02.02.2021

Ko se oziraš naprej in nazaj in ne vidiš ničesar

Pogled na preteklo leto v kulturnem sektorju in jezno topotanje s solzami v očeh.

Urška Preis

Urška Preis
Foto: Luka Prijatelj

Nočem pisati komentarja na situacijo, v kateri se je znašlo umetniško in kulturno delovanje v zadnjih desetih mesecih. Nočem pisati, kako je bilo že leta pred tem podvrženo izčrpavajočim politikam. Sploh si ne želim pisati o razmahu video prenosov koncertov, okroglih miz in kuratorskih vodenj po galerijah. Niti ne bi rada pisala o neprestanih, nepremišljenih, neumnih spremembah ukrepov, ki ustvarjalce in delavce v kulturnem sektorju kar naprej silijo v odpovedi in spremembe programov, ki si jih želijo predstavljati javnosti. Utrujena sem od žalosti in brezupa in nočem pisati o stvareh, o katerih bi morala zelo intenzivno razmišljati, a je težko, ker se pogled v prihodnost sektorja ne zdi zgolj črn, temveč ... kakor da ga sploh ni. Četudi nočem pisati o tem, kaj za umetnost pomeni eno leto zaprtih ali v občasnih mehurčkih odprtih institucij, prizorišč, eno leto spletnih prenosov dogajanja, eno leto uničujočih politik, eno leto mnogoterih bojev za preživetje ... moram. Ker je potrebno o tem govoriti, pisati, peti, kričati, se jeziti, žalostiti in nikakor ne sprejeti, da je to naša nova normalnost. Biti glasen, četudi s solzami, pomeni spominjati, da smo kultura ljudje in da smo ljudje najbolj vzdržljiva bitja, ki se jih ne da kar tako utišati.

Pod pretvezo demokratičnosti so v naše bivalne in delovne prostore z velikimi gojzarji vstopile od Belcebuba poslane streaming platforme. Ustvarjati glasbo in film od njihovega prihoda naprej še bolj očitno pomeni vztrajati v prostoru, kjer se kvaliteta meri s kvantiteto. V prostoru, ki manj znanim umetnikom ne omogoča zagotoviti niti osnov za preživetje. Ob tem politiki, ki žonglirajo z usodo kulture, kimajo proti neoliberalni retoriki uspešnosti na trgu. Na eni strani torej trg, ki kot po mravljah gazi po majhnih ustvarjalcih, na drugi strani politika, ki nepokornemu mulcu vzame žepnino in ga brcne ravno na ta trg. Tista manjša tržnica, kamor prihajajo zgolj redne majhne stranke, je zaradi bolezni do nadaljnjega zaprta. Zdi se, kot da je edina stvar, ki jo imaš na voljo, ta, da svojo umetnost zastonj razkazuješ po spletu. In podobno kot se telesnost umetniških del in performativnih praks ne prenaša najbolje iz sveta na splet, z lahkim korakom v virtualnost ne vstopa večina občinstva. Tisti del publike, ki pa se kljub spremenjenim pogojem odloči za vstop v mrežo, se znajde v svetovnem supermarketu, kjer umetniški produkti iz držav z večjo kupno močjo žarijo v veliko bolj barvitih embalažah. Prosti trg torej ob odsotnosti fizičnega prostora zateženo udriha tudi po umetnosti. Tudi pri tisti najbolj izmuzljivi, podtalni, na obrobju sistema.

Priznam, veliko predavanj, ki so prej obstajala samo nekje na mentalni periferiji, se lahko udeležim, ker potekajo na daljavo. Če se snemajo, jih lahko dodam v neskončno zaporedje zavihkov, ki se nabirajo v mojem brskalniku in mi dajejo občutek, da niti delu niti prostemu času ne bom prišla do konca. V obdobju, kjer imajo tisti srečni redno zaposleni znanci – vsaj sodeč po objavah na družabnih omrežjih – končno čas, da globinsko pospravijo stanovanja, se posvetijo zanemarjenim hobijem in stopijo v korak z Netflixovo kondicijo nalaganja novih in novih filmov in serij, pri sebi in znancih, ki se trudijo preživeti v kulturnem sektorju, opažam kronično pomanjkanje časa, pregorelost, stres, stres, stres. Nemočno žalost ob zapiranju razstav, ki so nastajale mesece, skrb ob potencialnem nepreživetju klubov, po katerih že dolgo niso švicali muzičarji, gledališč, ki celotne abonmaje prestavljajo na splet ... Prisilno opustitev svojih osnovnih umetniških dejavnosti in krpanje, kolažiranje prihodkov iz vseh ostalih mogočih naslovov, ki se širijo vse do robov kulturne sfere in čez. Nikjer niti sledi lenobe, o kateri vzklikajo »junaki« komentatorskih sekcij medijskih portalov. No, če smo čisto iskreni, so stres, pregorelost, pomanjkanje časa in negotovosti glede jutri že vsaj zadnjih dvanajst let stalni spremljevalci kulturnikov. A v zadnjem letu se je koktejlu prekariata pridružil še brezup. Kako se ne bi, ko pa je treba delati še več, še več majhnih služb izven lastnega področja. Še več za še manj, medtem ko izpadaš iz paketov sistemskih pomoči in se desničarski komentatorčki derejo, da si zabušant, luftar, brezdelnež.

Ob prekipevanju od preveč dela za premalo denarja, negotovosti glede prihodnosti, še bolj zabrisani meji med osebnim in službenim ter dvodimenzionalnosti tridimenzionalnih reči bi se marsikomu razlilo čez rob. Pa se veliko institucij in posameznikov drži za zadnje nitke upanja in moči in redno predstavlja nove stvaritve, ki sleherniku v dan prinesejo vsaj nekaj sprostitve, a tudi kritične misli. Ne smemo pozabiti, da je umetnost resen del vsakdana in da je treba njene ustvarjalce z vso resnostjo spodbujati in podpirati, če želimo živeti v vsaj približno spodobnem svetu.

Četudi nočem pisati o tem, kaj za umetnost pomeni eno leto zaprtih ali v občasnih mehurčkih odprtih institucij, prizorišč, eno leto spletnih prenosov dogajanja, eno leto uničujočih politik, eno leto mnogoterih bojev za preživetje ... moram. Ker je potrebno o tem govoriti, pisati, peti, kričati, se jeziti, žalostiti in nikakor ne sprejeti, da je to naša nova normalnost. Biti glasen, četudi s solzami, pomeni spominjati, da smo kultura ljudje in da smo ljudje najbolj vzdržljiva bitja, ki se jih ne da kar tako utišati.