Glas je bil pač prej.

Na začetku leta 1976 poteka v Univerzitetnem muzeju umetnosti v Berkleyju nastop vokalistke Joan La Barbara, iz česar bo izšla njena prva plošča Voice is the original instrument. Približno štiri desetletja kasneje smo v ljubljanski Stari elektrarni, kjer poteka performans Mes(t)o glasu po konceptu Irene Tomažin Zagoričnik in v produkciji kolektiva Emanat, na odru pa so, poleg Irene Tomažin Zagoričnik seveda, še Adriana Josipović, Nataša Živković in Nika Rozman. 

Performans Joan La Barbara iz leta 1976 je bil njen manifest, deklaracija nezamejljivosti glasu in njegove primarnosti tako za jezik kot za glasbeno umetnost. Glas je bil pač prej in zato se še vedno zmore odcepiti od družbenih konvencij, jih zanemariti. Štiri desetletja kasneje je delo Irene Tomažin Zagoričnik mogoče razumeti prav na takšen način, a ne povsem. Avtorica s svojim delovanjem že vrsto let opozarja na zmogljivosti glasu, raziskuje in prestavlja jih, to je nenehna revolucija. A pomembno je tole: revolucija, ki je, je vedno že bila, vgrajena je v kontinuum mikrodinamik, odziva se »za nazaj« in praviloma zamuja. In prav ta proces avtorica predstave Mest(o) glasu prekine oziroma pripelje do roba: na začetek. Glas pokaže za izvirni inštrument. Toda tu ne gre preprosto za dediščino Joan La Barbara ali, recimo, Meredith Monk, sploh ne, gre za celovitejši zaobjem glasu kot začetka, predvsem pa začetka tega začetka. V meso. V telo. Ne eno, marveč štiri telesa, ki šele pred nami nastajajo in to počnejo z lastno telesnostjo. Tam, kjer so ona, je mes(t)o glasu. Na tem mestu v tem prostoru resonirajo primordialni zvoki mesa. Nataša Živkovič stoji ob stolu, njeni obrazni gibi testirajo meje in se o njih niti ne sprašujejo, to je fiziognomska koreografija, koreo-grafija, in njen zapis se zdi občinstvu smešen, javnosti se tudi sicer pogosto jako smeji, Freud si tam nekje dela zapiske, Bataille si misli, da to še ni tisti smeh, a javnost bi se še lastnemu umoru režala, če bi le bilo v njem kaj dovolj grotesknega, iznakaženega. Nataša Živkovič pa vztraja, in pride Irena Tomažin Zagoričnik in vztraja, in pride Adriana Josipović in vztraja, in pride Nika Rozman in vztraja. Ta telesa so v pogonu, njihovi obrazi so, kot bi jih snemala Germaine Dulac, toda ona ne zakorakajo v smrt, kje pa, šele pričenjajo, zvijajo se v konstelacije, ki aludirajo na erotiko, zato tudi na nelagodje. Morda je prav kostumografski koncept Mateje Fajt tisti, ki kričeče, spazmatične ženske na odru ubrani pred potencialno konvencionalnimi, površinskimi, trivialnimi interpretacijami, pred telesnimi fašizmi, ki bi lahko bili na delu natanko zaradi specifične zvočnosti štirih glasov. In vendar potekajo izbruhi smeha, potem zvok smeha vdira v umetniško kompozicijo, četudi ločnice med odrom in publiko tokrat ni mogoče spregledati, zvoki smeha prehajajo k odru, kjer pa jih umetnica zavrne, od nje se prosto odbijajo, to je nenavadno upogljivo jeklo. Ona in one nadaljujejo s svojim plesom, ko nepremično stojijo ali premično sedijo ali pač ležijo in s pljuči udrihajo ob tla in s stegni ob tla ali s seboj že kam. 

