Rock skupina in pika

Od prvega uradnega koncerta domače skupine Werefox, ko je 1. decembra 2011 debitirala pred britansko zasedbo Lamb na velikem odru Kina Šiška, je minilo dobro leto. Od takrat do danes so prekaljeni znanci domače novorockovske scene – pevka Melanija Fabčič – Melee iz Psycho-Path, kitarist Sašo Benko – Bekko iz skupin Manul, Bekko in zadnje faze že omenjene Psycho-Path ter ritem sekcija Sphericube, bobnar David Halb (slednji je bil tudi član hrvaško-slovenske zasedbe Lollobrigida) in basist Manuel Hahn – delali na prvencu I Am Memory, ki je pred dnevi izšel za prekmursko založbo God Bless This Mess. Z njim je skupina upravičila nestrpna pričakovanja, saj gre za žlahtno in večplastno rockovsko ploščo, na kateri se prepletata liričnost in agresija, ta dualnost pa pridobiva na moči z vsako novo izkušnjo.

V četrtek, 17. januarja, se skupina vrača na kraj iniciacije in bo v Komuni, spodnji dvorani ljubljanskega Centra urbane kulture, priredila promocijski koncert. Na njem se ji bo pridružil prijatelj Scott McCloud iz skupine Girls Against Boys in Paramount Styles, ki gostuje tudi na sami plošči v skladbi The Boy in Me, The Girl in You. Še pred izstrelitvijo plošče in omenjenim slavnostnim koncertom so si člani skupine prejšnji ponedeljek vzeli cel popoldan za intervjuje. Eden od njih je pred vami.

Koliko intervjujev ste imeli danes?

David: To je šesti in zadnji danes.

Kakšni so občutki? Ste utrujeni?

David: Preden si prišel, sva šla z Manuelom po pijačo. Med hojo sva se dregnila s komolcem in si rekla: Zelo v redu!
Melee: Ne bomo se lagali, smo utrujeni.

Med intervjuji ste srečali stare obraze, ki jih poznate še iz časov delovanja v skupinah Psycho-Path in Sphericube, zagotovo pa so bili tudi novi. Ste v primerjavi s preteklostjo opazili kakšne spremembe v pristopu, vprašanjih ali zanimanju novinarjev? 

Bekko: Če primerjam tokratno izkušnjo s časom ob zadnji izdaji skupine Psycho-Path, je sedanji odziv bolj pozitiven.
David: Čuti se entuziazem ali kot je prej Melee komentirala: Vsi prihajajo navdušeni.
Melee: V zraku je pozitivna vibra, ki se multiplicira.
David: In to čisto iskreno. Če se bo tako nadaljevalo, bo lepo.
Melee: Mi nismo naredili nič drugega, kot da smo povabili ljudi k poslušanju. Zelo smo veseli, da so prišli delat intervju z nami tako različni ljudje. Bolj kot razlike med prej in zdaj izstopajo različni pristopi posameznih medijev. Ni mi všeč, ko daš intervju, ki nato dobi naslov, ki nima zveze s povedanim. Nekateri naredijo iz vsega senzacionalizem. Potem si misliš: Prav, če ima ta medij takšen pristop, bog pomagaj. Res mi ni všeč, kadar moram poslušati, da smo zrasli na pogorišču ali ruševinah Psycho-Path – lepo prosim, saj ni bilo vojne, ni ne pogorišča ne ruševin.

Po tem sodeč sklepam, da se pogreša Psycho-Path. 

Bekko: Očitno. Na podlagi pogovorov, ki smo jih imeli, pa dvomim, da mlajša generacija, od letnika 1986–1987 naprej, sploh pozna Psycho-Path. 

Ob Werefox se pojavlja oznaka superskupina. Se počutite tako? 

Vsi: Ne, ne, ne!
David: Počutimo se kot skupina.
Melee: Če se nanaša na našo zgodovino, lepo, kar pa še vedno ne opravičuje tega pridevnika. Pravzaprav, kaj se s tem sploh hoče povedati?

Kratka obrazložitev je, da superskupino sestavljajo člani iz znanih, popularnih, večjih skupin. Zagotovo pa ste prekmurska skupina.

Vsi: Seveda, to pa ja, definitivno.
Bekko: Vsi imamo prekmurske korenine. Glasbeno smo se izoblikovali v Prekmurju. Trenutno nas je večina v Ljubljani, Melee je v Mariboru. Ker imamo prekmursko založbo, bi rekel, da smo prekmurska skupina (smeh).
Melee: V prvi vrsti smo skupina, geografsko poreklo je sekundarnega pomena (nasmeh).

