26.07.2018
»Prijatelji moji, Evropa je mrtva že nekaj časa …«
Od leta 2011 obstoječi Condemnatio Christi se na novem albumu spet spogledujejo z orkestralno oziroma filmsko glasbo, ki narekuje atmosferičnost in žanrsko večplastnost black metalskega glasbenega izraza.

Condemnatio Christi
Dreamcrusher
Mass Catharsis Production
2018
Češka podtalna metal založba Mass Catharsis Production v letu 2018 med drugim predstavlja Condemnatio Cristi z njegovim četrtim studijskim izdelkom, Dreamcrusher. Od leta 2011 obstoječi domači izvajalec je specifičen v svojem spogledovanju z orkestralno oziroma filmsko glasbo, ki narekuje atmosferičnost in žanrsko večplastnost black metalskega glasbenega izraza. Sedem pesmi govori o modernem človeku in njegovem (ne)obstoju znotraj zlagane moderne demokracije v še bolj moderno zlagani Evropi, že na samem začetku pa nam ponuja celo rešitev – panteizem, kjer sta narava in človek entiteta.
»Manj je več« logika nam je prinesla pozornosti vreden glasbeni izdelek, ki pa ji ta po svoji sporočilnosti ne sledi; ravno narobe, z močno filozofsko oprto liriko o naravi in človeku daje podstat svoji mešani zvočno-vokalni entiteti, in to tako na digitalno-analogni kot mešano žanrski stopnji razlikovanja.
Pri začetnem poslušanju naj vas ne zavede ne ravno metalski inštrumentalni intro Noctrunal Souls, kajti dobro minuto in pol dolgi orkestralni uvod daje intenziven občutek pričakovanja (nečesa) ... Glasbeno album nadaljuje maniro prejšnjega Wars and oceans (2014), a z drugačno zvočno podobo in dinamiko. Nadaljevalna petminutna skladba Pantheist med drugim prinaša srdito dretje glasbenega vodje Denisa Mauka: »Kill for the glory of god / god is nature«, »into necissity of nature's cause …«, medtem ko pesem izrazno še najbolj spominja na »simfonični« black metal. Hitrih blast udarcev je malo, pogrešamo jih v več kot polovici pesmi. Vendar je izčiščena ritmika, ki jo gradita basist Jan Kregar in Mauko, neverjetno stabilna. Pesem Dreamchrusher je največja novost radomeljsko-ljubljanske naveze. Z vstopom že v začetku novosti slišane trobente Gašperja Selka in z vižami klaviaturista Sama Peterke se nam skozi celotno ploščo Condemnatio Cristi dvigajo kocine in porajajo drugi prijetni občutki. Na polovici albuma nastopi še bolj orkestralna pesem, I walk alone, ki je najdaljša. Tu se lirični subjekt dotika sprijene sodobnosti: »Look, there is no hope for light / War and propaganda« ali moderne retrospektive: »Christ was born to die and so is the sky / Christ will live forever and so are we«, kjer se postavlja v enakovredno razmerje z verskim likom ter kozmičnim nebom.
Kar je odstopa in izstopa, je sodelovanje z glasbeno gostjo Saro Jeremič, ki jo poznamo iz domačih bendov Noctiferia in Brezno. S svojo govorjeno besedo o že davnem propadu Evrope, ki je ključna (Dreamcrusher), ter peto besedo v idejno logično nadaljevalni skladbi Rain prinaša še eno zvočno vesolje pripeva, kjer se prepletata lepota in razpad, mogočnost in brezno: »Rain is falling and crawling over sunset / The death is coming to take our life away.« Sicer Condemnatio Cristi v izrazu nikoli ne zapusti klasično žanrske posebnosti; to je temačna atmosferika z iskreno, mestoma jezno in morbidno držo. Najkrajša pesem, The greatest loss, v svoji morbidni romantičnosti napoveduje konec albuma: »Die, die, for the nature, for the sky, die / die, die, eternal night will take you«, pri čemer drugi del s kitarskim solom vred dokazuje izvajalčevo »matično« žanrsko podlago. Všečni so tudi konci posameznih pesmi. Zadnja pesem je Fading away to the sight of an ocean, ki se inštrumentalno še zadnjič obudi in zaromantizira pred popolnim izginotjem, dokler se ne izteče ta album z izredno izdelanim profilom.
Domača glasbena novost, ki jo je poleg Mauka v Negligence studiu s svojim mešanjem zvoka v Kraken Studiu soustvaril Matic Mlakar, je upravičila svoj namen. »Manj je več« logika nam je prinesla pozornosti vreden glasbeni izdelek, ki pa ji ta po svoji sporočilnosti ne sledi; ravno narobe, z močno filozofsko oprto liriko o naravi in človeku daje podstat svoji mešani zvočno-vokalni entiteti, in to tako na digitalno-analogni kot mešano žanrski stopnji razlikovanja. Če je interpretacija tu nujna, potem že sam ovitek izdaja izraz izvajalca – dvojnost obraza, temačno dvoličnost s sivo, črno ter rjavo, ki je v tem primeru zelo ustrezna.
Prijetna glasbena in idejna osvežitev na domači metalski sceni to še bolj plasti in s tem bogati.