Življenje kot v črni kroniki 

Novinarka, pesnica in šansonjerka Nika Vistoropski je izdala prvenec in ga naslovila po eni od svojih pesmi, Ljuba. Vistoropska se rada igra z besedami in njihovo dvoumnostjo, vsebinsko pa posega po zgodbah, primernih za notice v črni kroniki. Velja opozoriti, da se opevane družinske tragedije niso pripetile avtorici, temveč so plod njene domišljije in domišljije zloglasne medijske krajine. Pred kratkim je v intervjuju pojasnila, da njene pesmi nastajajo tako, kot rastejo rastline na njenem vrtu: »Nekaj vržem v zemljo. Ne vem več, kaj, ker sem embalažo vrgla v smeti, potem pa začne poganjati zeleno in se samo čudim. Hja, saj res, korenček! Hm, grah, kdo bi si bil mislil … Pustim podzavesti, da me vodi. Tako je materiala za več kot eno življenje.«

Plošča Ljuba je opazna že na zunaj (fotografija: Jože Suhadolnik, oblikovanje: Matej Mejovšek, Smokva). Albumi, ki pozornost pritegnejo že z bizarno naslovnico, so bili vedno deležni posebnega tretmaja. Zgodovina popularne glasbe priča, da jim je premočna vizualna plat dolgoročno znala prej škoditi kot koristiti. Pričakovanja so nato velika. Večja. In ko poslušalec posluša z očmi, je lahko nemalokrat razočaran. Tokrat temu ni tako in po poslušanju ploščka se poslušalcu v glavi sestavi celovita slika. In pomen naslovnice je pravzaprav zgolj pika na i. Dopolnilo k temu, kar se pravzaprav skriva znotraj. Ljuba ni le pred hlev postavljena ženska z golim oprsjem, ki na glavi nosi masko belega samoroga, hkrati pa ji na ramenih sloni glava čisto pravega konja. 

Zvok se, tako kot naslovna slika, začne srhljivo lepo. Zgolj klavir in vokal. Ozračje kot v napol praznem zaprašenem hotelskem baru izpred nekaj desetletij in več. »Z očetom sva živela sama, bil je to tak prepišen dom, ob jutrih en sam mraz in tema, pa vendar čutiš hlevski vonj. Vstajala sva proti zori, ko je še zeblo do kosti, ata je djal: Vstani gori, ker vime kravico boli ...,« se zasliši iz glasu Nike Vistoropski, ki spretno krmari med pripovedovalskim in bolj melodičnim šansonjerskim slogom. Zgodbe so intrigantne, drugačne, takšne, kot smo jih v slovenski popularno glasbi manj vajeni. So osebne, čeprav niso osebnoizpovedne, doživljanja opisujejo iz prve vrste, od zelo blizu, včasih (zavoljo večjega učinka) tudi iz prve osebe. Nika z grafičnimi opisi in dramatičnim podtonom riše življenjske usode posameznikov in poslušalcu resnice ne poskuša olepšati. Tu se pozna sled, ki jo je na njej pustila novinarska kariera oziroma dolgoletno delo v medijih, ki človeka, še posebej senzibilnejšega umetnika, zagotovo zaznamuje. Uvodna skladba Mleko se konča s kitico, ki pesmi doda ščepec duhovitosti: »Poglej no vime, kak nabreka! Le koliko dobim za to, za te tri, štiri litre mleka? Vsaj ducat jajc – če ne kar sto?«

Ključno dopolnilo poetičnim tekstom Nike Vistoropski je igranje črno-belih tipk Saša Vollmaierja. Priznani pianist se neopazno giblje med teatralnostjo ter jazzovsko-bluesovskim pristopom in vokalistki znotraj sicer jasno določenih aranžmajskih okvirjev pušča toliko svobode, da skladbe zvenijo bolj spontano in manj strogo. 

