11.09.2018

Kreativno zaustavljeni kazalci

Junema je na Ko se ustavi čas popolna, čista, dehteča, drhteča romantika. To so dobri, stari časi; a od poslušalca terjajo zmožnost dojemanja časa skozi paralelni svet in druge dimenzije.

Jaša Lorenčič

Ko se ustavi čas

Junema

Ko se ustavi čas

Celinka
2018

Kazalcev že sedaj ni treba več premikati. Vsaj ne, če prisluhnete prvencu Ko se ustavi čas štiričlanske ljubljanske zasedbe Junema. To je glasba, to so sporočila in to je bit, ki združuje poletni in zimski čas v večno brezčasje ter ga potopi v svet sanj. Svet letečih ptic z vonjem potokov in rek. Junema je posnela pravljico tako za lahko noč kot za beli dan. Še en zelo dodelan, zrel in samosvoj prvenec, ki nadgrajuje izpoved slovenskega etno/folk/jazz popa. 

Ko se ustavi čas je izredno pogumen album, saj od poslušalca terja ne le to, da si vzame čas, temveč da nanj povrhu še pozabi.

Ko se ustavi čas napravi natanko to, kar sporoča naslov. Priplazi se z naslovno skladbo Paradoks tako, da se pesmi začnejo stapljati druga v drugo in delujejo kot premišljen, umirjen, celovit koncert, saj že v Na mojem vrtu dejansko lahko »vidimo«, kako na vrtu rastejo kivi, ameriški krompir, zelje in čebula. Ko pevka Neža Trošt zapoje, da ji uspeva širni svet na njenem vrtu, pripoveduje zares. Učinek je skorajda podoben tistemu, ki ga dobimo ob branju knjige. Prvenec je v tem pogledu izredno pogumen, saj od poslušalca terja ne samo to, da si vzame čas, temveč nanj povrhu še pozabi. Zato po svoje ne čudi, da sta bili že dve skladbi (V iskanju večnih sanj, Odčarana) izbrani za popevko tedna na Valu 202. Junema je kreativni premor, sproščujoči odmor. 

Seveda to ne pomeni, da je album eno dolgo sladko spanje, pohajkovanje ali šelestenje, čeprav večjih odstopanj od osnovne zvočne podobe ni. So le pisani, melanholični odtenki, najbolje vidni v melodičnih, a silovito pomirjenih pesmih Čakam in Le bdi. So pa tudi pesmi, kot je Odčarana, kjer se tempo že sam po sebi zdi vedrejši in živahnejši, za kar poskrbi Ivo Rimc na bobnih. Sicer na albumu ritem izmenično držijo še Damjan Lebeničnik, Stephan Emig ter Primož Malenšek na tolkalih. Junema, ki v svoji postavi nima bobnarja, ima že v kitarskih motivih dovolj ritma, vendar s tolkali dobi tisti vedri poriv na gugalnici ustvarjalnosti. Podobno velja za pesem V gozdu nad meglo, kjer se predvsem izkaže, kakšne popotniške pejsaže ponuja Marko Ovčak na električni kitari, ki se dobro staplja s prav tako gostujočim klavirjem, na katerem marljivo podlago ponuja Miha Renčelj

Kar Junemo dela svojeglavo, skorajda trmasto načelno, so njena besedila. Ves čas so popolnoma v ospredju, skoraj glasba zase in tisti del, kjer zasedba ponudi največje kontraste. »Čakam revolucijo«, tako se začne sicer umirjena Čakam, kjer se čaka tudi na boljšo službo pa rože, vino in vstopnico za kino, »ker nimam nič«. Besedila Luke Snoja, ki vztrajno v ozadju brenka na akustično in klasično kitaro, zna Troštova predano, uspešno in sporočilno interpretirati. In to zato, ker so aranžmaji tako dodelani, da koncepta ne zamaje niti Ovčakov spremljevalni vokal, ki se izkaže za zelo dobrodošlo intimno vokalno razmerje, niti vokal Anje Pavlin v Tulipanu, ki je, kar zadeva samo petje, najmočnejši. Karkoli skupina dodaja, recimo saksofon Naceta Kogeja v naslovni pesmi Ko se ustavi čas, s tem še okrepi osnovo, le na nekoliko drugačen način. Večino časa sicer opleta okrog bossa nove, vendar se nikoli ne vrže v objem zgolj enega žanra. Če kaj, potem daleč najbolj odstopa bolj ambientalna, skoraj elektronska sklepna Ugasni mi barve, kjer skupina razkaže svojo zmožnost razširjanja lastnih obzorij, pri čemer še enkrat več izstopa vokal Troštove. 

Junema se s četverico že izdanih singlov, ki vsi po vrsti ponujajo antiklimaks sodobni glasnosti, uvršča v že znan, tako rekoč zasedeni prostor, saj ponuja tudi nekaj med mimobežnostjo Avtomobilov in pop uspešnostjo druge, bolj radijske ere Tabuja. Vendar to naredi na izdelano svojevrsten način, v stilu, kot to na primer počnejo skupine Neomi, Papir in Pliš, od katerih pa Junemo ločita predvsem viskozno šelesteči glas Neže Trošt ter zvestoba do lastne prepričanosti v svoj zvok, podobo in sporočilo. 

Kar obenem poudari razliko, je produkcijska ekipa (Igor Ilić, Peter Penko, Igor Bračič – Sadež). Seveda ima Junema potencial, da svoje aranžmaje približa še bolj komercialnemu pristopu tipa Nouvelle Vague, ampak bi s tem kazalce pognala spet proti, ne pa daleč stran od ponorelega sveta, o katerem je nekoč pela Panda. Junema je na albumu Ko se ustavi čas popolna, čista, dehteča, drhteča romantika. To so dobri, stari časi; a od poslušalca terjajo zmožnost dojemanja časa skozi paralelni svet in druge dimenzije. Kreativno zaustavljeni kazalci.