Agregatna stanja čustvovanja

Novinarji zlahka izrabimo ugotovitev ali zacementirano frazo »starih – novih« obrazov, kadar člani skupine prihajajo iz nam znanih skupin iz preteklosti. Še posebej se zna poroditi kakšen (ob)robni cinizem, če so bila imena iz preteklosti kakorkoli kultna ali nikoli do konca izjokana. Po drugi strani nosilca novega glasbenega imena ne razveselimo in ga ne navdušimo, kadar ga, verjetno v dobri veri in s prijaznim namenom, počastimo z vzdevkom »super skupina«. Nikakor pa ni možno zanemariti ali preslišati nekaterih emocij ali spominov, ki se nekontrolirano pojavljajo iz naše glasbene podzavesti in v katerih odmevajo posamične zgodbe. V našem primeru zgodbe članov skupine Werefox.¹ A ta sentimentalnost k sreči ne prikliče niti kančka rockovske patetičnosti in ne spreminja osnovnega dejstva, da je Werefox hudičevo dober novi domači rock bend.

Lahko bi že na začetku postregel z ugotovitvijo, da je Werefox na svojem pred kratkim izdanem prvencu I Am Memory za založbo God Bless This Mess rec., uspel strniti tako individualne kot tudi skupinske glasbene prakse, ki so člane zasedbe »obsedale« kot avtorje in kot glasbene poznavalce in sladokusce s prav prefinjenim občutkom za različne rockovske melodije. Za različne rock fraze in navsezadnje za različna, a še kako pristna agregatna stanja čustvovanja. To je zagotovo njihova štartna prednost, ki jo sleherni poslušalec lahko razbere že iz samega naslova prvenca. Spomin kot motivator nadaljnjega iskanja in ne kot breme, ki skozi nostalgični obliž zavira vsakršno obliko ustvarjalnosti in svobode duha. Menim, da so se vsi aranžerski rudimenti in atavizmi na albumu I Am Memory zlili predvsem v koherentno zvočno sliko, katere neprecenljivi del je vsekakor poetika skupine Werefox. Slednja zrcali aktualni čas, ki ga skušamo razumeti na vseh poligonih, ki nas delajo bolj ali manj človeške. To lirično izpovednost lahko poslušalec tudi sam secira, razume po svoje in se v njej prepozna ali ne, toda hkrati ne more zanemariti dejstva, da je skupini Werefox uspelo na svojem prvencu strniti skladbe, ki so obložene z nadčasno glasbeno patino. Povedano enostavno, če je pesniška predstavnost Melee vselej ovita s tančico ženstvenosti (Did I Kill The Devil In You?, A Shitload Of Love), ki svojim vprašanjem in odgovorom daje prosto pot, se inštrumentalni del, ki ga vešče krmari za podpisnika teh vrstic najbolj vsestransko izvirni kitarist pri nas, Sašo Benko, giblje med neoklasičnim razumevanjem (March Of The Finest) in produciranjem rockovskih mitov (Killer Lesson, Fun On The Moon, Beyond Mercy).

Ob poslušanju prvenca I Am Memory, so se mi porajali skoraj identični občutki kot pred desetletjem, ko sem poslušal in kasneje recenziral prvenec Fever To Tell newyorške skupine Yeah Yeah Yeahs. Tukaj seveda ne gre za identičen vsebinski rock vzorec, temveč za skladateljsko širino, ki ob vsej koherentnosti albuma kot celote lahko v prihodnosti zaigra le na posamične avtorske glasbene sekvence. Uvodna in meni zagotovo najljubša skladba The Redneck Genius Story, ki odpira album, poslušalca zelo na hitro zapelje, ali če hočete, zavede s svojo fino stkano kitarsko vožnjo. Tisti nabrušeno rezki, dovolj hrupni in ne tako hitri kitarski rifi, ki od samega začetka do svojega konca (konca skladbe) vlečejo vso zgradbo ali niti skladbe kot take. Vem, da je večina analitikov albuma v slednji skladbi prepoznala delce grungea, a če me spomin ne vara, v kar ne dvomim, je tovrstna kitarsko-ritmična fuzija vzniknila že kako desetletje pred Nirvano in sorodnimi zasedbami. Več kot pohvalno je, da za njeno zimzeleno barvo skrbi skupina, kot je Werefox, ki ji Scott McCloud, naš znanec iz kultnih Girls Against Boys, tako nesebično in ultimativno podaja štafeto pravoverne glasbene usmeritve. Skladba, v kateri Scott skoraj milenijsko pridigarsko dahne vrstice »Future boys, future girls, future boys … future girls – future girls – future girls …«, nosi naslov The Boy In Me, The Girl In You in je morda najprimernejša za razumevanje raznoterih glasbenih prvin, ki jih Werefox tako samozavestno, a vselej igrivo in lahkotno izrablja sebi v prid. Tisto, kar se prične z akustičnim country-folk preludijem, se čez čas stopnjuje sorazmerno poetski kulminaciji, v kateri Melee futuristično podobo – to naše večno, neusahljivo hrepenenje po vizijah prihodnosti – prizemlji, ji pokaže resnico, ki je tako resnična in boleča: »You ate his heart … and you ate mine too, when you kissed him through me …« Obrišite prah s police in s srca, pred vami je album, ki vas bo popeljal iz negotove zime v romantično pomlad.

1 Intervju z zasedbo Werefox si lahko preberete tukaj.

@http://www.youtube.com/watch?v=ZTDNEyQ3S5E@