Jezni in eksplozivni rockovski paberki

Konec šestdesetih let se začne v publicistiki popularne glasbe uporabljati angleški izraz punk za označevanje rock'n'roll zasedb. Te so povečini preigravale skladbe popularnih izvajalcev, oznako »brezvezni, ničvredni« (punk) pa so si prislužile zaradi slabše ali vsaj drugačne tehnične in izvedbene zvočne slike od v tedaj naglo rastoči glasbeni industriji uveljavljenih izvajalcev.

Enajst skladb z albuma Kdo bo komu štiričlanske zasedbe Low Peak Charlie (v nadaljevanju LPC), sicer Primorcev na začasnem delu v prestolnici, je v samozaložbi izšlo aprila letos. V kratki avtobiografiji, ki jo lahko preberemo na njegovi uradni strani, zasledimo, da kvartet skupaj ustvarja od leta 2009. Od začetkov, ki so bojda vzniknili v zaklonišču v ljubljanskem Mestnem logu (odtlej se tam kali do danes), je zasedba izdala dva singla, posnela dva videospota, bila prisotna na televizijskem in radijskem programu in, kot se širi glas, v živo na odru vedno pokaže najboljšo podobo.

Gre za glasbeno podobo, ki išče svoj lastni izraz na križišču različnih popularnih glasbenih zvrsti in izkušenj in ki se na trenutke odkrito poistoveti ali celo povzame ustvarjanje drugih zasedb. V opisih zasedbe lahko razpoznavamo vplive rocka, funka, reggaeja in zasedb, kot sta (med bolj razvpitimi) Red Hot Chili Peppers in Rage Against The Machine. Skladbo slednjih skoraj dosledno odigrajo v šesti, osrednji skladbi albuma, ki nosi naslov Hrosch Kebr. Na svoji facebook strani fantje navajajo tudi vplivne rockovske bende iz sedemdesetih, osemdesetih in devetdesetih, vse tja do novega tisočletja in današnjega trenutka. Med domačimi vplivnimi bendi se znajdejo Heavy Les Wanted in Avtomobili. Sam bi dodal še nekaj slovenskih zasedb, ki so v preteklosti stopale po podobnih glasbenih poteh: Srečna mladina, Anonimus, morda tudi Skytower.

Raznovrstnih vplivov se LPC ne brani; ravno nasprotno. Ob poslušanju nisem dobil občutka, da bi ti kvartet omejevali in obvladovali, kvečjemu prispevajo delček v njegov osebni glasbeni mozaik, ki ga v posluh ponuja album Kdo bo komu. In kakšen je ta glasbeni mozaik, ta sila križanja glasbenih različnosti? Vsekakor glasba klasične osnovne jazz-rockovske instrumentalne postave s kitaro, basom, bobnom in vokalom prisega na trše rockovske izkušnje, katerih intenzivnost se izmenjuje z mehkejšimi posegi funka, tako denimo v skladbi S-lepota, za katero je LPC predstavil videospot v drugi polovici preteklega leta, ali pa v Ajejmona, ki na trenutke spominja na zlata leta slovenske popevke in domače rockovske zametke. Veliko o glasbenem pedigreju predzadnje skladbe na albumu pove že sam naslov Disko Jebig. In v tako širokem obsegu, z veliko žlico in brezkompromisno zajema LPC iz ogromne sklede glasbene dediščine od tu in tam. Žanrska raznolikost tudi znotraj skladb bogati glasbeno dinamiko, ki jo zasedba gradi skozi album, jo stopnjuje, nepričakovano ritmično obrača in poudarja ter se z nenadnimi preskoki suče med neobvladljivim hrupom in skrajno tišino – od živčnih jeznih glasbenih poljan preko epskih napevov do melodij morja, mestnega loga in sonca ter lune v vseh možnih menah.

Jeza ni omejena zgolj na glasbeni izraz in ni sama sebi namen. Besedila obsojajo obsojene in neobsojene politične elite, v medklicih fantje izprašujejo lastno vest in tebe, sopotnika v bedi politično gospodarske krize, ki rabi za kuliso v nenehnem boju za oblast in v katero prevečkrat zremo nemo, kakor v kako camero obscuro, preprosto iluzijo grotesknih senc …

@http://www.youtube.com/watch?v=aitowjjjfko@

V skladbi JZA LPC pravi:

Odpri oči in nehaj jokat zdej!
Ne vidiš, da si ga mečejo nate?!
Poglej okrog in jim reci ne!
Ne bodi pička kakor prej!

Slengovska in narečna besedila in simbolika dobro služijo tako v neposrednih besednih napadih kot tudi v bolj osebno izpovednih in liričnih temah. Na trenutke me je zmotil le nagovor poslušalca kot sogovornika, ki mu je dejansko v tej izkušnji odvzeta možnost pravega dialoga; to daje tem besedilom skoraj pridigarsko vnemo.

Material LPC za studijski album Kdo bo komu je bil posnet v živo. Instrumentalni del so posneli vsi glasbeniki hkrati ter kasneje dodali glasove. Glasbena slika je močna in ostra, z občutkom prostora, dovolj razločna in hkrati polna – rockovski zvok devetdesetih je povsem v sozvočju z drugimi glasbenimi pristopi.

Prvenec Kdo bo komu je jezen rockovski glasbeni križanec, ki brez slabe vesti in pokončno uporablja lastno glavo ter v čudoviti igri skladanja povezuje na videz medsebojno nezdružljive delce v celoto, v neko novo kvaliteto. Kljub na trenutke zahtevnemu muziciranju in politično nekorektnim besedilom gredo skladbe hitro v ušesa in se poselijo po različnih lobanjskih medprostorih. Za razliko od eksplozivnega rockovskega uvoda, ki skrajno intenzivnost vzdržuje skoraj do polovice albuma, se LPC poslovi z edino skladbo, ki je odpeta v angleškem jeziku, Where to Go. Za konec dobimo reggaejaški sloves od brezskrbne, naivne osebne preteklosti, ki je vedno in vsekakor glorificirana, in pozdrav novim srečevanjem s samim seboj v divjini betonske džungle.