Zloglasna slovenska slava in njena polzvezdniška estrada

Slava je, kot pozornost, ki spada zraven, zasvojljiva reč. Žarometi, bliskavice in rdeče preproge so vabljivi predvsem zato, ker so za večino nedosegljivi. Zvezda postaneš, kot je nekoč dejal samooklicani kralj popa Michael Jackson, ko se iz osebe pretvoriš v osebnost. In postaneš lik v tabloidnem časopisju ali v televizijski pogovorni oddaji. Na odru ali pa – ja, tega je vedno več – kar tako. Slava ima v svetovnem merilu seveda drugačen vpliv, pri nas, v deželi pod Alpami, pa je slava hecna reč. Slava je, bi lahko rekli, glavna na vasi in zadnja v mestu. Naše »zvezdnike« srečujemo na razprodajah, in ti se od ostalih, kvazi navadnih državljanov razlikujejo le v tem, da so pač znani. Jih pozna več ljudi kot le sosedje, prijatelji in sorodniki. Večino njih bi sicer lahko uvrstili v kategorijo zloglasnih, kar je nekakšen slabšalni termin za slavne oziroma tiste, ki so zgolj znani in ne tudi PRIznani. In za tiste, ki so, kot sem zapisal že prej, znani kar tako, ker so se pač enkrat pojavili v nekem resničnostnem šovu ali pa imajo nekaj pravih kontaktov tabloidnih novinark, ki jih redno uvrščajo v družabno kroniko, čeprav je njihovo delo povprečno ali celo manj – podpovprečno, ali še huje – ga sploh ni(majo). Blišč in beda, čeprav je te druge pri nas več kot prvega.

Preden zaidem v sfere, ki so bile obdelane že ničkolikokrat in so redne teme ob večerih za točilnimi pulti, naj se osredotočim na knjigo s polnim naslovom Slava – kup težav in razočaranj? in podnaslovom Vse, kar slovenski zvezdniki skrivajo. Za avtorico Sonjo Javornik, estradno novinarko, ki svoj poklic opravlja že več kot 20 let, pravijo, da je bila povsod zraven. Bila je glasbena urednica pri tedenski reviji Stop, pomočnica urednice tabloidne revije Nova, vodila in urejala je prvo glasbeno oddajo s slovenskimi videospoti Magnetoskop na Kanalu A, kasneje pa je bila na isti televiziji urednica oddaj E+ in Ekstra magazin. Celo Siddharti je pri njenih začetkih dajala smernice, Fredija Milerja pa je iz lokalnega in spletnega fenomena spremenila v televizijsko zvezdo; prav ona je bila tista, ki mu je rekla, naj v omari poišče zeleni telovnik in si pusti brke, da bo videti kot na posnetku s portala YouTube. Lani je izdala knjigo s preprostim naslovom Slava. Iz prve vrste in iz prve roke. Sociolog Gregor Tomc, njen mentor na novinarstvu, je zapisal, da je ta knjiga izvrsten primer, kako je videti slava na »našem dvorišču, ki mu pravimo Slovenija«, novinarka Vesna Milek, da gre za knjigo, ki jo »bomo hočeš nočeš citirali vsi, ki se ukvarjamo z družbenimi fenomeni«, nesmrtni Pankrt Pero Lovišn pa, da bi morala biti rdečelasa Sonja po vseh pravilih blond in barvati svet tako rumeno, da bi ji vse sončnice zavidale – toda, kot dodaja, v njeni rumeni je bilo vedno nekaj rdeče, zelene ali pa sive in črne, če je bilo treba. Lovšin je prepričan, da se je prav zato lahko »tako zlahka prelevila iz opazovalke dogajanj v svoji novinarski karieri v pojasnjevalko v pričujoči knjigi«. Jonas je v svojem priporočilu šel celo dlje in izjavil, da »če že kdo, naj o estradi piše Sonja Javornik, ker je bila res zraven«.

Od analize zgodovine zvezdništva do trga v Jugoslaviji

Če se sprašujete, ali gre za Sonjino biografijo, je odgovor negativen. Pravzaprav gre v osnovi za njeno diplomsko nalogo, ki jo je kasneje, kot se je nekoč izrazila, malo oklestila in dodala še svoje izkušnje. V knjigi se loteva tako analize kot tudi zgodovine zvezdništva (od Aleksandra Velikega naprej, ki ga ima za prvega zvezdnika), večinoma pa se nato posveča estradništvu v Sloveniji in na Balkanu, saj med svoje znance in prijatelje šteje tudi nekatere hrvaške in srbske zvezdnike, ki ta naziv v primerjavi s slovenskimi lahko nosijo z več teže. Poleg tega ima knjiga še en namen – je namreč tudi nasvetna oziroma, v novinarskem žargonu, know-how zapis. Za tiste seveda, ki se želite igrati zvezdništvo ali ste že del estradne scene in želite popraviti vtis, fotošopirati svoj imidž, ugled ali po piarovsko zasukati in prodati kakšno zgodbo.

