Bistvo rock'n'rolla je sporočilo

Če za koga, potem za Boruta Činča lahko rečemo: »Njega ni treba posebej predstavljati.« A formi je treba ugoditi, pa čeprav boste veliko več o njem in njegovem raznolikem ustvarjanju izvedeli iz obsežnega intervjuja spodaj … Marsikomu bi zadostovalo že to, da se pove, da je izvirni član Buldožerja in še prej benda Sedem svetlobnih let, iz katerega se je rodil ta kultni bend. K »liku in delu« naših najbolj odbitih rockerjev ni pomembno prispeval le s pisanjem komadov, saj so bili zvoki njegovih orgel Hammond nezgrešljiv in nepogrešljiv del buldožerske zvočne slike, povrhu je na albumih deloval tudi kot koproducent. S snemanjem in produkcijo se še danes ukvarja in bolj preprosto bi bilo našteti tiste, s katerimi ni sodeloval, kot pa tiste, s katerimi je. A vendar, nekaj imen, ki izpričujejo njegovo široko »ušesno panoramo«: Niet, Adi Smolar, Elvis J. Kurtović & His Meteors, Miladojka Youneed, Quod Massacre, Film, Vlado Kreslin, Big Foot Mama, Leon Matek, Same babe, Laufer, Zmelkoow, Trobecove krušne peći, Orlek, Ali En in tako naprej in tako nazaj v zgodovino slovenske ter nekoč jugoslovanske popularne godbe od punka in hardcora do kantavtorstva in jazza … Pred kratkim sta s Severo Gjurin presenetila z odličnim inštrumentalnim albumom Časovne skice, ki pa je bil le povod ali raje izgovor za izčrpen pogovor z njim.

Tvoja kariera traja kar 45 let, verjetno še celo več …

Leta 1963 sem šel prvič v glasbeno šolo, torej že 50 let (smeh). Poleg tega imam letos še eno obletnico: 40 let druženja s Hammondom!

Potem ko si se navdušil za rock'n'roll, ste začeli s prvimi bendi. Je bil tvoj prvi bend Hevreka ali pa je bilo kaj že prej?

No, jaz sem imel že prej raznorazne bende brez imena, tisto, ko smo se dobivali pa kaj muzicirali, ampak prvi bend z imenom in z nastopi pod tem imenom, je bil Hevreka, ja.

Ki je nastal kdaj?

Ki je nastal, mislim, da leta 1968 ali 1969, 1968, če se ne motim.

In koliko časa ste delovali?

Nismo delovali dosti časa, okrog 2–3 leta, kajti jaz sem se potem preselil v Ljubljano, v Ljubljani pa nisem mogel dolgo zdržati brez benda, zato ga je bilo treba čim prej sestaviti; sošolci z gimnazije so mi povedali, da poznajo enega bobnarja, Bineta Preglja, ta bobnar je s seboj pripeljal basista Rajka Gorjanca, in smo naredili bend Jaguarji. Nato smo dali oglas, da iščemo kitarista, in na oglas se je javil Janez Zmazek – Žan.

Oglas ste dali v časopis?

Ja, v časopis. Žan je kasneje večkrat rekel, da se ni mislil javiti, ampak mu je mama rekla: »Pejd', morda je to tvoja šansa za nardit' kariero!« (smeh) Torej sva z Žanom pred dvema letoma imela 40. obletnico, odkar sva začela pri Jaguarjih in potem skupaj nadaljevala v različnih bendih.

Po Jaguarjih si bil torej v bendu Sedem svetlobnih let, ki se ga je držala oznaka supergrupa, pač v smislu, da so v njem bili sami znani glasbeniki. Kdaj je bend nastal in kaj je v takratnem kontekstu pomenil pojem »supergrupa«?

