Eričevih štiri

Še vedno, spet in kljub vsemu, se je plesalo. Tik pred odrom. Pisano, razigrano, vzneseno. Skoraj tako kot prej. Kajti to je vedno bil, je in očitno bo JazzLent na Festivalu Lent. Nikdar zares skriti, še manj pa odkriti adut festivala, ki se kot celota prilagaja in spreminja, JazzLent pa ostaja zvesta, prepričljiva, vztrajna klasika. Letos še bolj, saj je večinoma pripadel skoraj samoumevni blues kitari. Odločitev producenta Davida Brauna, da letos na JazzLentu nastopijo tisti, ki so kljub okoliščinam kar najbolj aktivni, se je izkazala za zmagovalno. Braunovo vodilo je bilo, da se ne ponovi stiska iz lanskega leta, ko se ne občinstvo ne izvajalci niso povsem znašli v novih okoliščinah, ko je JazzLent resda bil, toda daleč od svojega spontanega bistva. JazzLent je neke vrste inštitucija v praksi. Z izjemnimi imeni in še bolj z izjemnimi nastopi napaja lokalno sceno, ki potem skozi leta odžeja nove generacije, in to v času, ko naj bi vodnjak koncertov presahnil.

JazzPodij, ki ga festival glede na skrbno negovani arhiv goji od leta 2008, je letos pripadel Julijanu Eriču in njegovim »prismojenim« kitaram. Kurator JazzPodija praviloma dobi tri termine na dveh odrih. Okvirno. No, Erič je, kakor pritiče renomeju njegove matične zasedbe Prismojeni profesorji bluesa, vmes natlačil še četrtega. Kot da se ni mogel upreti, da ne bi ponotranjil poosebljene lentovske migetave izkušnje. Ko je dogajanja skoraj preveč, sploh hkrati, ampak če si na pravem mestu ob pravem času, potem je radovednost bogato nagrajena. 

Zaprtih oči zlagali bluesovske legokocke 

Erič se je Podija lotil skoraj z zaprtimi očmi na povsem prenovljenem, a tradicionalnem prizorišču, Sodnem stolpu ob Dravi. Ta je doživel korenito spremembo, saj zdaj koncerti potekajo v novi zgornji okobalni galeriji. Erič je prve tone odigral s priprtimi očmi na zasanjano kitaro. Brez kakršnega koli uvoda. »Se opravičujem, lepo pozdravljeni, nisem hotel imeti nagovora. Res se opravičujem, nisem si mogel pomagati, ampak smo kar začeli, ker ta komad ...« je dobil skoraj cmok v grlu, ko sta se mu v Julijan Erič Triu pridružila Marko Petrič (bas) in Nel Daugul (bobni). Sodni stolp so napolnili z eklektičnim zvokom, večplastnim žanrskim prepletom funka, bluesa, rock'n'rolla. Povrhu je bil to v sklopu Sodnega stolpa prvi zares električni koncert pod veliko kupolo, in izplen je bil izjemen. Kljub vročini, sopari in prepišnim stenam je koncert tudi sedečemu občinstvu ponudil pristno klubsko dozo. Predvsem od blizu, saj si je zaradi serije koncertov Erič vzel nekaj več časa ter s kitaro z wah-wah pedalom počasi gradil zgodbo, pri čemer se je za zelo prepričljivo in koristno izkazal začetni prijem inštrumentov v roke, saj je Erič začel sam, sledil je Petrič na basu in šele nato Daugul na bobnih. Bluesovske legokocke. 

Blues Experience res izkušena 

Ker Erič v osnovi pripada bluesu, je bil JazzPodij še bolj kot zanj izziv za sam žanr. Že naslednji večer, v ponedeljek, 28. junija, je nastopil s precej bolj izkušeno zasedbo, Blues Experience, in to na precej večjem Odru Minoriti, kjer zdaj že kar nekaj let poteka JazzLent. Prvoligaška zasedba in svojevrstni all-star: Zlatko Djogić kot opora na bobnih iz Prismojenih, nato pa Marko Črnčec (klaviature), Tadej Kampl (bas) in Igor Leonardi (kitara). Že res, da se je letošnji JazzLent začel previdneje in bolj postopoma, a je zasedba tako suvereno krenila k uživanju, da je Leonardi kmalu pristavil: »Blues je edina žalostna stvar na svetu, ki te lahko naredi srečnega.« V takšni izvedbi zagotovo. Niso poskušali biti nič več in nič manj kot to, kar so ves čas: občudovalci žanra, ki ga čutijo po svoje. Povsem legitimno. Predvsem pa je na taki ravni nezgrešljivo, kako drug drugega cenijo. Že tako, da so si prisluhnili in ustvarili stare priredbe (Thrill Is Gone, Hound Dog, Hear My Train A'Comin) na svež, svoj način, z dovolj prostora za solo vložke in hkrati sproščenostjo za skupinsko uživanje. 

»Blues seveda ni naš žanr, ampak medij, ki nam pomaga, da povemo, kako in kaj čutimo,« je za vsak slučaj, vsekakor prej kot v opravičilo, ponudil Djogić. Za Eriča je bila to priložnost za »epiphoneast«, nekoliko tanjši, prodornejši, svetlejši kitarski zvok, saj mu je podlago nudil Leonardi, vselej suveren, podlaga Črnčca in Kampla pa je igrivo, dobrodošlo in razpoloženo dala Eriču kolektivno podlago, kakršna bi v Prismojenih profesorjih bluesa delovala prepogumno in obenem preveč klasično.

