27.07.2020

Ljubimo Mozarta

Po Beethovnovi še Mozartova glasba na letošnjem 68. Festivalu Ljubljana, in sicer s solistoma flavtistko I. Grafenauer in klarinetistom M. Bekavcem, slednjim tudi v vlogi dirigenta Simfoničnemu orkestru RTV Slovenija.

Franc Križnar

Irena Grafenauer & Mate Bekavac
Foto: Darja Štraus Tisu / Festival Ljubljana

Uspehi renomiranega in mednarodno afirmiranega Festivala Ljubljana se kar nadaljujejo. Ob upoštevanju najrigoroznejših ukrepov je organizatorjem vseeno uspelo na ljubljanski Kongresni trg postaviti naš drugi, še vedno tudi festivalov rezidenčni orkester, Simfonični orkester RTV Slovenija, in dva solista, izvrstno flavtistko Ireno Grafenauer in klarinetista Mateta Bekavca, slednjega tudi v vlogi dirigenta. Na sporedu je bila Mozartova glasba. Vse to samo še potrjuje pomen in vlogo našega poletnega festivala v srednjeevropskem prostoru. Mozartovo uverturo, simfonijo, dva koncerta in kot dodatek še variacije smo pod programsko streho We Love Mozart podoživeli v vsej njihovi popolnosti, tako programski kot izvedbeni. Naša prva dama na flavti, Irena Grafenauer, je bila v izvrstni formi in je prav briljirala in lebdela nad preostalimi izvajalci. Njen primarni (flavtni) ton je nekaj enkratnega, fraziranje njene Mozartove glasbe pa prava poezija. Do veljave je spet prišel tudi Bekavac, zdaj v hkratni vlogi solista (klarinetista) in dirigenta, včasih dobesedno hkrati, s klarinetom v eni roki in dirigentskimi vzgibi v drugi – vse skupaj pa v kar najboljši luči.

Uvodna uvertura k operi Figarova svatba, KV 492, je radoživo uvedla in že takoj potrdila vsa pričakovanja, ki smo jih imeli pred koncertom. Bekavac se je kot izjemno muzikalen in tenkočuten glasbenik, preverjen tako doma kot v svetu, izkazal s polnokrvno predstavo Mozartove orkestrske glasbe. Dirigiral je odlično pripravljenemu orkestru in izžel iz njega pravo dinamiko, ritme in fraziranja. Mozartova glasba v vsej svoji enostavnosti in preprostosti zahteva nekaj več, njena umetniška funkcija pa se še kako podaljša celo v znanost: »Po poti lepote k resnici!« Morda je bil dramaturški preskok od Uverture k Simfoniji (št. 41, v C-duru, KV 551, »Jupiter«) samo navidezno nenavaden, ampak v Mozartovi kompletni in kompleksni glasbi so to le obrobni paberki – medtem ko zveni sama (absolutna) glasba. Razen primarnih glasbenih elementov in kriterijev ta nima nobene druge funkcije. Je neke vrste »visoka pesem«. Vse štiri (kontrastne) stavke je znal Bekavac kot dirigent postaviti v razmerja vseh poustvarjenih elementov in več kot »subitega crescenda« v tem pogledu niti nismo pričakovali. Smo ga pa doživeli. Prav v tej Mozartovi Simfoniji je prišla še dodatno do izraza izredna konsolidiranost simfonikov. Ti so tako posamično kot v različnih kombinacijah inštrumentalnih parov pihal, trobil, tolkal in godal dodali tiste vrednote našega ansambla, ki jih že dolgo nismo slišali. In to igranju pod milim nebom navkljub!

Drugi del tega edinstvenega koncerta z izključno Mozartovo orkestralno (koncertantno in orkestrsko) glasbo je bil namenjen Koncertantni simfoniji za violino, violo in orkester v Es-duru, KV 364 (320d), v priredbi za solistična inštrumenta flavto in klarinet, Koncertu za flavto in orkester, št. 2, v D-duru, KV 314 (285d) in 12 variacijam na temo »Ah, vous, dirai-je, Maman« v C-duru za klavir, KV 265, spet za zasedbo flavte, klarineta in orkestra (prir. Andrej Puškarev). Naša prva dama na flavti, Irena Grafenauer, je bila v izvrstni formi in je prav briljirala in lebdela nad preostalimi izvajalci. Njen primarni (flavtni) ton je nekaj enkratnega, fraziranje njene Mozartove glasbe pa prava poezija. Do veljave je spet prišel tudi Bekavac, zdaj v hkratni vlogi solista (klarinetista) in dirigenta, včasih dobesedno hkrati, s klarinetom v eni roki in dirigentskimi vzgibi v drugi – vse skupaj pa v kar najboljši luči.

To je bil zares enkraten koncert, ki bi ga bilo po eni strani vredno, spet po drugi strani pa kar (pre)težko zamenjati s prejšnjim, uvodnim koncertom z izključno Beethovnovo glasbo.