Takrat je bilo v Angliji že nekaj let moderno, da se iz različnih znanih bendov oziroma njihovih članov sestavi nov bend, recimo Blind Faith, Traffic in podobni, pa Cream seveda. Skupina Sedem svetlobnih let je nastala iz bivših članov Belih vran (Bor Gostiša), Sinov (Boris Bele in Marko Belavič), mariborske Inkvizicije (Andrej Veble in Danilo Karba) in skupine Druga stran (Dušan Žiberna). Žiberna je redno prihajal k Jaguarjem na vaje in z nami »jamal«. In prav on je potem mene pripeljal k Sedem svetlobnih let. Konec leta 1972 sem prišel na avdicijo in fantje so bili navdušeni. Rekli so: »Super! Ampak, veš, kot supergrupa moramo imeti najboljše instrumente, zato je en od pogojev, da se nam pridružiš, tudi ta, da nabaviš Hammond orgle.« Kar pa je bilo takrat »uau«, drago pa … velika redkost je bila, kar se tega inštrumenta tiče. No, jaz sem potem šel v akcijo. Oče mi je veliko pomagal in 27. marca 1973 sem že imel Hammond. Par dni pred tem, ko je bilo fantom že popolnoma jasno, da bom na naslednje vaje pripeljal svoj Hammond, sem postal tudi uradno član skupine Sedem svetlobnih let. Evo, še ena 40-letnica … Dober mesec, mesec in pol zatem, smo že nastopili na Boom festivalu v Hali Tivoli.

Kjer ste že igrali svoje komade, ne?

Kjer smo igrali nekaj svojih komadov, Zimski dan je bil naš komad, večina repertoarja pa je temeljila na preigravanju komadov ameriške skupine Three Dog Night, ki je imela, tako kot skupina Sedem svetlobnih let, kar tri glavne vokaliste.

Bend Sedem svetlobnih let je dokaj hitro dobil renome oziroma ste bili že v štartu predispozicionirani …

Kmalu po nastopu na Boom festivalu se je zasedba Sedem svetlobnih let spremenila. Odšli so Bor Gostiša, Marko Belavič in Danilo Karba, prišla sta Andrej Trobentar (vokal, akustična kitara, orglice) in bobnar Jani Tutta. Potem smo kakšno leto vadili dan in noč, garali, delali svoje komade in z novo zasedbo nastopili na Boom Festivalu leta 1974. Na plošči s tega festivala je bila objavljena tudi kultna skladba Sedem svetlobnih let, z naslovom Krinko razkrinkaj, katere avtorja sva bila Trobentar in jaz. Kmalu zatem, julija 1974, smo imeli samostojni koncert v bivšem gledališču Glej na Poljanah, kamor smo povabili takratne urednike založb in novinarje. V tistem času pač ni bilo možno narediti kvalitetnih demo posnetkov in jih poslati založbi, zato se je bilo treba dokazovati v živo. Prišli so in bili zelo zelo navdušeni ... no, potem pa se je začel ta pravi biznis, kjer smo spoznali zlasti njegovo slabo stran. Začeli smo se pregovarjati z Mojmirjem Sepetom, ki je takrat vodil Založbo kaset in plošč; in seveda, z njihove strani je bilo ogromno nekih pogojev, od tega, da zmehčamo, oziroma, 'popeglamo' naš zvok, do tega, da bi nam gospod Sepe naredil neke svoje orkestralne aranžmaje, pa da bi nam Strune pele »back« vokale, to so bile štiri punce, ki so takrat pele na vseh popevkarskih festivalih, od slovenskih do jugoslovanskih. Hoteli so, da bi zveneli bolj »radijsko.«. Mi na te pogoje, seveda, nismo pristali, rekli smo, da imamo svoj zvok, da na njem temeljimo, če bi si pa želeli orkestralne aranžmaje, bi jih lahko tudi sami naredili, nenazadnje sem študiral glasbo. Kakšno leto smo se tako pregovarjali in nikoli ni prišlo ne do podpisa pogodbe ne do snemanja plošče. Medtem smo se spoznali z Markom Brecljem, sodelovali pri snemanju plošče Cocktail, pri skladbi Hiškar rogač in nekako začutili, da smo na isti valovni dolžini; takrat smo tudi precej nastopali po Sloveniji, Marko pa je bil naša »predskupina«. Med temi druženji smo začeli razmišljati, da bi delali skupaj, da bi postal član Sedmih svetlobnih let.