Knjiga se bere, o tem ni dvoma. Je tudi prva tovrstna knjiga pri nas, in to je najbrž njena še največja dodana vrednost. Na knjižni polici jo boste, tako kot marsikateri tabloid, težko zgrešili, saj je že naslovnica tako zelo vpadljiva, kot je nabrušen jezik njene avtorice. Prodajajo jo kot »izdajo brez dlake na jeziku«. Nekih blaznih razkritij, ki so znana vsem, ki se gibljemo v teh krogih (ali bolje okoli njih), v njej ne boste našli. Javne skrivnosti estradnikov tako še vedno ostajajo javne skrivnosti – rezervirane za čajanke in čik pavze. A knjiga, na žalost nekaterih in veselje drugih, ni tako tabloidna kot morda napoveduje njena naslovnica. Kar bo potrdil že sprehod skozi naslove poglavij, ki v nametanem vrstnem redu, denimo, pravijo Od vladarjev do kraljev samopromocije, Zgodovina zvezdništva od antike do danes, Slava in zvezdništvo v Starem Rimu, Zvezdništvo v Jugoslaviji in Trg v socializmu. Slovenija, tako Javornikova, ki v knjigi citira Marcela Štefančiča, je imela svoje zvezde, še preden je imela svoj film – prva slovenska zvezdnica je bila Ita Rina. 

Ogledalce na steni povej, katera najpopularnejša v deželi je tej

Ena od zanimivejših analiz/raziskav v knjigi je zaključek oziroma zadnje poglavje, kjer se pravzaprav nazorno vidi neujemanje dejanske slave z neko umetno napihnjeno zloglasnostjo, ki se prodaja zgolj znotraj kroga tabloidnih uredništev. »Da bi ugotovila, kdo so najbolj priljubljene zvezde pri nas, kar se tiče zastopanosti v medijih, sem preštela naslovnice na revijah Nova in Lea v letih od 2006 do oktobra 2012. Rebeka Dremelj je v vodstvu pred pevko Špelo Grošelj, Natalijo Verboten in Sašo Lendero. Vse so (v prvi vrsti) pevke, torej potrebujejo medijsko promocijo za to, da imajo čim več nastopov. Vse so ženske, saj se je izkazalo, da se revije z ženskami na naslovnicah bolje prodajajo, saj te revije večinoma kupujejo ženske bralke. Za njimi sta uvrščeni La Toya in Urška Čepin – obe sta imeli največ naslovnic v krajšem časovnem obdobju, ko sta bili v središču raznih afer oziroma v resničnostnih šovih. Prav junaki resničnostnih šovov so v zadnjih letih celo bolj pogosto na naslovnicah kot glasbeniki, vendar pa je zelo malo takih, ki bi bili zanimivi za medije daljše časovno obdobje. Šele na 7. mestu je moški – Damjan Murko. Pa še to predvsem zato, ker se je pripravljen povsem razgaliti in torej pokazati ali povedati več kot njegovi zvezdniški kolegi. Miša Molk na 11. mestu je ena redkih zvezdnic, ki se je uvrstila visoko, čeprav ne reklamira svojih nastopov ali sponzorjev, vendar je očitno iz leta v leto manj zanimiva. Šele na 26. mestu je prva športnica – Tina Maze. Tina na naslovnice ni prišla samo zato, ker je izvrstna smučarka, pač pa predvsem zato, ker je ena najbolj atraktivnih športnic. Na 27. mestu je prvi izmed politikov – Janez Janša, ki se je v teh letih zaročil, poročil in dobil sina. Tudi Zmago Jelinčič na naslovnice ni prišel zaradi političnih dosežkov, pač pa zato, ker je bil pripravljen pokazati svojo mlado družino. Če zanemarimo to, da je na primer Rebeka Dremelj igrala v kakšni predstavi in televizijski seriji Kursadžije in da so tudi kakšni drugi razvpiti zvezdniki imeli igralske izlete, je prva med igralci na lestvic Alenka Tetičkovič, in to šele na 36. mestu! Alenka je svobodnjakinja in zato bolj kot njeni kolegi, ki so zaposleni v raznih teatrih, pripravljena na sodelovanje z mediji. Zanimivo je, da Branka Đurića, ki je – razen zdaj Katarine Čas – edini med v Sloveniji živečimi zvezdniki, ki prijateljuje in sodeluje s hollywoodskimi junaki, sploh ni na lestvici. To sicer ne pomeni, da ga v teh letih ni bilo na nobenih naslovnicah, vendar očitno ni dovolj ‘rumen’ za ti dve reviji. No, pa saj tudi Meryl Streep ne boste prav pogosto videli na naslovnicah tujih tračarskih revij, kajne,« knjigo Slava zaključi Javornikova.

Ali slava po slovensko prinaša kup težav in razočaranj, kot se avtorica sprašuje v naslovu, boste presodili sami. Zagotovo pa se tudi večina slovenskih tako imenovanih zvezdnikov, ali bolje polzvezdnikov, sprašuje, kako bodo konec meseca plačali položnice, med njihova razočaranja pa sodijo nezadovoljni pogledi in kletvice vsakokrat, ko se podraži bencin.