Fragment iz leta '83

V zagrebškem Tehničnem muzeju je na ogled razstava Jugoton – vzhodno od raja, posvečena jugoslovanski tovarni plošč Jugoton (danes Croatia Records), ki je svoje dni oglaševala nove izdaje na televiziji s prikupnim animiranim spotom. V njem je nastopal razigrani rdeči ptič z rumenim kljunom, ki je ponev zamenjal za kitaro, to pa za vinilno ploščo in s tankim, nosljavim glasom razglasil: »Nova ploča!« Ta klic se je spontano sprožil iz mojih pljuč, ko sem iz kartonaste poštne pošiljke izvlekel novo retrospektivno ploščo Ne! Records, ki nas vneto zalaga z (re)izdajami iz zakladnice jugoslovanskega punka, novega vala, postpunka in hard cora. Njen zenit je v zadnjem obdobju skoncentriran na akterje slovenske alter scene, in zdaj so po U.B.R., Quod Massacre, kuZLah, O! Kult, Indust-bag, Grupi 92, S.O.R., Pankrtih, III. kategoriji prišle na vrsto Čao pičke.

Čao pičke so se skotile v ljubljanskem Disku Študent/FV leta 1981. Bile so plod razbrzdane ljubljanske (po)punkovske alter scene. Bend je nastal iz Ljubljane 78 in Orkestra Titanic. Za bobni je sedel Jani Sever, ki je po Ljubljani 78 v osemdesetih letih šel skozi številne ljubljanske zasedbe (D’Pravda, Orkester Titanic, G.U.Z., U.B.R., Past). Njegov glasbeni spekter je bil zelo odprt in v nekaj letih aktivnega bobnanja je šel skozi stilsko zelo različne zasedbe, od punka in postpunka prek off rocka in rocka v opoziciji do hard cora. Ves ta preplet je še najbolj zgneten prav v glasbeni govorici skupine Čao pičke, ki je izstopala z dvema basoma. Igrala sta ju Ljubo Kopač – Kope in Iztok Vidmar. »Prvi je oster, nevrotičen, razgiban, a frekvenčno 'ozek', drugi pa je globlji, počasen in bolj urejen. Rezultat je dinamičen, agresiven in ritmičen zvok, vpet v skladbe, dolge po kako minuto. Trdo basovsko odtrganost Čao pičk uspelo hkrati potrdi in zanika njihova pevka (Alenka Marsenič – Marsa, op. p.). Potrdi s svojo dinamiko in neobremenjenostjo, zanika pa s svojim visokim in dokaj čistim petjem. S Čao pičkami smo v Ljubljani dobili enega najzanimivejših mladih postpunkovskih bendov,« je zapisal eden izmed recenzentov po njihovem koncertu z Električnim orgazmom v šentviškem Domu Svobode.

Čao pičke so bile aktivne v letih 1981–1983. Kljub kratkemu obstoju pa so se znašle ob pravem času na pravem mestu in sodijo v zgodovinski cvetober skupin, ki so svojo muziko uspele ne le posneti, ampak tudi objaviti. Marca 1983 je po kasetah Otrok socializma in O! Kult pri Galeriji ŠKUC izšla njihova split-kaseta z Vio Ofenzivo v nakladi 230 kosov. Na njej je deset komadov, ki jih je Boban posnel na kromo-dioksidno TDK kaseto v Disku Študent. Na dotični novi plošči Sonce v očeh jih najdemo na drugi strani, medtem ko prvo polovico izdaje tvorijo posnetki, ki so nastali malo kasneje istega leta 1983 na dvokanalcu Revox Radia Študent oziroma v studiu Metro. Z zadnjega snemanja sta bili Pesem B in Kaj ti rečem uvrščeni skupaj z O! Kult, Otroci socializma in Vio Ofenzivo na (post)punkovsko B stran kompilacije 84 – 48, ki je leta 1984 izšla pri ZKP RTV Ljubljana. Tudi tej vinilni izdaji Ne! Records je priložen CD, spremno predstavitveno besedilo (izpod peresa Polone Poberžnik) in zbran foto material s časopisnimi izrezki, ki nudijo dovoljšen splet informacij o sami zasedbi.

Čao pičke niso izstopale le z dvema basoma, ampak tudi s kratkimi, enominutnimi skladbami, ki so jih nekateri recenzenti opisovali kot fragmente. Na primer, enaindvajset sekund dolga skladba Sem tvoj kolega je veljala za »najkrajšo skladbo v zgodovini domačega rocka« in je bila svojevrstna postpunkovska predhodnica hard cora, v katerem sta se po razpadu Čao pičk znašla tako Jani Sever kot Marsa, ki je nadaljevala glasbeno pot s Tožibabami. Nekaj skladb se na dvaindvajsetminutni retrospektivni izdaji Sonce v očeh ponovi, a nič za to. Pozornejše uho lahko sliši in primerja zorenje tega benda v teku leta 1983. Čao pičke so bile (pre)kratko skupaj. Pravzaprav je bil njihov obstoj sorazmeren dolžini njihovih pesmi, ki jih odlikuje nepretencioznost in odrezavost. Kratka Severjeva besedila so diktirala ne le tempo, ampak tudi kratkost pesmi. Pisana so bila z moško roko, izpovedana pa z ženskim glasom, kar je prililo sami sporočilnosti dodatne dvoumnosti in tudi provokativnosti. Iz vlažnega podzemlja belega mesta sikajo ljubezen, represija, smrt, brezperspektivnost, fuk in dolgčas, v njihovi napetosti pa je še danes vohati hladen ljubljanski smog.

Koncertno so bile Čao pičke aktivne med pomladjo 1982 in jesenjo 1983, ko so nastopile na vsakoletni smotri novih in svežih sil, Novem rocku, v Križankah. Ob hvalospevih in naklonjenosti je v časopisnih izrezkih najti tudi dokaj kritične zapise o njih. Na primer, da so bile neuigrane. Eden izmed recenzentov je izpostavil »preveč enolično strukturiranost, tako da vso razliko med skladbami vzpostavlja le petje Marse«. Primož P.(ečovnik, op. p.) pa je v recenziji kompilacije 84 – 48 Čao pičke ocenil celo kot »eno slabših skupin te scene«. Ne glede na takšne kritične opazke njihovi kratki postpunkovski rafali nudijo »funkoidno odtrganost« in pošteno zasmrdijo po odklonih, s katerimi so rokovali tako predstavniki no wava in James Chance kot britanskega postpunka, denimo Pop Group in Au Pairs. V tem hibridu najdemo prapočelo tistega, kar še danes plete po svojem basu Iztok Vidmar v Loliti. Danes, ko na novo objavljene posnetke poslušamo manj obremenjeno kot njihovi sodobniki, se vendarle razkrije, da so (bile) Čao pičke enakovredne marsikateri zasedbi, ki jo Simon Reynolds navaja v knjigi o postpunku iz obdobja 1978–1984, Rip It Up and Start Again.