Medtem je Marko poslal svoj komad Rastemo na opatijski festival, kjer so ga sprejeli. Najprej je želel, da bi komad izvedli z bendom, ker pa so ga na festival sprejeli kot solista, je šel z njim le Bele, tako da sta nastopila kot duo. Nastopila sta pod imenom Buldožer, ki sta si ga »sposodila« od ene Feotove parodije na Minattija: »Nekoga moraš imeti rad, pa čeprav je to buldožer.« Ko sta se vrnila z opatijskega festivala, smo imeli sestanek, debato, in smo rekli »dobro ime za bend«. Tako smo se dokončno odločili, da bomo delali skupaj pod imenom Buldožer in da gremo ven iz Slovenije, kajti če nisi mogel posneti plošče, je bil to za bend hendikep. Zavestno smo se tudi odločili, da bodo besedila v srbohrvaščini, ker v tistem času drugod po Jugoslaviji dejansko niso razumeli slovenščine in takrat na jugu res ni imelo smisla kar koli početi v slovenščini. Bistvo rock'n'rolla je zame še danes sporočilo in poslušalci te morajo razumeti. Torej ni šlo za komercialno odločitev, ampak za ustvarjalno, ker nam slovenske založbe niso nudile prav nobenih možnosti, da bi zanje posneli ploščo. Buldožerji smo delali strogo samo avtorsko muziko in smo v prvih štirih mesecih po združitvi z Brecljem imeli končan kompleten material za prvo ploščo, Pljuni istini u oči. Konec aprila 1975 smo s tem novim materialom že nastopili na Boom festivalu v Zagrebu. Tam so se potem začeli okoli nas sukati predstavniki založb, saj smo bili precej drugačni od vsega drugega, kar se je dogajalo na tem festivalu; na koncu smo se odločili za beograjsko založbo PGP RTB.

Zgodba Buldožerjev je antološka, obdelana je v enciklopedijah, a bi vendar vprašala o nekaterih stvareh, o katerih se ni dalo brati. Denimo, ko ste na puljskem festivalu prejeli zlato areno za glasbo za film Živi bili pa vidjeli, pri kateri si imel ključno vlogo, kaj je tebi kot rockerju v jugoslovanskem kontekstu pomenila taka nagrada in kaj je nagrada pomenila bendu?

Ko smo dobili ponudbo za filmsko glasbo, smo se z enakim »guštom«, kot bi delali navadno ploščo, lotili te filmske glasbe. Naredili smo jo po svojih najboljših močeh, se pa nam tudi sanjalo ni, da bomo prejeli zlato areno, ker je bilo takrat kar nekaj skladateljev, na primer Alfi Kabiljo, tudi Bojan Adamič, ki so bili nekako že kar abonirani za to nagrado. Jaz sem se pri tej glasbi zelo angažiral, ker me je zmeraj zanimala tudi ta scenska glasba oziroma vprašanje, kako muzika funkcionira znotraj nekega drugega medija. Zato sem bil ves čas zraven pri montaži, vse do konca, v Zagreb sem hodil in sem z njimi sodeloval vse do premiere. Potem je bil v Pulju, mislim, da je bil julij 1979, film prikazan. Par dni pred tem, med projekcijo filma v bližnjem Pazinu – kjer so vrsto let že kar tradicionalno izbirali svoj najljubši film s puljskega festivala in tisto leto so izbrali prav film Živi bili pa vidjeli – je bilo navdušenje, sploh v tistem delu filma, kjer Buldožerji igramo Novo vrijeme, enkratno. Še pred samo projekcijo se je na odru predstavila kompletna ekipa, ki je sodelovala pri filmu. Ko smo prišli na oder Buldožerji (Bele, Vran in jaz), smo bili deležni gromozanskega aplavza. Bilo je res lepo. Ampak tudi po tem, ko je bil film že predvajan, se nam ni niti najmanj sanjalo o nagradi. Bili smo celo malce jezni, ker organizatorji niso poskrbeli za našo namestitev v hotelu, čeprav smo se predhodno najavili, da pridemo, tako da so nam potem filmarji nekako pomagali, da smo lahko prenočili v hotelu; jaz in moja spremljevalka sva, denimo, spala skupaj v isti postelji z režiserjem (smeh). Po kakšnih dveh, treh dneh potikanja po festivalu in bližnji okolici nama je z Beletom počasi postalo dolgčas in sva se odločila, da greva s prijateljicami žurat v Zagreb. Paolo Sfeci, takratni bobnar Parnega valjaka, nama je v ta namen dobrodušno prepustil svoje stanovanje, ker je ravno v tem času odhajal na morje: »evo vam ključevi, možete raditi šta god poželite …«

Samo ne ga razbit …

(Smeh) To se je res zgodilo, slučajno! Beletu je pečica eksplodirala! Ampak dobro, to se zgodi … nenamerno (smeh). Skratka, po enem od žurov smo šli naslednje jutro v trafiko kupit čike in v časopisu zagledamo naslov »Buldožeri dobili Zlatnu arenu za muziku«. Tako smo v Zagrebu, ko smo že zapustili puljski festival, izvedeli, da smo prejeli zlato areno za glasbo.

