Dinamit s ceste št. 13

Lani smo se pri Odzvenu pogovarjali z zasedbo EightBomb. Povoda sta bila dva: njen nastop kot predskupina na koncertu Dala Watsona v Kinu Šiška januarja 2012 in izid plošče Customized istega leta. Takrat je EightBomb za naslednje leto napovedala vsaj EP, a letos je pred nami album s trinajstimi pesmimi, trinajstimi ognjevitimi novimi poglavji v diskografiji zasedbe.

Zgodovina rokabilijevske scene pri nas je precej zanimiva in razvejena, vendar pa se EightBomb nikoli ni pustila povsem popredalčkati, kar je razumljivo, če slišite njene skladbe: ta glasba ni klasičen rokabili; rokabilijevsko-surfrockovske nastavke barva s precej ostrimi kitarskimi prijemi, včasih že skorajda po punkovsko, čeravno jedro ostaja »twang«. In takšna je tudi glasba z nove plošče. Besedila so tudi tokrat angleška, kar je škoda, saj bi nam bend, ki bi igral kakovostno »roots« glasbo s kakovostnimi, nešablonskimi slovenskimi besedili, prišel še kako prav. Vendar je treba zapisati, da so angleška besedila zasedbe EightBomb precej nad povprečjem tega, kar se pod tem imenom ponavadi prodaja pri nas. Zasedba ostaja pri klasičnih rokabilijevskih/rokenrolovskih temah, kot so dekleta, avtomobili ipd., toda to počne na vsaj nekoliko bolj prodoren način, kot smo tega vajeni. V besedilih je precej referenc na zgodovino popularne glasbe, ki se spretno vključujejo in prepletajo s siceršnjo vsebino, kar da nekaterim pesmim že skorajda dylanovski intertekstualni prizvok. Če zasedbo že zanese v kliše, jo ponavadi iz »že slišanega« rešuje njena energija in zanos, ki sta dandanes nadvse potrebna, če želi stati inu obstati na sceni, v splošnem precej zadržani do energije in zanosa. V tujini je seveda drugače; EightBomb precej nastopa v tujini, kjer je tovrstna scena docela etablirana, a tudi tam ji med svežimi zasedbami, ki delujejo v teh okvirih, besedilno velja priznati nekolikanj več domiselnosti od povprečja. Vodilni single z albuma, skladbo Serenade (kjer se pojavi vokalna gostja Nina Cat), denimo uvedejo vrstice: »The moon is a harsh mistress / my one and only love tonight / she waxes and she wanes …« Luna je seveda stara znanka rokenrola, že iz njegovih bluesovskih in countryjevskih korenin, spomnimo se samo skladbe Blue Moon Of Kentucky Billa Monroeja, ki jo je leta 1954 v bluesovski maniri priredil Elvis Presley in skupaj s priredbo Crudupove riteminbluesovske skladbe That's All Right spremenil podobo popularne glasbe. Luna je hvaležna tema za vse predale popularne glasbe, od jazza do folka in rocka, od Blue Moon preko By The Light Of The Silvery Moon do Harvest Moon, a dotična referenca, »moon is a harsh mistress«, izhaja tako iz literature kot iz glasbe (Robert A. Heinlein, Jimmy Webb), kar pomeni, da EightBomb hipoma pridobi na zanimivosti in svojem dometu. 

Iz besedil je precej razvidna že omenjena chuckberryjevsko-beachboysovska avtomobilistično/motoristična nota, ki je doma tako v rokenrolu kot v ritmu in bluesu. Najznačilnejši tovrstni skladbi sta Black Mustang in Chick On A Harley, ljubezenske teme, ki niso nikoli zares enoznačne, pa so zavite v »badass« genevincentovske/zztopovske preobleke (Good Boy, Down To Dust …).

»Songs on this album are louder than they appear,« je duhovito zapisano na naslovnici plošče poleg logotipa zasedbe in naslova albuma. Serenade premore tudi videospot, že po prvem poslušanju pa se nam zdi, da bi kljub rokabilijevsko-bluesovski umerjenosti skladbe (ali pa prav zato) zadevo zlahka prestavili v temačna močvirja izvedb kakega Nicka Cava, ki mu tovrstno izročilo nikakor ni tuje, saj se je (in se še) rad spogledoval z izročilom samih začetkov rokenrola.

In če se je včasih reklo »The twang is the thang«, naj to obvelja tudi za zvočno podobo albuma, o kateri smo nekaj rekli že na začetku: značilni zvok kontrabasa, kitar in brezkompromisnega vokala, ki ne želi biti »over the top«, kot se to rado dogaja v rokabilijevskih vodah (namreč pretirano elvisovsko-vincetovski z goltajoče-kolcajočim slogom), pač pa se nahaja nekje med zgodnjim Cashem in Eddiejem Cochranom, s premišljeno produkcijo, ki se osredotoča na čisti drajv – vse to naredi ploščo Daytona Dynamite za točno to, kar sporoča naslov. Gre za eksplozivni izdelek, ki »korenine« začini s skrbno vnovično avtorsko raziskavo tem in motivov, ki so ljubiteljem tovrstne glasbe (in rokenrola nasploh) že dobro znane. Nikakor ne velja prezreti motiva na naslovnici in celotnega naslova plošče ter jima nameniti nekaj premisleka … Pa srečno pot!

@http://www.youtube.com/watch?v=lOvLyexriuQ@