Deček, ki je prehitro rasel

Italijansko-ameriški skladatelj Gian Carlo Menotti (1911–2007) je največji del svoje ustvarjalnosti posvetil operi, in to ravno v času, ko ta zvrst ni doživljala enega svojih srečnejših obdobij. Morda se je ravno zaradi tega zavedal pomena vzgajanja mladih poslušalcev in ljubiteljev glasbene in gledališke umetnosti. Med njegovimi deli je tako veliko oper, namenjenih prav najmlajšim poslušalcem. Menottijeve opere so še danes priljubljene po vsem svetu, njegovo poslanstvo vzgajanja novih ljubiteljev opere pa nadaljujejo številne inštitucije, v Sloveniji predvsem Glasbena matica Ljubljana in Slovensko komorno glasbeno gledališče. Zahvaljujoč njima, je v koprodukciji s Cankarjevim domom Menottijeva mladinska enodejanka Deček, ki je prehitro rasel prvič zvenela pred slovenskim občinstvom. Menotti je lastno besedilo uglasbil in prvič izvedel leta 1982 v ZDA. Linhartova dvorana Cankarjevega doma je gostila slovensko premiero 28. decembra, tej pa so sledile tri ponovitve, vključno s predstavo v soboto, 8. januarja. Kljub omenjenim marginalnim očitkom je Deček, ki je prehitro rasel očaral s sporočilnostjo in prikupnostjo ter posrečeno izvedbo. Z nekaj rahlimi spremembami si vsekakor zasluži oživitve v naslednjih koncertnih sezonah, pred novo generacijo mladih poslušalcev. Tik po aplavzu smo iz občinstva zaslišali enega mlajših obiskovalcev: »Kok je blo pa to dobr!« In v primeru opere, namenjene otrokom, je to zagotovo najbolj legitimna ocena.

Deček, ki je prehitro rasel je zgodba o odraščanju ter o izvirnosti oziroma drugačnosti, ki lahko med odraščanjem predstavlja velik izziv. Usmerjena je predvsem k tistim poslušalcem, ki se v tem trenutku soočajo s podobnimi izzivi, zato jih nagovarja ne le dostopna glasbena govorica, temveč tudi vzgojno obarvana vsebina. Zgodbi ne manjka niti prvin pravljice, na primer čarovnije, ki pa pride pod določenimi pogoji (podobno kot pri Mali morski deklici). Glavni lik, nadpovprečno visok deček Poponel, se zavoljo lažje vključitve v družbo vrstnikov odpove izvirnosti, vendar jo na koncu žrtvuje v plemenit namen, jo ponotranji ter s tem premaga veliko stopnico na poti odraščanja. Karakterizacijo in razvoj lika sta odlično izpeljala tako skladatelj kot tudi režiserka. Tandem koleričnega zdravnika – čudodelca, ki je v nenehnem konfliktu z leno medicinsko sestro, naj bi bil v predstavi vir dodatnih humornih situacij, vendar je bila njuna verbalno in fizično groba interakcija pretirana in ne najprimernejša, kot smo lahko slišali tudi iz ust številnih staršev.

Prepoznavna značilnost Dečka kot opere, tudi v tokratni produkciji, je sodelovanje med večinoma mladimi, a vendar že profesionalnimi glasbeniki (večji del solistične zasedbe ter inštrumentalni ansambel) in še mlajšimi izvajalci (otroški oz. mladinski zbor). Izjemno posrečen je bil tenorist Domen Vurnik v vlogi Poponela, prav tako Aleksander Bogataj​ kot mali Poponel. Prepričljivi so bili učiteljica Rebeka Pregelj, Poponelova mati Ana Benedik, Klemen Torkar kot zdravnik, Sofija Zavratnik Kain kot sestra in Marko Erzar v vlogi razbojnika. Posebno vrednost je izvedbi dal pevsko in igralsko izvrstno pripravljeni Mladinski pevski zbor Glasbene matice pod vodstvom Irme Močnik, ki je poleg tega poskrbela še za prikupen in učinkovit prevod libreta (izvedba je bila seveda v slovenščini). Inštrumentalni ansambel pod vodstvom Jakoba Barba je poskrbel za zanesljivo podporo in očarljivo zvočno kuliso dogajanju na odru. Sodelovanje poklicnih in mladih ljubiteljskih izvajalcev je potekalo v harmoniji, za konsistentnost in razumljivost vsebine pa je s preprostim, preglednim in razumljivim posegom v delo poskrbela režiserka Eva Hribernik. Morda bi si želeli le malenkost več dramatičnih kontrastov in gradacij, ki bi podprle in jasneje poudarile številne vzgojne momente opere, ter mehkejši humor (besede »Je za zdravnika res pestro, če ima neumno sestro« so bile pospremljene z več kot nazorno brco v zadnjico). Za učinkovito in privlačno vizualno podobo odra je poskrbel Jaro Ješe, izjemno lepo izdelane, a preveč enotne kostume (zaradi tega je bilo včasih težavno ločevati vloge/vsebinske momente) pa je zasnovala Anjana Pavlič. Zelo informativen koncertni list je bil namenjen predvsem staršem in učiteljem; besedila zanj so prispevali muzikologinji Veronika Brvar in Špela Lah, režiserka Eva Hribernik in dirigent Jakob Barbo.

Kljub omenjenim marginalnim očitkom je Deček, ki je prehitro rasel očaral s sporočilnostjo in prikupnostjo ter posrečeno izvedbo. Z nekaj rahlimi spremembami si vsekakor zasluži oživitve v naslednjih koncertnih sezonah, pred novo generacijo mladih poslušalcev. Tik po aplavzu smo iz občinstva zaslišali enega mlajših obiskovalcev: »Kok je blo pa to dobr!« In v primeru opere, namenjene otrokom, je to zagotovo najbolj legitimna ocena.