Nagrada je potem imela precej odmeva, še zlasti doma, v Sloveniji, saj je bila tisto leto to edina slovenska zlata arena. Pred tem smo imeli ves čas probleme v slogu »ali so Buldožerji sploh slovenski bend, glede na to, da pojejo v srbohrvaščini«, čeprav smo mi imeli v glavnem besedila v hrvaščini. Prejle tega nisem povedal: takrat ko smo snemali prvo ploščo, smo za producenta povabili k sodelovanju znanega zagrebškega glasbenega novinarja Dražena Vrdoljaka, a bolj kot za samo produkcijo za to, da nam je sproti lektoriral tekste. Besedila smo imeli večinoma v hrvaščini, razen kasneje nekaj tudi v srbščini, denimo Smrt Morisona Džima, kjer je šlo za srbski deseterec. V Sloveniji je to novinarjem vseskozi šlo v nos, češ, zakaj pojemo v hrvaščini … Spomnim se, ko smo izdali prvo ploščo, je Tomaž Domicelj za revijo Stop napisal recenzijo vsega glasbenega, kar se je v tistem letu zgodilo v Sloveniji. Nas, ki smo posneli sploh eno prvih slovenskih longplejk, je omenil na koncu, nekako mimogrede, »no, sicer so tudi Buldožerji izdali svojo prvo ploščo, v kolikor jih sploh lahko imamo za slovenski bend, glede na to, da pojejo v srbohrvaščini«. Takšno vzdušje je bolj ali manj prevladovalo vse do te puljske nagrade. Potem so v Stopu na udarni filmski strani objavili članek z naslovom »Kateri Slovenci so dobili Zlato areno«, no, pa smo bili kar naenkrat zelo, zelo slovenski bend (smeh).

Postali ste torej slovenski bend, ampak hkrati ste lahko končno postali tudi estradni bend, kajti kolikor vem, ste do takrat imeli težave.

Ja, ja, to je bilo tudi zanimivo. Na večini radijskih postaj, ki jih itak ni bilo veliko – seveda takrat ni bilo komercialnih radiev, v glavnem je šlo za nacionalne radie po republikah pa kakšen študentski radio – smo bili večinoma prepovedani. Za Beograd točno vem, da smo imeli dobesedno prepoved predvajanja. Ko pa je ta film šel v kinematografe, no, še pred tem, se je zgodila ena zanimiva stvar. Tita so vsakič, ko je prišel v Zagreb, peljali na Jadran film, da je pogledal filme, zato ker je bil velik filmofil. Ogledal si je tudi Živi bili pa vidjeli in režiser Bruno Gamulin mi je pripovedoval, ker je pač sedel zraven Tita, da ga je ta lahko kaj vprašal … da je po sceni, kjer igramo Buldožerji Novo vrijeme, Tito komentiral: »Ovaj, kako da kažem, pa dobro je to, kad je omladina ovako kritična.« O tem njegovem komentarju se je razvedelo, in ko je film šel po kinematografih, je bila navada, da so po vseh teh krajih imeli režiser in glavni igralci radijske intervjuje, kot napoved filma, in takrat so vrteli Novo vrijeme, dejansko naš edini politično obarvani komad, tako da smo – ironično – s tem komadom prišli v medije.

No, kljub temu da vas je takrat zapustil Brecelj, je bila kariera Buldožerja s komercialnega vidika še uspešnejša, postal je velik jugoslovanski bend … Ko pa ste leta 1983 posneli album Nevino srce, je bilo konec Buldožerjev oziroma potem niste kot bend delali deset let. Zakaj?

Ko so ljudje non-stop skupaj, tako kot smo bili mi, ampak res non-stop, imaš malo že dosti, rabiš malo premora. Hkrati smo odraščali, malo je bilo treba tudi poskrbeti za zasebna življenja. Do tega prvega premora je prišlo čisto spontano. No, delali smo praktično še vse do konca leta 1985. Čeprav v letih od 1983 do 1985 nismo posneli nobene plošče, smo ves čas kar intenzivno nastopali po vsej Jugoslaviji. Nekako v tem času se je Bele preselil v Beograd, kar je bil tudi en od razlogov za prenehanje, sam sem že v začetku osemdesetih štartal s svojim studiem in sredi osemdesetih sem kot producent in tonski mojster prebil dobesedno noč in dan v studiu ... ampak vseeno, glavni razlog za prenehanje je bil ta, da smo kot bend dejansko rabili en daljši premor … Bilo je torej spontano, med seboj si nismo nikoli rekli, da je konec, tako kot tudi zdajle, po našem zadnjem comebacku, nismo rekli, da je konec. Jaz si vsekakor zelo želim, da se dobiva enkrat z Beletom na pijači in se dogovoriva za kakšno turnejo, kajti na tejle zadnji, ki smo jo imeli pred dobrimi petimi leti (ob izidu zbirke vseh albumov Lik i djelo; op. p.), smo se imeli perfektno in res igrali z guštom.