/.../ v tem performansu so one mesto glasu, one, in to pokažejo brez zadržkov, frontalno, pristopajo vse bližje, in kjer se poskusijo zaustaviti, se ponovno poženejo. Zato je tudi tako bistveno, da to ni glas ene, temveč njih štirih, ki so skupaj glas in ki resonirajo natanko v in ob drugi ter morda tudi sprožijo njen glas. In zaradi tako izvrstnega koncepta ter senzibilne, četudi neizprosne izpeljave si gre Mes(t)o glasu zapomniti kot enega izmed umetniških vrhuncev leta v tem mestu.

Že eno uro smo na mestu perpetuiranega klimaksa in poslušalka oz. gledalka si ne želim, da bi se performans nehal. Nikoli. A prekinitve so neizogibne. Ugibam, da gre za izjemen telesni napor. Toda prav prehodi med posameznimi scenami so za celostno predstavo ključni. Na eni strani gre za dobrodošle posege v tradicionalno naracijo, ki predvideva zaplet, vrhunec in razplet, tu pa smo soočeni s sinusoidnim potekom, ki ga je zvočna umetnica in glasbena teoretičarka Kay Gardner nekoč označila za tipično ženskega, a se bo opazovalka na tem mestu z ostrim zavojem ognila vsakemu poskusu esencializacije in v ospredje postavila napetost, ki jo povzročajo avtorice s svojo nepripravljenostjo nehati, in obratno, z zmožnostjo vedno znova pričenjati in poganjati, kot da bi se napajale druga iz druge in se pri tem druga drugi približevale, se spajale v enotno meso in mesto, da ustvarijo vitalno tkivo, ki se v obči družbeni apatičnosti in utrujenosti pokaže za precej nadrealistično, celo nezamisljivo. A je možno. To so miriade zvočnih uporov ter estetskih in družbenih komentarjev. V leto, ki ga menda še posebej obeležuje projekt Breaking Silence, se performans Mes(t)o glasu umesti na svojevrsten način: ne kot tisto, ki je končno spregovorilo oziroma prekinilo molk, temveč kot opozorilo, da se že ves čas oglaša. S konceptom, ki v jedro postavlja glas kot izvorno točko, Irena Tomažin Zagoričnik razpre zgodovino molčanja, obenem pa se, namenoma ali pa ne, malce upre tudi prepričanju, da je molk sploh kdaj obstajal. Z domišljeno kompozicijo štirih žensk z glasovi in telesi v spazmatičnem postajanju, povezovanju in nato orkestriranem delovanju ter razkrajanju, da bi ponovno pričele, se ves čas poraja vprašanje: od kod pogon? Ob tem se morda avtorica koncepta še posebej muza, z njo pa dramaturginja predstave Barbara Korun, saj je delo zastavljeno in postavljeno tako, da odgovora ne dopusti, obljubi pa, da se lahko kadarkoli dogodi. Kot rečeno, to delo bi lahko še kar potekalo, morda tudi poteka, zdi se, da poteka avtonomno, onkraj nekega zunanjega, ki ji potek omogoča, dopušča. In to je, vsaj iz feministične perspektive, še kako dobrodošlo v tukajšnjem ali pač kateremkoli prostoru. Natanko zato gledalko in poslušalko zmoti dodatna zvočna oprema. Ta se ji kaže za odvečno in pavšalno, nekako na hitro sestavljeno in potem vrinjeno v čas, ko se morajo telesa nastopajočih spočiti med zahtevnimi performativnimi točkami. Ne zdi se namreč, da bi avtorice potrebovale zvočna dopolnila, pripomočke ali kaj podobnega. Je pa blago nezadovoljstvo nad glasbeno opremo mogoče odmisliti. Kajti v tem performansu so one mesto glasu, one, in to pokažejo brez zadržkov, frontalno, pristopajo vse bližje, in kjer se poskusijo zaustaviti, se ponovno poženejo. Zato je tudi tako bistveno, da to ni glas ene, temveč njih štirih, ki so skupaj glas in ki resonirajo natanko v in ob drugi ter morda tudi sprožijo njen glas. In zaradi tako izvrstnega koncepta ter senzibilne, četudi neizprosne izpeljave si gre Mes(t)o glasu zapomniti kot enega izmed umetniških vrhuncev leta v tem mestu.