Lovci in (i)zbiralci

S kolegi in prijatelji, ki nas druži zanimanje za podobne glasbe, o glasbi pogosto primerjamo vtise, si delimo ali soočamo mnenja in se včasih tudi prav po otročje malo kregamo o tem ali onem vidiku tega ali onega glasbenika. Ne glede na raven naših pogovorov, ki se sučejo od neobveznih dovtipov ali pokanja štosev ob poslušanju kake nadvse vznemirljive glasbe prek razgretih debat do zelo resnega kresanja mnenj, je v osrčju vseh teh besednih izmenjav taka ali drugačna informacija. Velikokrat gre za del(e) osebne »zgod(b)ovine« vpletenih, od tega, koga vse smo poslušali na koncertih, do prebranih knjig, intervjujev, recenzij ter kajpak »večnega« vprašanja, kdo je kaj preposlušal, ter posledično, kaj ima kdo v lastni zbirki. Ob slednjem se občasno začudimo, ko izvemo, da je kak ljubitelj razprodal vredno zbirko vinilk, nemalokrat pa se nasmejemo ali namuznemo ob precej odbitih štorijah o posameznih zbiralcih. Večina prisega na sezname najboljših albumov, ki jih danes, ko ima vsakdo možnost narediti spletno stran, sicer mrgoli, a ljubitelji posameznih zvrsti že imajo svoje avtoritete, malone guruje, ki jim brezpogojno zaupajo. Slišal sem za primer, ko je zbiralec vstopil v prodajalno plošč in začel brskati ter hkrati pogledovati na svoj seznam. Ko je ustrežljivi prodajalec želel pokukati na seznam, ga je zbiralec skril. Ja, ni kaj, zanimiva lastnost, da se nekaj, kar naj bi se delilo, skriva; očitno je tudi pri glasbenih zbiralcih na delu strah pred tem, da bi še kdo imel enake artefakte kot oni.

Strastni zbiralci znajo iti v skrajnosti, tudi bizarne. Neki priletni mož in lastnik nekaj tisočakov albumov (pred kakimi desetimi leti jih je bilo 7000), si je tako dal izdelati police za cedejke, ki jih bo še kupil do svojega odhoda s tega sveta (!), datum zanj nadvse neljubega dogodka pa si je preprosto izračunal glede na statistično verjetnost pričakovane življenjske dobe … Sprašujem se, ali je njegov edini užitek pogled na polno polico in spisek, na katerem je vse več prečrtanih naslovov, ali pa si vendarle utegne kakšno novo ploščo tudi zavrteti.

Nič kaj bolj racionalno ne zvenijo podvigi tistih, ki jim ni mar za hard copy in nakupe želene glasbe, marveč stvari, ki jih zanimajo, prosto pretočijo s spleta. V takih primerih, kjer je ob hitrih internetnih povezavah možnost »nabave« novih in vedno novih albumov prek torrentov in podobnih servisov za deljenje datotek dejansko nepredstavljiva (že res, da v slabi uri s spleta snameš deset ali več albumov, ampak poslušati jih pač ne moreš v eni uri), se ne govori več o številu albumov (filmov, knjig ipd.), pač pa se glasba zdaj meri v giga- ali terabajtih. No, čeprav tudi pri teh zbiralcih ne odkrijemo vedno smotrnosti tega početja, vsaj nimajo težav s fizičnim prostorom …

Kot v neki fantastično-groteskni zgodbi (hja, recimo kar Borgesovi, ki ga v navezi s tem primerom omenjam kasneje) pa se sliši zgodba nekoč vnete nakupovalke albumov in velike ljubiteljice Milesa Davisa, ki je pred nekaj leti ugotovila, da si novih albumov ne bo več tako vročično kupovala, saj si svoj najljubši Milesov album, ko ga pretoči v digitalne posnetke, lahko zavrti v poljubnem zaporedju skladb. In tako namesto enega samega albuma lahko posluša – če ima na primer ta album 6 skladb – kar, reci in piši, 720 albumov. Ideja, da bo vsak tak album zvenel drugače, se ujema z rdečo nitjo Borgesove Babilonske knjižnice, kjer so shranjene vse knjige, ki jih lahko človek napiše, glede na raznotere kombinacije, ki jih ponuja abeceda. Analogno temu tudi album, na katerem sicer zadnjo skladbo poslušamo kot prvo (ali tretjo ali …), ni isti kot izvirni album in morda poslušalcu ponuja neznanska razodetja. A Borges sam je večkrat poudaril, da človek ne rabi gromozanske, vseobsegajoče knjižnice, marveč skromne, ki šteje približno 200 naslovov, zvečine klasikov, h katerim se vedno vrača.

