07.10.2024

Požveplano

Ljutomerski Cyphre Louis z drugo dozo noir rokenrol estetike in žveplenih rock komadov.

Igor Bašin

Žveplene melodije

Cyphre Louis

Žveplene melodije

God Bless This Mess
2024

Ne bom pozabil petkovega večera v Amsterdamu pred več kot dvajsetimi leti, ko je Lou odpeljal našo ljubljansko ekspedicijo proti baraki izven turističnega središča, ki je s spredaj parkiranimi starimi kadilaki, drugimi ameriškimi vozili in kamioneti spominjala na špelunko iz filmov o mladinskih tolpah v Ameriki z začetka druge polovice dvajsetega stoletja. Iz kluba je odmevala živa rokenrol muzika, ki jo je spremljalo navdušeno vpitje. Ko smo vstopili v bar, se je film še bolj zavrtel. Dočakala nas je horda »podivjanih« rockabillyjev na in pod odrom, ob in za šankom. Bend je nabijal kot pobesneli bik; kontrabasist je trgal strune, kitarist ni zaostajal, stoječi bobnar je mlatil po snare bobnu in trash čineli, pevec je hrapavo pljuval domislice v Shurov mikrofon. V zakajenem, s pivom in viskijem prepojenem prostoru je zaudarjalo po znoju, razgreti plesni pari so se vrteli namesto ventilatorjev. Nisem si zapomnil, kdo je igral, se pa spomnim Loujevega kratkega komentarja na od rokenrola okajeni poti proti spalni vreči: »Bilo je dobro, ampak preveč klasično.« Lou(wrens) Jordaan se je kmalu po tem ponočevanju preselil v Ljubljano, se hitro znašel in tvorno vključil v našo rocka/psychobilly sceno, med drugim je igral kitaro v EightBomb pa z The Other One in Clockworm Psycho. Drugo leto junija bo deset let, od kar nas je zapustil za vedno. In vedno, ko slišim kakšen psychobillyjevsko nastrojeni komad, ki presega žanrski okvir, se spomnim nanj, na njegovo izostreno uho in prostodušni nasmeh. Nanj sem se spomnil tudi, ko sem si zavrtel novo, drugo ploščo ljutomerskega benda Cyphre Louis, ki je s svojo barsko noir rokenrol estetiko zbudila ne le skomine po žuru v amsterdamski rokenrol špelunki, ampak tudi vprašanje brez odgovora: kaj bi rekel Lou o teh žveplenih rock komadih? Po Žveplenih melodijah morda le ne bo treba čakati deset let na novo ploščo zasedbe Cyphre Louis, saj je ta z zanosom zajahala furijo rokenrola, ki bi jo bilo treba vsekakor izkoristiti. V živo posneta plošča priča o uigrani posvečenosti in obenem razpira dovolj potencialnega manevrskega prostora za nove izbruhe obešenjaških zgodb o našem vsakdanu. Teh ne bo zmanjkalo, tako kot žvepla ne.

Cyphre Louis iz Ljutomera ni bend od danes. Med prvencem Confessions of a Miserable Bastard, s katerim so v zasedbi leta 2012 zapečatili prva leta delovanja, in aktualnim Žveplene melodije je minilo debelih deset let, doba, ko se človek (lahko) pošteno spremeni. Kar za Ljutomerčane seveda ne drži, če že, so v nespremenjeni postavi le še utrdili svojo zvestobo furiji rokenrola. Še naprej izžarevajo srčno naklonjenost do tradicije koreninskega rocka in izvirnega rockabillyja, so pa svojo izraznost dozorelo požveplali z drugimi rokovskimi izstrelki in surogati, da so novi komadi bolj zgoščeni in obstojnejši. S pretanjenimi uleti garažnega rocka, boogieja, cowpunka, bluesa, dark rocka, surfa, punk rocka in americane so začinili svoj psychobillyjevski naboj, ki ga tempira razigrana ritem sekcija Petra Makovca na kontrabasu in Damirja Kotnika za bobni. Za to oplemenitev ima največ zaslug iznajdljivi kitarist Miloš Bavec, ki z mojstrsko odmerjenimi dozami utrinkov in nians rokovskih miljejev razbija žanrsko predvidljivost in v slogi s celotnim bendom streže izpiljene, na trenutke kar dramatične aranžmaje. Plošča Žveplene melodije je konkretni korak naprej od western-psychobillyjevskih komadov s prvenca in njegova izostrena nadgradnja. Med njenim trajanjem se bend ne ulovi v past monotonosti, kot smo ji bili priča na Confessions of a Miserable Bastard. V Cypher Louis so v desetih letih dozoreli v kvartet, ki igra, piše in sklada domišljene rokovske komade. 

Za vezni člen med ploščama velja izpostaviti skladbo Dancing In The Bar, ki jo najdemo na obeh; nova verzija starega komada je izvedbeno bolj složna in zbita. Frontmanu Andreju Horvatu se pri petju refrena o nepozabnem plesu v baru z neznanko s stilom pridruži preostala banda, ki za razliko od razpuščenega pripevanja izpred desetih let nastopi bolj zbrano in ubrano, kar doda kameradski naboj, s katerim je plošča prepojena od začetka do konca. Postreže deset v živo posnetih komadov, pol v angleščini na strani A, pol v slovenščini na strani B. Čeprav to ni bila programska odločitev, kot je povedal pevec v intervjuju za oddajo RADIOaktivno na Radiu Prlek, ampak gre za kronološko zaporedje nastanka komadov, je obračanje vinilke kot selitev iz ameriških špelunk v prleške beznice, v naš, slovenski vsakdan. V njih banda štirih ostaja zvesta pedigreju obešenjaških zgodb odpadnikov, lopovov, zafrustrirancev, mačistov, iluzionistov in upornikov, ki nam jih pripoveduje raskavi glas in krepki stas kolovodje. Če je prva stran še prežeta z western-horror pridihom, je druga stran prepredena z domačo besedo za omizjem, za katerim se bratijo Grossmanovci, Unterhundovci, Kvinton, Pridigarji, Scuffy Dogs, Goran Šalamon iz Demolition Group in drugi avtorji takšnih in drugačnih rokenrol srhljivk, ki jedko karikirajo naš vsakdan, kar robati sporočilnosti besedil daje angažirani poudarek. Izstopa anarho-pacifistični vzklik v komadu Junak: »ne dam življenja za domovino«, kjer »lahko je biti prvi junak / bedak, če si zadnji siromak«. Kolovodjev jezik je še ostrejši in pri rokovnjaškem nastopu mu še kako prav pride sloga nabritega zaledja benda. Ploščo zaključi predelava Živalske farme ormoških Pridigarjev, s katero se je bend Cyphre Louis že pred desetimi leti uvrstil na kompilacijo Tribute to Pridigarji – Pridigarji XXV. Tokrat so se Ljutomerčani še enkrat poklonili svojim rojakom in vzornikom, svojo pripadnost do groba domačim goricam in Prlekiji pa so podčrtali že v predhodno vrezanem prleškem komadu Stori kuj

Po Žveplenih melodijah morda le ne bo treba čakati deset let na novo ploščo zasedbe Cyphre Louis, saj je ta z zanosom zajahala furijo rokenrola, ki bi jo bilo treba vsekakor izkoristiti. V živo posneta plošča priča o uigrani posvečenosti in obenem razpira dovolj potencialnega manevrskega prostora za nove izbruhe obešenjaških zgodb o našem vsakdanu. Teh ne bo zmanjkalo, tako kot žvepla ne.