V tem času si opremil studio in začel snemati ter producirati …

Jaz sem s studiem štartal s čisto drugim namenom, kot je to potem »naneslo«, in sicer – ko smo se prej pogovarjali o filmu Živi bili pa vidjeli – mene je res izredno zanimala scenska glasba in sem si strašno želel delati tudi na tem področju. Studio sem si zamislil kot nekakšen atelje za ustvarjanje filmske glasbe. Kupil sem štirikanalni magnetofon in si uredil studio v želji, da bi ustvarjal scensko glasbo, jo posnel in jo v končni, tudi zvočno dodelani obliki odnesel naročniku ... da se le še montira na film. Tako sem kot svoj prvi studijski projekt ustvaril in posnel glasbo za risanko Zavetje avtorja Marjana Mančka. V igri sem imel še nekaj dogovorov na Vibi, vendar iz vsega tega ni bilo nič, saj na Vibi v tistem času niso bili pripravljeni plačevati za avtorsko glasbo in so raje uporabljali arhivsko glasbo. Vmes pa se je zgodilo … nekaj popolnoma drugega! Imel sem veliko prijateljev z glasbene scene, med njimi tudi Vlada Kreslina, ki je vedel, da imam magnetofon, in me enkrat vprašal, če bi mu posnel en komad. Rekel sem: »Zakaj ne,« in je prišel in posnel Spet doma. To je posnel z bendom, in ko je posnetek končal na radiu, sem si rekel: »Aha, jaz bi se tudi tako lahko s tem ukvarjal.« Sama glasbena produkcija mi je bila zelo blizu še iz časov Beatlov, ko sem kot član njihovega fan kluba dobival raznorazne biltene o tem, kako so snemali, se seznanil in se navduševal nad premnogimi detajli z njihovega snemanja, ki so me že takrat strašansko zanimali, kot tudi to, kako lahko nek komad obdeluješ dlje časa, mu dodajaš, odvzemaš, ga kreiraš, saj je glasbena produkcija en tak izredno zanimiv ustvarjalni proces. Itak sem bil že pri ploščah Buldožerja koproducent, ta komad Vlada Kreslina pa sem dejansko v celoti posnel in sproduciral sam. Čeprav se mi je včasih zdelo, da je glasbena produkcija hudo velik zalogaj, da zahteva res celotnega človeka, sem pri snemanju Kreslina ugotovil, da zmorem in da v tem celo izredno uživam. In takrat se mi je porodila ideja, konkretna, da štartam s studiem, in sem jo uspel tudi dejansko uresničiti. Primarno sem glasbeni producent, tehnične stvari in tisoče tehničnih detajlov pa sem se priučil, nekaj že na snemanjih plošč Buldožerjev, večino pa v prvih letih samostojnega snemanja, recimo, »koliko decibelov tega«, »pri koliko hercih onega«, učil sem se tako iz same prakse kot iz knjig in revij ali iz debat s prijatelji. A primarno, kot sem že prej omenil, me je na prvem mestu zanimala sama produkcija: kako določen posnetek zazveni ... da praktično vsaka skladba na plošči zahteva svojo produkcijo, da s produkcijo daš skladbam življenje, duha, da vsaka skladba rabi drugačne nastavitve, barve, nivoje, razmerja ipd. In da je na prvem mestu treba dojeti in ujeti osnovno štimungo skladbe, saj je prav od te odvisno, kako se boš skladbe lotil produkcijsko ... Ko sem ugotovil, da je produkcija v bistvu izredno ustvarjalna, me je to navdušilo do te mere, da sem se odločil, da se začnem s tem primarno ukvarjati in, nenazadnje, tudi preživljati.

Ali je bila morda podzavestno prisotna želja, da kot producent ostaneš »priklopljen«, da še naprej spremljaš sceno?

