorno oblikovan izdelek se nekako poigrava z ljudskim, samorastniškim konceptom ustvarjanja, je pa to seveda zgolj videz, zgolj pronicljiv prijem, ki poeziji daje pridih »ljudskosti«, glasbo pa vpenja v sistem popularnih lestvic. Iz tega naslova se čisto lahko zgodi, da kakšna skladba postane hit, čeprav v to v resnici ne verjamemo, saj ta videz hitro razpade, ko se v poezijo vživiš. Že naslovna pesem Talisman pove, da avtor besedil ni »en luciden kmet«, ki zna dobro opazovati, temveč pesnik, ki zna misliti tudi po kmetsko. Kakor koli se nam besedila ponujajo kot misli »pametnega divjaka« (v romantičnem smislu), nam postaja ob branju vedno bolj jasno, da gre v resnici za divjega razumnika z izjemno invencijo, z ukročenim navdihom in vrhunsko poezijo, kjer ni niti trohice naivnosti, »preproste kmečke pameti« ali kar je še take omalovažujoče navlake. Pesem Talisman se tako zdi kar osebnoizpovedna: »Ta stov tarhlen še s korenin poznam, / glih par te pot je rasu, / sam glih na tadrug stran. // An norc na njim je sedu, / pa sa nagnal ga stran. / Okol vratu je nosu / talisman. Je nosu talisman.«

Glasba fantov in dekleta z Jazbecove grape bo dobila svojo publiko med tistimi glasbenimi navdušenci, ki iščejo izvirne podtone, žanrsko neobremenjene forme ter neposredne vsebine s ščepcem skrivnosti in poetične mimikrije. Na plošči je vsega tega dovolj. Ob poslušanju bodo nemara nekateri tudi pogodrnjali, ker se jim bo zazdel glasbeni del preveč vezan na stereotipne obrazce, že skoraj šablone. Vendar to plošči ne jemlje sape, sploh ne, umešča jo točno tja, kamor se tudi vsebinsko želi umestiti – med poslušalce s finim ušesom za posebnosti, drobna »čudaštva« in žgečkljive metafore, ki jih piše življenje samo.