Počitek na basu pred rekordnim koncertom 

Eričev tretji dan bi bil lahko prost med podijskimi obveznostmi. Pa ni bil. V torek je nastopil na Večerovem odru, z basom, v skupini Pero Lovšin in Njegove skale. Delovalo je, kot da je to zanj gola sprostitev, češ, če že imam prosti dan, zakaj pa ne. Saj je del skupine, in igrala sta tudi Djogić in Leonardi. Kot da bi si trojica vzela predah od bluesa. Čeprav bi bilo presežno morda ravno to, da bi se Lovšin pri pregledu popankrtske kariere preizkusil še v bluesu. 

Najdaljše in najbolj zagnano je bilo prihranjeno za konec. Prismojeni profesorji bluesa slovijo predvsem po tem, da so njihovi že tako epski koncerti epsko predolgi. Na Festivalu Lent je šlo daleč najdlje, kar je Maribor doživel v devetih festivalskih dneh. JazzLent se je začenjal ob 22. uri. Skoraj nihče ni igral pretirano preko polnoči, Prismojeni profesorji bluesa pa še po eni zjutraj. In to ne le igrali, bili so vse, kar njihov renome pravi, da so, pa dali še več. Sploh ob koncu, ko so razmetavali s koščki priredb na podlago svojega vse bolj izpiljenega repertoarja. »Če ste vi z nami, smo mi z vami!« je bila ena od Eričevih popotnic. Seveda je bilo občinstvo z njimi. In pred njimi, tam pod odrom, saj ima avditorij Lutkovnega gledališča, kjer je Oder Minoriti, prvo vrsto nekoliko oddaljeno od benda. Pa so ljudje popustili, niso mogli več, plesali so, peli in – zahtevali. Djogić je moledoval, da ne morejo več. Nič iz njihovega repertoarja, ne klasiki Cissy Strut ne Green Onions nista zadostovali. Še bi, še. 

»Kolektivni« jazz

Sicer pa je JazzLent upravičil, kar je Braun za Odzven povedal pred začetkom festivala, ko smo ga vprašali, katere žanre bi prepredel JazzLent, če bi sestavil bend: »Free impro western country rap fusion in nato dodajte po prosti presoji še kaj zraven.« Letos bi lahko dali predvsem kolektivni jazz. In to v letu, ko smo se preštevali za mizami, potem ko smo že lani živeli z omejitvami. 

P'Jays so sedemčlanski fenomen, da ne rečemo spektakel, kot so v Mariboru pokazali že v začetku junija na Jazz 'ma mlade na Židovskem trgu, ko so na majhnem odru uprizorili veliko zgodbo z izjemnim zvokom. Na JazzLentu so dodali še godalni kvintet (Matija Krečič, Kaja Sešek, Klemen Bračko, Ema Krečič, Miha Firšt) z dvema violinama, violo, violončelom in kontrabasom. Rezultat je bil popoln zvok. Nepopustljivo, na polno, koncert, kjer zasedbe ni strah vzeti zaleta in poskusiti z zahtevnejšimi, daljšimi aranžmaji, kar pri občinstvu naleti na uspešno odobravanje po bisu. 

Braun si je prizadeval, da bi pripeljal danski Rymden, ki bi pokazal zmožnosti klavirskega tria, vendar so aktualne okoliščine nastop preprečile. Skoraj edini tak primer na celotnem festivalu. Zamenjava je bil klavirski Harold Lopez-Nussa Trio. Harold Lopez je potrdil svoj sloves predvsem s senzibilnim igranjem, ne glede na siceršnjo temperamentno podobo. 

Tradicija tradicije 

Festival Lent zna pripeljati glasbenike, ki so pustili pečat, pa naj gre za Jamesa Browna, Solomona Burka, Raya Charlesa, B. B. Kinga ... Morda James Blood Ulmer ne spada k najbolj znanim prvoligaškim imenom, vendar je bil njegov renome dovolj veličastno predstavljen, da je odkljukal lentovsko tradicijo zvezd, ki še imajo kaj pokazati. Pri enainosemdesetih letih je brezkompromisno sedel med nabor ojačevalcev, povsem na sredino, na preprogo, kitaro naslonil na levo nogo in se v zlati obleki lotil preigravanja bluesa. Kot je bil ta ne le mišljen, temveč je tudi deloval v osnovi. Kot bardstvo, trubadurstvo, en človek, številne zgodbe. Kot mrmranje, mestoma momljanje bluesovskega pevca, ki ga, bolj kot razumemo, čutimo. 

Presežek? Bokante! 

Gotovo največji presežek je bil nastop zasedbe Bokante. Deloma zaradi zadnjega festivalskega dne, ko je Maribor pokal po šivih vročega večera, predvsem pa zaradi Malike Tirolein in njenega glasu. Tako čustveno in predano je zmogla že tako polne pesmi zapolniti z mojstrskim vokalom, čutili smo, kar je čutila sama. Zaprtih oči čez podlago, v kateri je Roosevelt Collier na lap steel kitari upravičeval svoj sloves kitarista, ki s kitaro v naročju gostuje pri največjih legendah. Bokante je v enem nastopu združil vse, kar JazzLent v Mariboru predstavlja od samega začetka, vse tiste žanre, premešane v festivalski koktejl in izpite na eks, da omama fuzije čim bolj prime in nepričakovano dolgo traja. 

JazzLent je neke vrste inštitucija v praksi. Z izjemnimi imeni in še bolj z izjemnimi nastopi napaja lokalno sceno, ki potem skozi leta odžeja nove generacije, in to v času, ko naj bi vodnjak koncertov presahnil. Takšen primer je, denimo, Tomaž Gajšt, ki je nastopil z zasedbo P'jays. Mariborčan, ki je gor rastel z JazzLentom.