Zavestno ne, ker sem veliko glasbenikov že pred tem poznal, kar je bila posledica renomeja Buldožerja, saj mi je v času začetkov punka in novega vala veliko bendov, ko sem jih spoznal, govorilo, da smo jim bili mi vzorniki. Takrat sem se družil z ogromno glasbeniki po celi Jugoslaviji, iz Zagreba je bil denimo naš kitarist v tem obdobju Davor Slamnig, bil sem tudi na snemanju prvih posnetkov Prljavega kazališta, z Johnnyjem Štulićem sva bila velika prijatelja, bil sem na prvem nastopu Azre, ko je z njim igrala še celotna zasedba benda Film. V tem obdobju sva celo z Beletom po nagovoru Vilka Avsenika iz Helidona, pri katerem smo izdajali od naše druge plošče dalje, iskala bende, ki bi lahko snemali za Helidon. Dogovarjal sem se celo z Johnnyjem, tako da je malo manjkalo, da bi Azra snemala za Helidon, ampak je dan prej, preden sem o tem z njim govoril, Johnny že podpisal pogodbo z Jugotonom. Sem pa takrat pripeljal k Helidonu skupino Film, ki je nato tam izdala svojo prvo ploščo. S fanti iz Filma sem se veliko družil na vajah, zvečer na žurkah, s pevcem Stublićem sva bila velika prijatelja, pravzaprav z vso to ekipo. Zelo drágo mi je bilo videti film Sretno dijete, ki obdeluje to obdobje ter kroženje po kafičih Zvečka, Blato pa Kavkaz, saj smo se tam veliko družili. Kar mi je bilo izredno všeč in je zame dejansko ideal odnosa med glasbeniki – to sem sam vedno prakticiral, še zlasti pri svojem delu z glasbeniki v studiu – je bila ta kohezija med glasbeniki, saj smo se ogromno pogovarjali, izmenjavali izkušnje, zgodbe, anekdote ... Hkrati sem se izredno navduševal tudi nad odnosom, ki je vladal med glasbeniki in glasbenimi kritiki. Darko Glavan je prišel skoraj vsak večer v Zvečko, pobral tiste, ki smo v tistem trenutku bili tam, in nas peljal v svojo hišo na Pantovčak. Takrat je bil recenzent za Jugoton in nam je ob zakuski vrtel vse te plošče, ki jih je dobil tisti dan v recenzijo, in se pogovarjal z nami. Naslednji dan sem prebral kakšen njegov tekst in opazil, da je uporabljal naše misli, citate. Vse to je bila ena res krasna izmenjava mnenj in idej, enkratno druženje … Prav to sem kasneje tule v studiu, kjer sem sodeloval res z mnogimi glasbeniki, ponovno podoživljal, saj sem z njimi vodil podobne debate in izmenjaval raznorazne glasbene izkušnje. Mnogi med njimi so bili pri meni prvič v studiu, mnogim sem pokazal, kako naj se sploh postavijo pred mikrofon (smeh), jim dal marsikakšen praktičen nasvet, danes pa so mnogi med njimi zelo znane glasbene osebnosti. Res lep občutek!

Zdi se, da imaš kot producent, sploh tak, ki je delal s širokim razponom slovenskih in prej jugoslovanskih glasbenikov, zelo širok vpogled v slovensko sceno in v njen zgodovinski razvoj. Kakšna se ti zdi današnja scena, če bi jo primerjal s tem, o čemer si zdaj govoril, denimo? Zdi se mi, da je manj te komunikacije … Po domače: kaj pogrešaš pa česa je preveč?

Pogrešam nekaj, kar je včasih bilo zelo prisotno, danes pa precej manj, in sicer željo po ustvarjalnosti na prvem mestu, željo po plasmaju v medijih pa na drugem. Danes je obratno; to je nekaj, kar se je zgodilo v teh letih. V enem obdobju, konec 80. in na začetku 90. let, sem pri lepem številu skupin, ki sem jih posnel, opazil zanimiv trend: bendi so prišli snemat po tri komade, kar je bil kar že nekakšen vzorec, in sicer en komad alter, en komad totalni pop in en komad tak, za katerega bi lahko rekel »zelo zanimiv avtorski komad«. Potem sem jih vprašal, v čem je finta, čeprav sem itak vedel, ampak sem želel, da sami povedo. »Ja, veš, tega bomo nesli na Študenta, onega drugega na Pop delavnico, potem pa … s katerim komadom nam bo ratalo, v takem štosu bomo delali musko. Sicer pa bi sami najraje delali tako musko, kot je ta tretji komad.«

Pa je komu od teh uspelo?

