Melanholija in agonija ob mislih na vojno

V četrtek, 28. septembra, je v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma zvenel prvi koncert abonmaja Slovenske filharmonije, imenovanega SOS (Sodobne orkestrske skladbe). Sporedu so nadeli sugestiven in več kot primeren naslov Melanholija in agonija ter ga posvetili žrtvam vojne v Ukrajini. Šlo je torej za nekakšen odziv slovenskih glasbenikov, tako ustvarjalcev kot poustvarjalcev vseh generacij, na dogajanja, ki s črno in rdečo oblivajo platno našega časa. Temačni motivi obupa, strahu in smrti v Ajdičevi glasbeni izraznosti spregovarjajo z grozljivo otipljivo prepričljivostjo. Ta je nastopajoče povsem prevzela, saj smo bili priče pretresljivo ponotranjeni in močno nagovarjajoči interpretaciji. Ajdičeva kantata je zaživela kot osrednje delo tokratnega sporeda, ki nas je s svojo dovršeno umetniško komunikacijo postavilo pred srhljivo dejstvo: na tem svetu v istem trenutku potekajo tako koncerti kot vojne.

Prvo, melanholično polovico dogodka je zapolnil vedno dobrodošli, a pri nas dokaj redko izvajani Chopinov Prvi klavirski koncert, v katerem se je kot solist predstavil izvrstni pianist Nejc Kamplet. Njegov nastop je podprl Orkester Slovenske filharmonije, zven katerega je s pianistovim v skladno celoto združeval dirigent Simon Krečič. Interpretacijo je odlikovala globoko segajoča čustvenost, ki je ne gre enačiti s površinsko sentimentalnostjo. Presenetljivo pa ni bila zgrajena kot enopotezna poustvarjalna zamisel, temveč iz dveh precej kontrastnih, a skladno združenih gmot: iz temperamentno fraziranih, pastozno temačnih zvočnih gmot orkestra in očarljivo nežnih, briljantno prosojnih pasaž, ki jih je z zavidljivo tehnično spretnostjo iz klavirja izvabljal mladi solist. Kamplet se je doma in v tujini že uveljavil kot glasbenik, ki posega po najzahtevnejših delih iz klavirskega repertoarja ter jih interpretira z občudovanja vredno virtuoznostjo in zrelo ekspresijo, kakršne ne bi pričakovali od tako mladega poustvarjalca. Velikodušni aplavz je nagradil z dvema obsežnima dodatkoma, ki sta s svojim značajem pretrgala rdečo nit celotnega sporeda, a kljub temu navdušila občinstvo.

Orkester Slovenske filharmonije je veliko bolj prišel do besede po premoru, ko sta se mu na odru pridružila Zbor Slovenske filharmonije (pripravila ga je Jerica Bukovec) ter Komorni zbor Ave (na nastop se je pripravil pod vodstvom Gregorja Klančiča) in ob njih še recitatorka Urška Bernik. Čustveno zahtevni in pretresljivi spored je s podobo agonije zaokrožila monumentalna kantata za dva mešana zbora, recitatorja in simfonični orkester Taborišče Ravensbrück Alojza Ajdiča. Delo posega po izredno velikem in razvejanem izvajalskem aparatu, ki ga s posebnimi učinki bogatijo tudi redkeje slišana zvočila, kot sta pojoča žaga in čelesta. Ajdič v kantati člane zbora obravnava hkrati kot igralce, pevce in glasbila, namenjena posebnim zvočnim učinkom, od šepetanja, vzdihov in sikanja do šumenja z listi partiture. S prefinjenim tonskim slikanjem ter izjemno učinkovito in domiselno inštrumentacijo je nadel resnično pretresljivo glasbeno podobo izbrani verbalni vsebini – sedmim pesmim štirih ujetnic taborišča Ravensbrück: Katje Špur, Erne Muser, Vere Albreht in Katarine Miklav. Temačni motivi obupa, strahu in smrti v Ajdičevi glasbeni izraznosti spregovarjajo z grozljivo otipljivo prepričljivostjo. Ta je nastopajoče povsem prevzela, saj smo bili priče pretresljivo ponotranjeni in močno nagovarjajoči interpretaciji. Ajdičeva kantata je zaživela kot osrednje delo tokratnega sporeda, ki nas je s svojo dovršeno umetniško komunikacijo postavilo pred srhljivo dejstvo: na tem svetu v istem trenutku potekajo tako koncerti kot vojne. Smrt in uničenje sta le korak stran od navidezne varnosti, umetnost pa je tukaj prisotna v funkciji učiteljice in zrcala družbe.

V čast si lahko štejemo, da smo imeli možnost z aplavzom nagradili tudi skladatelja. Edino obžalovanja vredno dejstvo je to, da je ta umetniško dovršeni in vsebinsko premišljeni dogodek nagovoril neverjetno maloštevilno občinstvo. Ob pogledu na več kot polprazno dvorano največjega slovenskega templja kulture sem se vprašal: za koga nam ni mar? Za umetnost? Ali kar za nas same?