Kaj se danes dogaja s Prekmurje Noise Conspiracy? 

Bekko: Prekmurje Noise Conspiracy nikoli ni bilo nič uradnega. Obstajalo je, še preden je dobilo ime, in obstaja še zdaj, čeprav se o tem ne govori. Gre za krog ljudi, ki se pozna, druži in dela v murskosoboškem Mikku ali beltinški Ambasadi, igra skupaj v bendih, Ivor (Ivor Knafelj, pomemben domači glasbeni producent, aktivist in glasbenik (Op. ured.)) snema … Gre za to, da se stopi skupaj, ko je treba.
David: Kreativni del je še vedno zelo živ, le PR je poniknil.
Ostali: Tako je!
Melee: Nimamo več vsakoletnih srečanj, ko smo vrgli denar na mizo in priredili novoletno žurko, kar je bila tudi edina institucionalna oblika organiziranosti.

Je iz tega zrasel God Bless This Mess?

Bekko: Založba God Bless This Mess je odraz Prekmurje Noise Conspiracy, ki živi in je dejavno še naprej.
David: Bil je trenutek, ko se je zgodil močan kreativni bum ...
Bekko: 2002–2003.
David: Naenkrat se je veliko skupin vrglo v delo in igranje. V zraku je bil entuziazem. Imeli smo dober lokalni klub z dobrimi koncerti, dva najbolj kul entuziasta vse to furata še naprej. Ves ta entuziazem je ostal vse do danes.

Vrnimo se k bendu. Počelo Werefox tvorita Melee in Bekko, Manuel in David sta se pridružila malce kasneje. Kdaj se je ukresnila iskra med vami?

Melee: Na prvi vaji z Davidom.
Manuel: Ko smo se prvič sestali v takšni zasedbi.
David: Na prvi vaji se je zgodil lep uvodni jam, po katerem smo šli domov z dobrimi občutki. Vsi smo komaj čakali na naslednjo vajo. Tako se je kolesje zakotalilo in se ni ustavilo.
Manuel: Hoteli smo se spoznati, ugotovili pa smo, da se poznamo (smeh).

Ste se oddaljili od začrtane prvotne ideje?

David: Sploh je ni bilo. Bili smo nepopisan list.
Bekko: Brez fiksnih idej smo se prepustili toku in ideje so se sproti gradile. Nekaj komadov je obstajalo, še preden sta se nama pridružila Manuel in David. Z njunim prihodom so dobili novo dimenzijo, in to brez najmanjšega napora.
David: Skupaj smo leto in pol. Ko smo se začeli zavedati, da nam dobro gre na kreativni ravni, da nastajajo dobri komadi in da se v tem dobro počutimo, se je šele porodila ideja o imenu skupine. Še poleti 2011 nismo imeli imena, zdaj pa imamo ploščo.
Melee: Izkušnje, ki jih imamo za sabo, so nas naredile dovolj močne, da si nismo zastavljali vprašanja, kam gremo. Ustvarjali smo brez pritiskov, nismo se ukvarjali z žanri, kaj spada v komad in kaj ne. Igrali smo in prišli do osvobajajočega trenutka, ki še traja.

Koliko koncertov ste imeli doslej?

Vsi: Osem. 

Kakšna je samorefleksija koncertnega razvoja?

Bekko: Zdaj, ob izidu albuma, bomo imeli serijo koncertov. Zelo se veselim tega. Pred ploščo nismo hoteli preveč nastopati, bili smo osredotočeni na snemanje. Treba je bilo dodelati material. Nekaj koncertov smo imeli in na njih smo preverili, kako skladbe delujejo na odru.
Melee: Z vsakim koncertom je rasla naša lakota. Komaj čakamo, da gremo na oder in spustimo »žival« iz kletke.
David: Še nikoli nisem delal v tako sproščenem vzdušju, kjer vse gladko teče. Med sabo lepo delamo in gojimo medsebojno spoštovanje. Naučili smo se, kako se moramo obnašati drug do drugega.
Bekko: Ko človek začne igrati, vstopi v to z utvarami, kaj vse se bo zgodilo. Ko si malce modrejši (nasmeh), veš, kakšna je situacija, in se v to spustiš brez večjih pričakovanj in pritiska.
David: In se lažje koncentriraš nase.
Bekko: Vemo, da ne bomo zaslužili nič.
Melee: Iskreno rečeno, nikoli nisem pričakovala, da bom lahko živela od glasbe.
Bekko: Že, vendar je bilo sredi devetdesetih let več opcij kot zdaj.
Melee: Res je, takrat so obstajale nekatere možnosti in kanali, ki jih danes dejansko ni več.