Ja, jim je, a ne bom zdaj govoril o imenih. Eni so postali zelo uspešni na alternativni sceni, drugi so postali zelo uspešni pop izvajalci. To, kar je danes v glasbi slabo, je po mojem prav to, da se glasbeniki preveč posvečajo vsemu tistemu, kar bi moralo priti šele za osnovno idejo, za ustvarjalnostjo. Recept za popularnost ni v tem, da se poslužuješ aktualnih trendov in se potem poskušaš nanje »šlepat«, ampak je dejansko recept za uspeh drugačnost. Da si toliko drugačen, da si zaradi tega prepoznaven. Tega je danes premalo.

Kot producent si veliko sodeloval s punkerji, se pravi z Niet, s Pankrti si imel turneje … Kako si se znašel v tej zgodbi, saj če poslušamo glasbo Buldožerjev, svojevrstno progresivo, in če potem poslušamo hardcore punk, ni slišati neposredne povezave.

Mene je vedno zanimala drugačnost, tako glasbena kot zvočna. Bil sem med prvimi, ki so imeli album Sex Pistols Never Mind The Bollocks, bil sem strašno navdušen nad Stranglersi, Sham 69, še preden so se pojavili Pankrti. Na legendarni nastop Pankrtov na gimnaziji v Mostah sem šel čisto iz firbca, da vidim domačo punkersko sceno. Moram reči, da sem bil navdušen. Začeli smo se družiti, se dobivati v Unionu na pijači, in ko je prišlo do snemanja plošče, so me povabili zraven. Na albumu Dolgcajt sem igral klaviature in bil koproducent! V Zagrebu sem bil prisoten na snemanju prvih komadov Prljavega kazališta, kot je Moj je otac bio u ratu, v Sarajevu sem bil na snemanju prve plošče Zabranjenega pušenja, v Beogradu pa so me prijatelji iz takratne glasbene revije Džuboks povabili na koncert benda Limunovo drvo, iz katerega sta kasneje nastala kar dva benda, Šarlo akrobata in Ekatarina Velika. Veliko sem se takrat družil z glasbeniki iz celotne Juge.

Torej je šlo za naravno pot?

Ja, naravno pot. Tudi ko so pri meni snemali Nieti pa Quod Massacre, ti prvi hardcore bendi, se mi je to zdelo dokaj novo, recimo 43-sekundni komadi. Nieti so pri meni januarja 1984 posneli svoje prve tri komade, Srečno mladino, Zastave plapolajo in Umiranje, takrat v bendu še ni bilo Habiča. Potem sem produciral še ogromno hardcorovskih bendov, to se je slišalo po celi Jugi, tako da sem snemal hardcorovce iz Novega Sada, Subotice, Beograda, bende, kot sta Dva minuta mržnje, Proces, toliko enih bendov je bilo, iz Mostarja Ženevski dekret. Nedolgo nazaj se mi je po mailu oglasil kitarist Ženevskega dekreta in napisal, da se javlja »najbolj znanemu evropskemu hardcore studiu« (smeh). Če povzamem: zanimivo mi je bilo delati z mladimi, drugače mislečimi.

Če se zdaj prestavimo v prihodnost oziroma v današnji trenutek ter iz 40-sekundnih preidemo v dvajsetminutne komade, iz zelo hitre do zelo počasne glasbe … govorim seveda o tvojem albumu Časovne skice, ki si ga posnel s Severo Gjurin. Neko okvirno zgodbo o nastanku albuma že poznamo, dobila naj bi se zaradi predelav Hendrixovih komadov …

