Prleški western-billy

Le kdo promptno sledi vsej glasbeni produkciji?! Že iz domačih logov prihaja tako zajetno število novih izdaj, da ni mogoče biti na tekočem. Če vzamemo v ozir še obrobnejše muzike in samozaložništvo, je oziroma bi morala biti zgaga slabe vesti še toliko večja. Eden takšnih okostnjakov mi je letos poleti padel iz omare sredi slovenske prestolnice zombijev in krvavih grozljivk iz nabirke ljutomerskega festivala fantastičnega filma in vina. V zadušljivo vročem baru Klub so na špageti western party nastopili domorodci Cyphre Louis, ki so konec lanskega leta izdali prvenec Confessions of a Miserable Bastard.

Album z desetimi avtorskimi komadi odkrito in brez maskare predstavlja koncertno, živo podobo tega kvarteta, ki verjetno brez Grossmanovega festivala sploh ne bi obstajal. Svojo naklonjenost horror filmskemu žanru izkazuje s premetanko imena luciferja Louisa Cyphra iz psihološke grozljivke Angel’s Heart. Svoj krst je bend doživel na omenjenem festivalu leta 2010 in ob izdaji debitantske plošče ter vključitvi nekaj izbranih skladb z nje v film Vinopiri: Krvni davek Vitomirja Kaučiča se je spodobilo, da bend spet nastopi na njem. Horror in psychobilly gresta imenitno skupaj.

S prvencem so člani Cyphre Louis zapečatili prva štiri leta skupnega dela, ki ga uvrščamo v kotel psychobillyja z začimbami countryja, rockabillyja, punka. Nabrito dratanje Petra Makovca po kontrabasu daje bendu pridih prvinskega, skoraj arhaičnega rokenrola, ki je ves čas premazan s hlapi viskija in westerna. Medtem ko bobnar Damir Kotnik mlati ritme kavbojskih podkev, kitarist Miloš Bavec struži zvočne pejsaže divjega zahoda. Tradicionalnejše elemente pretvarjajo v drvenje in norenje po kopitu divjih Reverend Horton Heat in očakov psychobillyja Nekromantix. Tudi duh Cramps zaveje skozi njihovo godbo, a za zdaj še niso dovolj seksapilni za zapeljevanje. So še preveč trdi in robustni. Njihova western-rockabillyjevska ježa po treh, štirih komadih izgubi na impulzivnosti in zapelje v smeri monotonega rockanja. V isto zanko se ujame pevec Andrej Horvat s svojo zaščitno dikcijo globokega, hripavega in obešenjaškega glasu, ki mu ostali člani z večglasnim pripevanjem pritegnejo kot kolovodji bande. Primanjkuje jim čarovniške hudobije vražjega Louisa Cyphra ter godčevske domišljije, da bi se pesmi razvnele. Podoben vtis sem doživel na omenjenem koncertu, kjer je po uvodni zvedavosti moje zanimanje počasi (s)plahnelo. Vendar v primeru Cyphre Louis kritiška strogost ne more mimo dejstva, da gre v prvi vrsti za skupino starih prijateljev, ki so skupaj zaradi druženja ob igranju, iz česar izvira dobršen kos naklonjene zadržanosti do njihovega početja.

Po Confessions of a Miserable Bastard je band Cyphre Louis objavil še zelo dobro predelavo Živalske farme na kompilaciji Tribute to Pridigarji XXV, ki namiguje tako na to, da bi se srečanje z zasedbo Kvinton v kakšni izmed vinskih kleti znala pošteno zavleči, kot tudi, da fantje iz Cyphre Louis še niso rekli zadnje. S prvencem so ustvarili podlago, ki kliče k bolj izostrenemu poudarku na dinamiki in večji skrbi za razgibanost skladb, kar bi bilo že pol koraka do vretja nevarnih, strupenih psychobilly zvarkov.