Nabrana kilometrina vas je izučila, da je treba delati brez iluzij.

Vsi: Ja. Da.
Melee: To prinese več svobode v glasbo. Predvsem nam je jasno, zakaj to želimo početi. Vsi imamo za sabo pavzo. Ona dva sta končala s Sphericube, midva z Bekkotom s Psycho-Path. In med tem časom smo ugotovili, kaj nam v resnici manjka. Da si želimo delati glasbo, želimo snemati plošče, želimo imeti koncerte; vse ostalo je sekundarno. Ne da ni pomembno, koliko ljudi te posluša na koncertu, to ne, ni pa to tisto, zaradi česar počnemo, kar počnemo. Smo pač takšne vrste »živali« in to rabimo.

Vaš prvenec razkrije, da ste hudičevo dobro naposlušani. Razpre se zelo širok spekter, ves čas pa ohranjate svoj jaz.

Melee: Gre za našo prvo ploščo. Testirali in sondirali smo, kam nas bo odneslo. Morda je v tem razlog za raznolikost, menim pa, da bomo takšni ostali tudi v prihodnje. Naši glasbeni vplivi, informacije in ozadja so podzavestno prisotni v naši glasbi. Nismo te sorte glasbeniki, ki bi se …
David: Programirali.
Melee: … odločili, da bomo naredili en komad kot Black Keys, drugega kot Zola Jesus. Seveda imamo veliko preposlušane glasbe za sabo, tega, kako njeni vplivi prefiltrirani vstopijo v našo glasbo, pa zavestno ne ve nihče od nas.
David: Podzavest je najširši element, ki ga človek poseduje. Če se ji pustiš voditi, te lahko daleč odpelje. Ne sekiramo se, kako bomo realizirali kakšno idejo. Vsak ton na vaji, vsak pogovor ali vaja so zliti v komad in ploščo.
Melee: Nihče od nas ne ve, kam bomo šli. Imamo veliko novih nastavkov in v povprečju so ostrejši.

Ko omenjaš ostrino, kaj to sploh je v današnji glasbi?

Melee: Govorim o čustvenem naboju, ne o zvoku.
David: Se spomniš prizora iz Ramba, ko ga policija sleče in maltretira s hladnim tušem? Tako oster (smeh).
Melee: Menda nismo tako hladni?!
Manuel: Medtem ko ga špricajo s hladno vodo, mu je toplo.
David: Ta prizor je dober opis te ostrine.

Zadnja leta smo preplavljeni in zmedeni s takšnimi in drugačnimi žanrskimi etiketami in podetiketami. Kakšno bi si sami pripeli? 

Melee: Raje ne bi.
Bekko: Čisto preprosto, fuckin’ rock. Dovolj široko. Okej, povprečen Slovenec si bo predstavljal Big Foot Mamo. Gre seveda za širok spekter zgodovine rock glasbe in vplivov z ostalih koncev. V osnovi je to rock.
(Vsi prikimavajo.)
David: Globlje greš z etiketami, bolj se omejiš. Mi nimamo te potrebe. Etikete še niso zgodovinsko dejstvo. Prej smo imeli široke kategorije, kot sta rock in blues, s čimer se je nekomu pojasnilo in približalo kakšno glasbo ali skupino. O teh današnjih predalčkih pa imam slabo mnenje. So breme tako za ustvarjalca kot za poslušalca.
Manuel: Sploh za poslušalca, ki na podlagi etikete pričakuje, kakšno glasbo mu bo dal neki izvajalec, in ko ga sliši, reče, da kaj takšnega sploh ni pričakoval. Izvajalec ni ustrezal njegovi predstavi o neki etiketi.
Melee: Sama se vedno orientiram po bendu. Ne zanima me žanr. Predvsem me mora prepričati. Zaznati ga moram kot kategorijo. Naj navedem primer Queens of the Stone Age. Kam jih boš vtaknil? Zrasli so iz nečesa, čemur se je reklo »stoner« in »desert«, ampak ali bi jim na podlagi zadnje polovice njihovega ustvarjanja lahko prilepil še kaj drugega kot »Queens of the Stone Age«?!