Čeprav nam našteta primera prej prikličejo (na)smeh kot občudovanje, moram priznati, da je ideja o popolni zbirki, v kateri bi lahko našel vse, kar obstaja, zelo mamljiva. A zato ni treba lastnega doma spremeniti v arhiv ali knjižnico, saj že imamo tovrstne institucije. V Nukovi Glasbeni zbirki skrbijo za hrambo vsega glasbenega gradiva. Če se v duhu te pisarije omejim na plošče oziroma zvočne posnetke, nas seveda zanima, kako zbiranje poteka. Zakon o obveznem izvodu zavezuje vse založnike ali izdajatelje avdio posnetkov, da te v štirih izvodih dostavijo v Narodno in univerzitetno knjižnico. To pravilo, da namreč morajo za oddajo gradiva v Nuk poskrbeti založniki sami, velja od leta 2006, pred tem pa so bili zavezanci tiskarji, v našem primeru izdelovalci zvočnih posnetkov. Zaradi novega pravila se velikokrat dogaja, da samozaloženi albumi in pogosto tudi tisti, ki so jih objavile manjše založbe, ne najdejo poti do nacionalnega arhiva, saj zavezanci sploh ne vedo, da so zavezanci. Na pristojnem ministrstvu deluje sicer inšpekcija, ki skrbi, da se zakon o obveznem izvodu spoštuje, vendar, kolikor sem seznanjen, do kaznovanja ne prihaja, saj je končni cilj zbiranje gradiva in ne kaznovanje. Zato v Nuku občasno pripravijo akcije ozaveščanja: zavezancem (založbam ali glasbenikom) pošljejo opomnike, da morajo poslati svoje plošče v nacionalno zbirko. Priznam, tudi tole pisanje (čeprav ne delam v Nuku) ima delno namen ozaveščanja glasbenikov o pomembnosti hrambe glasbenega gradiva (v Nuku hranijo tudi kopico z glasbo povezanih tiskovin, denimo koncertne plakate, festivalske programe ipd.), in sicer iz na videz sebičnega razloga, ker me vsakič razjezi, ko za kak članek iščem podatke po Cobissu in ugotovim, da o, denimo, lani posneti plošči ni v naši nacionalni knjižnici ne duha ne sluha …

Zbirke seveda s seboj nosijo kopico vprašanj, od načina zlaganja do katalogiziranja in urejanja, saj s tem vsako posamezno enoto posredno povežemo z drugimi podobnimi izdelki ter nenazadnje z njo morebiti vzpostavimo mrežo mednarodnih navzkrižnih povezav z drugimi glasbenimi arhivi in knjižnicami po svetu. Tako je Sigiceva jazz kompilacija, zahvaljujoč Odzvenovemu občasnemu sodelavcu iz Velike Britanije Ognjenu Tvrtkoviću, svoje domovanje našla v tamkajšnjem Državnem jazz arhivu (National Jazz Archive). (Pregled po evropskih jazzovskih arhivih lahko najdete na tej povezavi). Iz Velike Britanije prihaja tudi lep primer, kako poskrbeti, da osebna zbirka postane javna; gre za zapuščino leta 2004 preminulega kultnega angleškega radijskega novinarja Johna Peela. O tem, da bo njegovo nekaj deset tisoč enot obsegajočo diskografsko zbirko prevzela Britanska nacionalna knjižnica, se je menda pred dolgimi leti menil že sam Peel. In čeprav do tega še ni prišlo in je zbirka še vedno v lasti Peelove družine, so pred leti na splet postavili njeno virtualno različico. Sam sem vedno z odprtimi usti bral o Johnu Peelu, ki je slovel po svoji široki razgledanosti in je v radijskih oddajah utiral pot številnim novim žanrom, od rocka in punka ali reggaeja do hip hopa in elektronike. Še bolj so se mi cedile sline, ko sem izvedel, da je dobival okrog 200 promocijskih cedejk na teden (!), obenem pa me je ta številka navdajala s svojevrstno grozo pred neobvladljivostjo vse bolj bohoteče se glasbene scene.

Zato se ob vse večji množici izdaj, ki se jim nenehno pridružujejo vnovične, obogatene izdaje starejših albumov, z leti vse bolj nagibam k misli, da bi svojo zbirko par tisoč cedejk prečistil in oklestil, češ, »nisem jaz arhiv« … A se ob vsaki selitvi ali prelaganju stvari po stanovanju vedno znova presenetim, ko »odkrijem« kak davno pozabljeni album in si ga znova zavrtim. V tej luči razumem zbiratelje (tudi tako imenovane kompletiste, ki preprosto »morajo« imeti vse od določenega avtorja): vedno je bolje imeti kot ne imeti …