Severo sem spoznal na 40. obletnici Radia Študent na Prešernovem trgu. Po tem koncertu smo šli skupaj na Metelkovo žurat; tam sva kar precej debatirala in me je med ostalim vprašala kot predstavnika starejše generacije, ki je doživel Hendrixa, pa tudi kot producenta, če bi ji pomagal pri snemanju projekta Hendrix. Seveda sem bil za, in tako sva se dobila en večer pri meni v studiu. S sabo je prinesla kitaro, jaz sem priklopil Hammond in postavil par mikrofonov in sva začela, čisto tako, spontano, »jamat«. Šlo je za čisto improvizacijo, »iz nule«. Ko sva poslušala, se nama je zdelo zelo zanimivo. Projekt Hendrix sva začasno odložila in se v naslednjem letu in pol dobila še nekajkrat in nadaljevala z najinim »jamanjem«. Prvi komad, ki sva ga »zajamala« 12. decembra 2009, je na plošči objavljen kot BN1, in sicer točno tak, kot sva ga takrat posnela. Kadarkoli sem »jamal« z drugimi glasbeniki, smo ponavadi improvizirali na kakšne bluesovske obrazce, midva pa sva začela iz nekega dogovorjenega akorda in se popolnoma prepustila, da naju je muzika odpeljala. Ves čas pa sva se poslušala in sledila drug drugemu: ko je frazirala z glasom, sem se jaz umaknil in na orglah igral v nižjih legah, ko je nehala, sem šel v svoje improvizacije, tako da so bili komadi dolgi po 10, 20 minut. Glasbe sva posnela za več kot štiri ure. Jaz sem sproti, ko sva poslušala, že tudi miksal, dodajal »prostore«, delaye, obračal panorame ... Ko sva imela posnete muzike že za nekaj ur, sva začela premišljevati o objavi, pravzaprav je bila to Severina ideja. Meni se je sprva zdelo, češ, »kdo bo to poslušal«, ona pa je rekla, da je že dala nekaterim ljudem za poslušat in jim je bilo všeč; pa sva naredila izbor skladb in jih objavila na plošči. Moram reči, da sem bil kar malce presenečen, ker je plošča naletela na res lep odziv. Kar je nenavadno, saj gre za precej drugačno glasbo, zelo odpiljeno, zelo alter in hkrati izredno emocionalno ... morda prav zaradi tega, ker sva bila oba popolnoma neobremenjena, nič nisva premišljevala »kam pa zdajle«, ampak sva se kratkomalo prepustila muziki in obojestranski inspiraciji ...

Veliko si govoril o tem, da te zanima drugačnost. Ampak po vseh teh letih, se pravi po petdesetih letih glasbene kariere, ali poleg te drugačnosti obstaja nek impulz, »groove« v glasbi, ki ostaja zate večni navdih?

The Beatles, nedvomno. Iz več razlogov, ne samo glasbenih; seveda so glasbeni razlogi pomembni, ampak Beatli so mi pomenili nekaj, kar mi je v umetnosti, skozi vso zgodovino, vedno bilo všeč – niso se ozirali na to, kar se dogaja, oni so bili tisti, ki so delali iz svojih ustvarjalnih nagibov in svet je to moral sprejeti, tako kot so to naredili (smeh). Ne glede na to, da so imeli vse te idole, od Elvisa naprej, so bili vseeno toliko drugačni in so povzročili, da je toliko drugih ljudi začelo delati podobno. Vprašanje je, če bi glasbena pot Rolling Stonesov, čeprav so bili čisto drugačni, tekla enako, če ne bi bilo Beatlov. Ta njihov ustvarjalni naboj je mene zmeraj fasciniral. In me še dandanes. Yesterday ali, recimo, Helter Skelter sem slišal morda milijonkrat, pa mi je še vedno enako frapantno. Po eni strani preprostost pri Yesterday, tako melodije kot aranžma, godalni kvartet, kitara, vokal, a je vendar megahit dvajsetega stoletja. So zelo zaslužni, da sem v muziki res 100 %!

In za konec še nekoliko bolj trivialno vprašanje. Glede na že omenjene okrogle obletnice tvojega delovanja v glasbi (50 let ukvarjanja z glasbo, 40 let druženja s Hammondom, 40 let od nastanka Sedmih svetlobnih let itd.), ali morda planiraš kakšen jubilejni oziroma slavnostni dogodek ob teh prilikah (npr. koncert)?

Pravzaprav niti ne! Osebno so mi te obletnice sicer drage, a jih nekako ne bi obešal na veliki zvon. Letos spomladi je minilo 40 let, odkar smo Bele, Veble in jaz začeli s sodelovanjem v skupini Sedem svetlobnih let, s prihodom Marka Breclja leta 1975 pa nadaljevali v Buldožerju in skupaj nastopili na zadnjih koncertih Buldožerja leta 2006 in 2007, pa se še nismo utegnili dobiti niti na pijači, kaj šele, da bi to proslavili s kakšnim koncertom! Verjamem, da bi mnogi iz takšnih obletnic naredili kar velik žur, z veliko medijskega pompa. Buldožerji smo bili pač vedno malce drugačni! No, vsekakor pa planiram, da bom na glasbeni sceni prisoten še kar lep čas, tako kot »mož izza črnega Hammonda« kot tudi kot glasbeni producent, tako da računam na še kakšne precej višje okrogle obletnice, ki bodo morda primernejše za kakšen koncert, recimo poslovilni, hehehe!