Izgubljeni v dihu

Tomaž Štular – Bordo, nekdanji član skupine The Tide, nam po dveh samostojnih albumih (Medzvezdje, 2018; Izštekani Bordo, 2020) zdaj ponuja novo avtorsko glasbeno delo. Album Izgubljeni reflektira družbeno ozračje, v katerem avtor ni zgolj opazovalec, temveč še kako aktiven udeleženec, kot vsakdo izmed nas. Četudi se na trenutke zdi, da Tomaževa intimna izpoved odseva njegovo samorefleksijo, sem prepričan, da bo vsak poglobljen poslušalec našel košček sebe v njegovih besedilih. Že naslovnica albuma, ki je bila posneta leta 1918 v eni od kranjskih gostiln in prikazuje strastni poljub dveh v gasilni maski zamaskiranih zaljubljencev, skoraj po nostradamusovsko napoveduje prihodnost. Mah, kaj prihodnost, jutri! Toda če se ob avizi, ki mi jo ponuja otvoritvena skladba Dihaj, malce poglobim v samo naslovnico: leta 1918 se je iztekala prva svetovna vojna in zamaskirani kranjski poljub se je takrat, kot se tudi danes, nanašal na opozorilo, kaj nas lahko čaka v prihodnosti. Temu so ob aktualnem rožljanju z nuklearnim, kemičnim in božjim srdom namenjeni verzi skladbe Dihaj, »a tebi je le mar, da ploščat je ta svet«, ki v tem kratkem izreku zaobjamejo katastrofično razklanost današnjega sveta. V skladbi Drevored se Bordojeva romantika sliši in bere takole: »loviš otroški nasmeh in hraniš spomine za jutrišnji pobeg«; kot nekaj, kar nam je prirojeno že od rojstva, čeprav ne nujno vsem usojeno. Bordo s svojim zadnjim albumom Izgubljeni ne poje hvalnice stanju iz naslova, temveč nas poskuša s pomočjo bolj ali manj ljubezenske tematike predramiti iz otopelosti. Zanimivo in nadvse navdihujoče je, da tega ne počne s pamfleti ali parolami, temveč zgolj skozi lastno emotivno stanje. Glasba je akustično elektrificirana in s tem še najbližje rocku. Posebno navdušuje dramaturgija besedil, ki jo pospremi glasbena sekvenca, vložena v celotno glasbo in ne iztrgana iz konteksta.

Tomažev konceptualni vzorec gre skozi motiv ljubezni, pri čemer se ob vsakem liričnem pohodu razrašča v širši kontekst, ki nazorno projicira današnji čas. Slednje morda najbolj ponazarja naslovna skladba Izgubljeni, kjer avtor opisuje trenutek, ko se svet ustavi in se nam približa zadnje sonce brez lune na vidiku. V Karavani norcev se ponovno srečujemo z rešilnim antipodom katastrofi, brezpogojno ljubeznijo, ki se ne ozira na karavano norcev in je pripravljena tudi brez peres skočiti v prihodnost. Zato je seveda potreben občutek za refleksijo oziroma skladba Reflexija, ki v odklonilnem kitarsko nojzerskem vzdušju rešeta vse plasti tistega, kar nas pelje na pot pogube. Tega se še kako zavedamo vsi, a občutek, da nam generacijsko nazadnjaška karavana vsiljuje svoj pogled na življenje, ljubezen in svet, nas prej dela izgubljene kot upravičeno jezne. 

Bordo s svojim zadnjim albumom Izgubljeni ne poje hvalnice stanju iz naslova, temveč nas poskuša s pomočjo bolj ali manj ljubezenske tematike predramiti iz otopelosti. Zanimivo in nadvse navdihujoče je, da tega ne počne s pamfleti ali parolami, temveč zgolj skozi lastno emotivno stanje. Glasba je akustično elektrificirana in s tem še najbližje rocku. Posebno navdušuje dramaturgija besedil, ki jo pospremi glasbena sekvenca, vložena v celotno glasbo in ne iztrgana iz konteksta. Zasluga za to gre producentu Petru Penku in številnim gostujočim.