KGBL presenetil s produkcijo Dvořákove Rusalke

Pevski in baletni oddelek Konservatorija za glasbo in balet v Ljubljani sta združila moči in pripravila zelo všečno predstavo, ki je očarala polno dvorano Lucijana Marije Škerjanca.

Seveda se na šolsko produkcijo navadno odpraviš brez posebnih pričakovanj. Vsake toliko si je pač treba vzeti čas in preveriti, kaj se dogaja na izobraževalni plati glasbene umetnosti. Da pa stopiš v dvorano in te takoj očarajo scena, luči in projekcija, to pa se ne zgodi pogosto. Predstavo so učenci in dijaki s svojimi mentorji pripravljali (samo!) dober mesec in pol. Verzija je sicer okrajšana na eno uro, kar pa toka zgodbe ne moti. Nastopajoči so skupaj z mentorji kreirali svoje like, izdelovali kostume, nabavljali rekvizite in se tako aktivno vključevali v proces nastajanja opere, ki so jo obogatili posneta zgodba (prof. Tatjana Vasle in prof. Janko Volčanšek), avdio in video projekcije.

Zavzetost in entuziazem mentoric in mentorjev Edite Garčevič Koželj, Tatjane Vasle, Juliete Kubik de Habjanič, Janka Volčanška in Marcosa Bajuka (nekatere profesorice so v proces izdelave videa, plakatov, režije vključile celo svoje družinske člane) se vidita in dihata v vsakem trenutku, ki ga nastopajoči preživijo na odru. Ker sta nalezljiva. 

Seveda o vrhunski in tehnično dovršeni izvedbi tu še ne moremo govoriti, lahko pa govorimo o procesu študija neke mlade osebnosti, ki za svoj razvoj nujno potrebuje pravo usmeritev. Tovrstne produkcije so dobre in zaželene za dijake in za poslušalce. Morda ne bi bilo slabo razmisliti o tem, da se vnesejo v ponudbo kulturno-umetniških vsebin, ki jih v vzgojno-izobraževalni program vključujejo šole.

Seveda o vrhunski in tehnično dovršeni izvedbi tu še ne moremo govoriti, lahko pa govorimo o procesu študija neke mlade osebnosti, ki za svoj razvoj nujno potrebuje pravo usmeritev. Tovrstne produkcije so dobre in zaželene za dijake in za poslušalce. Morda ne bi bilo slabo razmisliti o tem, da se vnesejo v ponudbo kulturno-umetniških vsebin, ki jih v vzgojno-izobraževalni program vključujejo šole. Otroke v dvorani so pravljične vile, Ježibaba in princ prav očarali.

V predstavo Rusalka so nas vpeljale mlade balerine, pevsko pa so se najprej zelo kakovostno izkazale gozdne vile – pet zelo izenačenih pevk s čistimi glasovi in intonacijo, kar je svojevrstno presenečenje (mentor komornih skupin je bil Marcos Bajuk). Tudi ostali grozdi vil so se v nadaljevanju izkazali kot zelo zanesljivi, s čisto intonacijo in zelo usklajeni. V glavni vlogi Rusalke se je predstavila Adna Cinac z zelo lepo razumljivo dikcijo, tudi Luka Vetrih v vlogi gozdarja je presenetil s toplim tenorjem in izvrstno izgovorjavo. Skratka, kvalitete, ki jih pogosto pogrešamo celo na nacionalnem opernem odru. Izpostavim lahko še kneginjo, Talito Sofijo Komelj, za katero se zdi, da ima pevski aparat že precej izdelan, vendar moti na trenutke slabša izgovorjava. Prav tako težko izpustim zelo zanesljivo spremljavo pianistke Darje Mlakar ter, v začetnem delu, dijakinje harfistke Verone Rapuc (mentorica Anja Gaberc).

Iskrene čestitke vsem, ki so se tako velikega projekta za srednjo stopnjo izobraževanja sploh lotili. Naj vam ne zmanjka navdiha, ki ga tako uspešno prenašate na mlade rodove! Za konec še misel, ki se mi je utrnila po koncu predstave: ko bi bila produkcija Gorenjskega slavčka v ljubljanski Operi (s polovično ceno pribl. 65 evrov za odraslega in 3 otroke) pred nekaj meseci tako čarobna, kot je bila ta, potem bi človek v Opero prišel še večkrat in z veseljem.