03.02.2016
Mondeni rock s stilom
Prekmurski kvartet prihaja iz kotla domače alternative, ki zadnja leta doživlja ustvarjalni preporod. Tudi z novo ploščo nam Werefox ponujajo v razmislek, koliko je še smiselna in sploh praktična delitev na tako imenovani mainstream in alternativo.

Werefox
Das Lied der Maschinen
Moonlee
2016
Nova, druga plošča zasedbe Werefox je izšla teden dni po sprejetju novele zakona o medijih, ki ob novih, povečanih kvotah domače glasbe na naših radijskih programih (pogojno) vpeljuje tudi obvezno predvajanje domačih glasbenih del, nastalih in objavljenih v zadnjih dveh letih (če jih bo čez sto v registru kulturnega ministrstva, sic!). Cinično bi lahko povlekli, da je plošča Das Lied der Maschinen izšla ob pravem času. Z drugimi aktualnimi domačimi objavami se bo prav na njenem primeru lahko sproti opazovalo učinke te novele in obenem prožnost ter odzivnost glasbenih urednikov (kolikor jih je sploh še ostalo po radijih) na aktualno domačo produkcijo, s katero bodo polnili nastale vrzeli. Plošča Das Lied der Maschinen prinaša devet novih skladb, ki jih uho že ob prvem poslušanju umesti med Radiohead, Craneberries, R.E.M., U2 in Pearl Jam. Ker so se tem prilegle že pesmi s prvenca I Am Memory, ki smo jih v treh letih od izida praviloma slišali le na peščici izbranih postajah od silnih osemdesetih let dalje, ni veliko upanja, da bi bila usoda novih pesmi z uveljavitvijo te po domače navite novele kaj drugačna. Ali pa se bo, če karikiram naslov in sporočilo plošče, izkazalo, da imajo sprogramirani stroji za javno predvajanje glasbe ob ignoranci tudi čustva, ušesa in posluh. Oziroma da se bo pod prisilo prepoznala radiofoničnost Werefoxa?
Prekmurski kvartet prihaja iz kotla domače alternative, ki zadnja leta doživlja ustvarjalni preporod. Tudi z novo ploščo nam Werefox ponuja v razmislek, koliko je še smiselna in sploh praktična delitev na tako imenovani mainstream in alternativo. Kaj to sploh je? Je morda posledica razdrobljenosti scene, uročene bipolarnosti, stanja vseh proti vsem ali nenehnega namišljenega ustvarjanja zidov in delitev? Ob poslušanju albuma Das Lied der Maschinen so takšna globokoumja povsem irelevantna, saj žezlo prevzamejo umetelne, dovršene in prefinjeno stilizirane rock skladbe, ki počasi, a odločno zlezejo v uho. Medtem ko je Werefox s prvencem I Am Memory obrnil novo stran v življenju po bendih, kot so Psycho-path, Manul in Sphericube, je nova plošča rezultat krute notranje homogenosti tega kvarteta, ki se je preprosto ujel in se skozi vsako skladbo medsebojno čuti in dopolnjuje do popolnosti.
Ob stavku iz medijskega obvestila, priloženega promocijskemu paketu, ki pravi: »Bogati aranžmaji, dinamika in glasbena raznolikost povežejo vzporednice s prvaki kitarske glasbe, kot so Queens of the Stone Age, The Dead Weather in Bosnian Rainbows,« zastrižejo ušesa in kar slišim komentarje o samovšečnosti; vendar če ustavimo konje in dobro premislimo (poslušamo), bomo težko oporekali tej vzporednici. Tako kot člane vseh teh renomiranih »superskupin« poznamo po njihovem dolgoletnem delu in prispevku in si brez njih ne moremo predstavljati aktualne svetovne rock scene, si tudi našo sceno težko predstavljamo brez Werefoxa, ki se z novo ploščo suvereno postavlja ob bok naštetim.
Das Lied der Maschinen ni samo še ena (nova) plošča med mnogimi. Zanjo si je treba vzeti čas. Sprva deluje zelo hladno, disciplinirano, skoraj preveč urejeno in spolirano, vendar se za tem skrivajo številne nianse, ki prihajajo na dan ob vsakem novem srečanju. K tej magični polnosti veliko prispeva prefinjena produkcija starega prijatelja in sodelavca Hannesa Jaeckla, ki je razgibano in tekoče prelivanje občutij, lirike in vzdušij skozi celotno ploščo ujel v zaokroženo in dorečeno zvočno sliko. Tako kot je nabrušene in distorzirane trenutke pripeljal do roba in ne čez, je umirjenosti in zasanjanosti dodal ščepec subverzivne občutljivosti, sam tehnicizem pa je sprevrgel v čustveno in skoraj otipljivo konfiguracijo. Prav vsak detajl je premišljeno obdelan, kar podmaže že tako aranžersko dodelane skladbe. Tako je, na primer, vokalno spremljavo Mojce Krevel iz Niowt izkoristil za okrepitev Meléejinega vokala, ki se v Triads in Storm Stay Out stopi z udarnostjo in tudi jezo pesmi; podobno je svoj čas Foetusu uspelo izpostaviti pevko L. F. Rankine iz skupine Silverfish s plošče Organ Fan. Po dinamičnem uvodu prvih treh pesmi se nova plošča kvarteta Werefox pošteno umiri z Magic Man in I Wanna Swim, ki nas melanholično zapeljeta. Sproži se uglašenost samozavestne Melée, ki kot da na novo odkriva svoj glas, in mojstrske prodornosti Bekkovih kitarskih vragolij v kombinaciji s trdno in nepogrešljivo ritem sekcijo basista Manuela Hahna in bobnarja Davida Halba, ki s svojimi poudarki čvrsto držita uzdo pri ježi skozi zvočne krajine. V drugo polovico plošče vstopimo s skladbo mastnega bluesovskega naboja Holy Rage, ki je morda vrhunec plošče; sledita otožna Omnisentient in vedra rock popevka Divination, na konec pa je postavljena Radical C, ki ne le zasmrdi po skupini The Walkabouts, ampak plemenito razlije slojevito, masivno in hkrati tankočutno art rockovsko glasbeno govorico Werefoxa. Morda se ta bend res ni rodil pod pravo zvezdo za svetovno areno, vsekakor pa nam kot še eden izmed členov neformalne združbe Prekmurje Noise Conspiracy sporoča, da ima ta konec Slovenije ponuditi več kot samo meglice nad Muro.