S kruto in surovo realnostjo družinskega življenja, ki se prepogosto odvija med štirimi stenami, nadaljuje tudi v drugi pesmi Majda: »Ko prvič šla je v šolo, kakšna idila, ji je rekla mamica: Na svetu žal ni večjega debila od tebe, moja Majdica. Da bi se ti kdaj brat naučila? Računat pa še tolko manj! Tvoj brat Andrejček, ta je sila, in mamica zaupa vanj!« Majda govori o večni tekmovalnosti med dvema otrokoma za ljubezen, pozornost in potrditev staršev. V tem primeru je Majda zapostavljena hčerka, saj je mama do ušes zaljubljena v sinčka Andreja, ki ga favorizira do te mere, da se Majda na koncu odloči zapustiti dom. 

Tematike Nikinih šansonov so neposredne in načeloma ne obljubljajo boljšega jutri, temveč prikazujejo sliko takšno, kot je, da jo lahko poslušalec vsrka vase in podoživi na svoj način. Ter tudi sam pride do svojih zaključkov in išče sporočilnost. Vsake toliko pa tudi posije žarek upanja. Ena od teh svetlejših točk je naslovna skladba Ljuba, ki skuša iz solz narediti limonado: »On je pač takšen, da te zakolje. Zdaj bodi z mano, pa ti bo bolje. Na noge si, ljuba, tiste ta fine škornje natakni, da žalost mine. Pa saj ti je jasno, da nista za skup! Kaj bo, ne vem, ne morem ti reči. Dejva, ljuba, sanjajva o sreči. Kako bo, ne vem, a upam, da bolje. Pridi, ljuba, greva na morje.« Pri dotični pesmi se tisti kanček upanja lahko na trenutke sliši tudi skozi njen vokal, ki včasih spominja na glas mlade Svetlane Makarovič, ki se je nedavno okronala za kraljico slovenskega šansona. 

Zajtrk na travi ponuja bugivujevsko ritmiko, ki od takta do takta draži z načrtno barovsko razglašenostjo in se lahko pohvali z miselnimi rimami, kot je »na zunaj sem fletna, navznoter je Etna«, sicer pa si Nika v tej poskočni kabarejsko obarvani skladbi želi »živeti«, saj »noče več trpeti«.

Pod besedilo petega šansona, Romanca po stari šegi, se je kot edini gostujoči tekstopisec podpisal Branko Gradišnik. Govori o ljubezenski aferi z vojakom, ki se ne zna preleviti v »moža, ki daje«. Instrumentalna podlaga bi, če ne bi vedeli bolje, lahko bila tudi stvaritev Nicka Cava, saj ponavljajoči se ritem klavirske konjenice jezdi podobno kot izpod rok tega mračnjaškega glasbenika. »Nekoč, bila je zadnja noč, je odprl zapornice besed. Ob zori je bil spet zastrt, a meni je pobral vso moč: z njo okrepljen je šel spet osvajat svojo ljubo Smrt,« pravi predzadnja kitica te epske skladbe.

Minimalistična Prvikrat je najpočasnejša pesem na plošči, ki v svoj prid tudi najbolje uporablja tišino oziroma prazni del glasbenega platna. Tišina je tista, ki lahko najglasneje zveni in učinkuje prav tako kot glasba sama. Še posebej takrat, ko se smiselno dopolnjujeta. Nika v njej opeva lepoto nedokončane ljubezenske zgodbe: »Kajti vsakdo hoče le imeti rad. Kajti vsakdo hoče ostati mlad. Čutiti veter v laseh in dremež v očeh, poljub na golo kožo njenih prsi.«

Sklepna pesem z naslovom Miha združuje igrivost iz prvega dela (»pridi, greva v gozd, si rekel mi potiho, pridi, greva v gozd, si pihal mi na psiho«) z baladnostjo drugega (»pač rad imel si ta gozd, izvoli, ostani, pač rad imel si ta gozd, pa naj te shrani«). Zgodba, ki jo zlahka označimo za tragično, govori o dveh ljubimcih, ki se srečujeta v gozdu, in se konča z umorom.

Ljuba se – od prvega pogleda na naslovnico prek prvih slišanih not do zadnjega odmeva klavirske tipke – konča tako, kot se začne: srhljivo lepo. Nedvomno gre za eno bolj posebnih izdaj letošnjega leta, ki v slovenskem glasbenem prostoru žal nima dovolj konkurence. A dokler se vendarle vsake toliko pojavijo plošče, kakršna je Ljuba, se nam ni treba bati za slovenski šanson.