Zvok za vse in nikogar

Predstavljati Sama Kutina slovenskemu glasbenemu občinstvu v polju eksperimentalnih in improviziranih godb, bi bilo najbrž podcenjujoče do njegovega dela, zato tega ne bomo počeli. Martin Küchen pa je švedski saksofonist, improvizator in skladatelj, ki deluje na področjih jazza, improvizacije ter glasbe za gledališče, film, sodeluje pa tudi s pesniki ter pri zvočnih instalacijah. Pristop, s katerim se srečamo na Stutter & Strike, prinaša naporno čuječnost, pri čemer se ne skriva pred grbinami, globelmi, grdimi izrastlinami. Zaradi tega ne moremo reči, da gre za eskapizem, ki ga kdaj morda promovirajo komercializirane oblike meditacije. To je album za vse in nikogar.

Njun nedavni album Stutter and Strike, ki ga je izdal Zavod Sploh, se giblje na meji mogočega: med sublimnimi globinami zvoka in hrupnimi zlitinami hodi z akrobatsko spretnostjo po tanki, visoko razpeti niti. Je frontalen napad na ušesa, tudi tista, vajena improvizacije. S svojim počasnim tempom, intenzivnim škripanjem, dušenjem zvoka, redko in na videz arbitrarno posejanimi tolkali ter brenčanjem večkrat spominja na avantgardno verzijo navijanja z vuvuzelami, ki jih slišimo na svetovnih nogometnih prvenstvih v Južni Afriki. Gre za zvočenje, ki ga moraš poslušati popolnoma posvečeno ali se mu odpovedati. Sam sem ga v dobrem mesecu poslušal ničkolikokrat, nad njim obupaval ter se vračal k potapljanju v njegove globine. 

Album zaznamujeta elementa vode in zraka, ki sta prisotna v improvizaciji skozi razpihovanje sline v pihala. Dogaja se iskanje diha in dušenje zvoka, zamolklost vode. Eteričnost in težek napor. Kravel v protitoku. S površnim poslušanjem oziroma sploh s poslušanjem, ki ni popolnoma osredotočeno na album, te dialektike ne moremo ujeti. Ko pa jo enkrat zaznamo, se lahko s katamaranom odpravimo na potapljaško ekspedicijo proti neskončnemu. Artikulira jo tudi naslov. Jecljanje, tudi metafora, včasih uporabljena v govoru o poeziji, zaznamovano s cinično, mehanično brutalnostjo modernosti, ki meče dvom na vse višje vrednote, na možnost artikulacije nesmisla ter bolečine;  udarec, ki v tej zaciklani situaciji lahko pride le še iz opotekanja, margine. Nekaj udarnega je mogoče povedati le jecljajoč.

Stutter and Strike ima svoj tok, počasi se vali skozi pragozd, nosi mulj in veje, gre čez slap in se v mogočnem padanju zbere v statično, mešajoče se vodovje. Naslov bi lahko povezali tudi s tem tokom. Najprej skupaj z glasbenikoma se premika korak za korakom. Prenašanje omar po stopnicah in ozkih blokovskih hodnikih. Sprememba pokrajine nastopi s komadom Svete gore. Iz nasičenega šumovja preidemo v jasnino. Razredčena zvočna materija se prežame z zvokom modificiranega hurdy gurdyja. Gre za nadvse zanimiv strunski inštrument na navijanje, katerega nastanek sega v srednji vek. Njegov zven vzbuja asociacije na baladno in epsko melanholijo predmoderne, pri čemer odlično sodi v zvočno krajino albuma s hrepenečim predihavanjem težaškega napredovanja. Na gori je zrak rafiniran in zbira se v rahlo mističnih meglicah. 

Naslednji premik v dramaturgiji amorfne mase predstavlja dobrih osem minut dolga Hammaröga. Skozi intenziviranje in pospeševanje hrupa v udarnih zračnih valovih buta spring reverb in zvočni sliki dodaja svojevrsten ritem, ki včasih zveni kot poganjanje močnega avtomobila. To je adrenalinska vožnja terenca, ki je ni več mogoče ustaviti. Do konca se plata ohlaja, a ostaja v znamenju komada, igra je ves čas napeta. Drugi del plate pečati prvega in mu retroaktivno daje nov smisel. Če smo na začetku pri zvoku, ki brni skozi nemogoče, do zaključka poslušamo zaganjanje skozenj, ki se ne namerava ustaviti.

Težko je zares razmišljati o »kompromisih« v umetnosti; merjenje kompromisa znotraj simbolnih sklopov je pač nehvaležna naloga. Vendar se fraza v primeru Stutter & Strike ponuja sama. Zastavljen je »radikalno«, vztraja na skrajni meji zvočnega pomena in si prizadeva, da bi ga vzdržal, kar zahteva  spreminjanje dinamike, hitro zvočno mišljenje v vztrajajoči ne-poslušnosti. Brezkompromisnost je v tem, da prepoznamo idejo in vidimo, da je konsistentno izpeljana.

Pri tem je zanimivo, da bi težko našli vzporednico še v svetu improvizacije, čeprav ravno polje slednje bistveno zaznamuje neponovljivost. K tej posebnosti najbrž vplivajo tudi nekoliko nevsakdanje izkušnje obeh glasbenikov, ki se v svojem delovanju poslužujeta različnih form in katerih opus je raznoroden. Album se manj naslanja na jazzovske idiome, kot smo vajeni. 

Lahko bi rekli, da opisana estetika implicira določen etos. Nepopustljiv in potrpežljiv pristop k realnosti, ki je v nasprotju s fluidnostjo in neobveznostjo naše dobe. Ta se pozna tudi v sodobnih političnih ideologijah in mainstreamovskih praksah, ki so zaznamovane z drsenjem skozi prazne označevalce in parole, ki so skozi desetletja komercializacije izgubila naboj. Jezik stare levice, med drugim, se zdi nemočen. Alain Badiou je pisal, da morajo tisti, ki so zvesti ideji komunizma, izumiti nov jezik. Nova levica se utaplja v kalnem novoreku identitetnih politik, cancel kulture in moraliziranja. Oboje odraža neko razpršeno pozornost in pomanjkanje vztrajnosti ter poguma za globoko soočenje s seboj in novimi konteksti, v katerih se pojavlja. Vendar ne gre zgolj za politiko in za levico. Tudi v polju umetnosti smo priče ujetosti v izpovednost, instagramizacijo, idiome, ki jih je presegel že modernizem, na katerega pogosto ne znamo ustrezno odgovoriti in ga preseči. Nič manj tej neposvečenosti ne pričujemo niti v vsakdanjem življenju, ki je na mnogih področjih že povsem deontologizirano, brez stika s čimerkoli sublimnim, prežeto z banalnim ugodjem ali nevrotičnimi strahovi kot posledico nezmožnosti spopasti se z izzivi tehnološke dobe, poznega kapitalizma in ideologije živalskega humanizma, kakor jo je imenoval Badiou, znotraj katere smo zreducirani na svojo scientifizirano biološko pojavnost ter zdravorazumsko psihologijo. Pristop, s katerim se srečamo na Stutter & Strike prinaša naporno čuječnost, pri čemer se ne skriva pred grbinami, globelmi, grdimi izrastlinami. Zaradi tega ne moremo reči, da gre za eskapizem, ki ga kdaj morda promovirajo komercializirane oblike meditacije. To je album za vse in nikogar.