Ko se Plima obarva Bordo

Že nekaj let je minilo, odkar smo se spraševali, zakaj sta na majhni slovenski glasbeni sceni kar dve zasedbi, ki nosita ima Tide. V resnici je imela ena od njiju pred imenom še The. Tisti, ki smo bolje spremljali vzpon takrat vzpenjajočih se domačih rock tvorb, smo ju znali prav dobro ločiti že na samem začetku, saj razen imena pravzaprav nista imeli ničesar skupnega, ne žanrsko, ne konceptualno, ne izrazno. The Tide je bila kranjska zasedba z vplivi klasičnega rocka iz zlatih šestdesetih, ki so mu fantje vdihnili novo življenje, na odru pa se je na trenutke zdelo, kot da je frontmana Tomaža Štularja med izvajanjem gibov, ki so spominjali na indijanski ples, obsedel duh Jima Morrisona, legendarnega pevca kultne zasedbe The Doors. In to ne zgolj zaradi njegovih uročenih pozibavanj, temveč tudi barve vokala, ki je v nizkih tonih nadvse spominjal na pokojnega električnega poeta. Da se razumemo, ne govorimo o kopiranju, temveč podobnostih in odtenkih, ki so, ker so pristne in doživete, prej znak kakovosti, predanosti in iskrene ekspresije kot golega kopiranja. 

Bordo bi deloval tudi povsem slečen, zgolj z vokalom in akustično kitaro ali (še raje) s klavirjem. Kajti skladbe stojijo. Pečat izkušenih glasbenikov pa Medzvezdje ponese v druge sfere, vesoljne višave; krivično bi bilo trditi, da ga to odlepi od bistva, prej mu da novo dimenzijo. Drugačno. 

Besedila The Tide so bila v angleščini, in to vedo konca; v skupini so se je prav oklepali in bili v tem zvesti sami sebi, se pravi, niso vedno poslušali enih in istih nasvetov radijskih urednikov, ki pritiskajo: prepevajte v slovenščini pa vas bomo večkrat vrteli. Toda ko se je pred kratkim Tomaž Štular odločil za »detour« zunaj benda, ki mu je bil zvest skoraj 15 let, je bil čas za ustvarjalni izziv. Obrnil je ploščo, zamenjal je jezik. Kot je pojasnil v enem od nedavnih intervjujev, je moral nastopiti pravi čas. »The Tide so šli na počitek, sprejel sem ta izziv, da si vzamem slovenščino kot instrument za ustvarjanje glasbe. Na začetku sem imel zelo veliko zadržkov pri tem. Počasi je začelo teči v pravo smer,« je pojasnil. In poleg sina se je rodil novi glasbeni projekt – Bordo. Ozračje sicer ostaja tajdovsko, saj niha nekje med melanholičnim, psihedeličnim in misterioznim, besedila so poetična, lirika zdaj osebnoizpovedna, zdaj družbenokritična, Štular pa pri svojem pisanju vedno pušča nekaj prostora za poslušalce, da si reči interpretirajo po svoje, kot da ne bi želel izdati vsega. S tem nas potiska iz gole pasivne drže pri poslušanju glasbe ter nas poskuša navdihniti in napeljati k razmišljanju; ali pa k sanjarjenju, odvisno od skladbe. 

Treba je poudariti, da debitantski album projekta Bordo ni zgolj Štularjeva stvaritev, pri njem namreč sodelujejo še drugi glasbeniki, med katerimi najdemo producenta Petra Penka, kitarista Janeza Štera, klaviaturista Drejca Pogačnika, bas kitarista Miodraga Dimitrijevića, saksofonista Štefana Starca ter vokalistki Tino Marinšek in Kayo Tokuhisa. 

Prvenec Medzvezdje po Štularjevem mnenju ni konceptualni album, ampak prerez triletnega ustvarjanja, »skupek singlov z družbenokritičnim nastavkom, ki se združijo v medzvezdje vseh sodelujočih na albumu«. Da ima glasbenik do besedil in zvokov povsem pesniški pristop, priča dejstvo, da zamisli dobiva med sprehodi, kjer se izgublja v paralelnem svetu, šele kasneje skladbo poveže v smiselno celoto, s tem da med potjo do cilja dostikrat ne ve, kam ga bo odneslo. Pri tako neobremenjenem procesu bi človek pomislil, da bo rezultat kaotičen šunder, a je v resnici ravno nasprotno – Bordojev končni izdelek ponekod deluje že skoraj kompulzivno-obsesivno in premišljeno prečiščen. 

Že uvodna pesem Zvezde v mlaju nas odpelje v minimalistično, a močno poezijo z izbranimi besedami ter polnim zvokom, in to kljub maloštevilnim inštrumentom, Štular pa k svojemu prodornemu, vendar umirjenemu glasu nato stopnjujoče učinkovito dosnemava druge, kot bi gradil zvočno hišo, kamen na kamen. »In hodiš, kjer ni mej,« je eden takšnih aktualnih stavkov, ki se lahko nanaša na čustveno stanje posameznika ali pa se, v drugačnem kontekstu, spremeni v politično kritiko. Avtor se večkrat igra z dvojnimi pomeni, v naslednji skladbi, Predaleč za nas, pa se neposredno loti vprašanja begunstva, saj, kot prepeva, »v temi vsi ljudje smo iste barve« in »daleč od nas so ljudje, ki sanjajo enako«, zašli pa smo, ker »gledamo le nase«. Z jasno kritiko družbenega stanja nadaljuje v skladbi Zakaj?, kjer pravi, da v vrstah čakamo na lažno zlato. 

Po zvočni plati je plošček Medzvezdje nabor radijsko všečnih napevov (Zvezde v mlaju, Lai Lai Svet), progresivnejših elektrorokerskih ritmov pronicljive produkcije (Zakaj?), senzibilnih duetov (Osamljen in bos) ter klavirsko obarvanih baladnih melodij (Ujeta in priredba Radioheadove skladbe I promise – Obljubim), v katerih besedila in glas Tomaža Štularja pravzaprav še vedno najbolj pridejo do izraza. Takrat se zdi, da je najpristnejši, najbolj on, pa naj bo to znotraj Bordoja ali znotraj The Tida, v angleškem ali slovenskem jeziku. 

Bordo bi deloval tudi povsem slečen, zgolj z vokalom in akustično kitaro ali (še raje) s klavirjem. Kajti skladbe stojijo. Pečat izkušenih glasbenikov pa Medzvezdje ponese v druge sfere, vesoljne višave; krivično bi bilo trditi, da ga to odlepi od bistva, prej mu da novo dimenzijo. Drugačno.