Ki jih potem vrsta drugih bendov posnema.

Bekko: Najhuje je, ko že pri prvem komadu neznanega benda vem, kateri je njihov najljubši bend. Še gibanje po odru kopirajo, kaj šele musko. Svoje vire je vendarle treba malce bolje skriti.
Melee: Če so tvoja inspiracija, jih nimaš kaj skrivati. Če jih kopiraš, se potrudi biti čim manj očiten.
Bekko: Hotel sem reči, da vplive podzavestno implantiraš v svojo glasbo.
Melee: Skupine, ki se trudijo kopirati svoje vzornike, ne razvijejo lastne identitete. Zasedle so nišo, ki je trenutno odprta, dvignile so stene okoli sebe in znotraj njih so se omejile. Potem se čudijo, da niso prepoznavne in da jih nihče ne loči od sto drugih, ki sedijo v isti niši. To je danes pogostokrat prelepljeno z nalepko hipster.
Bekko: To uniformiranost vidim v zdajšnji metal core sceni, ki je sicer zelo dobro povezana, vendar takoj veš, kaj lahko pričakuješ. Metal core bend z »break downom« – in potem vsi čakajo ta »break down«. Ta scena je močna in znotraj nje večina ne išče drugačne glasbe. Dobijo natančno tisto, kar iščejo.
Melee: Če si drzneš odstopiti, se pa zameriš. Pravzaprav gre za zelo konzervativno zvrst, saj ne odpušča odstopanja.

Koliko vam odpira obzorja vaša stalna tenzija in želja, da srečate in spoznate svoje najljubše glasbenike ter z njimi sodelujete in prijateljujete?

Melee: Zelo. Da ti občutek, da nisi sam. Da so glasbeniki s podobnimi izkušnjami, ki podobno dojemajo glasbo. Skozi glasbo se iščemo tudi glasbeniki med sabo. Rekla bi celo, da je to za nas najvišja oblika druženja.
David: Takšni primeri sodijo med najlepše trenutke, ki jih rad podoživljaš. Prav v tem je čar, da si ne postaviš previsokih zidov. Zidovi so fajn, dokler se počutiš varno. Takoj ko so previsoki, si v Berlinu, zahodnem oziroma vzhodnem.

Mislim, da ste izbrali pravšnji komad za Scotta McClouda …

Melee: On ga je!

... sploh zato, ker prihaja iz skupine po imenu Girls Against Boys.
(smeh)

Melee: Prvotno je bil mišljen Urgency, pri katerem se nam je svojčas že pridružil v živo. Ko smo mu poslali miks, je prišel do sklepa, da karkoli bi dodal, bi ga pokvaril. Dali smo mu nova dva predloga, med katerima ga je pritegnil prav The Boy in Me, The Girl in You. Skladba je bila zaključena z naše strani, ko pa je on dodal svojo začimbo, jo je odpeljal v povsem drugo smer, česar smo bili zelo veseli. O navezavi na Girls Against Boys pa nismo razmišljali (smeh). Res je, izbral je THE SONG. Girls Against Boys delajo na novem albumu in obeta se nam, da jih bomo spremljali na turneji. Kaj se ti lahko zgodi lepšega, kot da najprej izvedeš koncert, nato pa še uživaš na koncertu benda, ki ga ceniš! Večer za večerom. »Top shit!«

Z naslovom plošče I Am Memory opominjate, da smo pozabili na spomin? 

David: Tudi, veliko je teh interpretacij. 
Melee: Gre za prvo vrstico iz prvega komada na plošči. Imeli smo nekaj drugih idej, vendar ima ta stavek nekaj preroškega v sebi. 
Bekko: Vsaka osebnost je odraz stvari, ki so se ji zgodile, se pravi spominov. Spomini so vse. 
David: V enem drugem intervjuju smo povedali, da mora spomin doseči vrednost, da postane spomin. Ravno ta plat nas navdušuje. Gre za poudarjanje vseh tistih stvari v življenju, ki si jih je vredno zapomniti. 
Melee: Kar je Bekko povedal, se močno navezuje na močno filmsko referenco, pod katero se vsi podpišemo – na film Blade Runner, v katerem gre za to, da si za spomine, ki jih nimaš, pripravljen ubijati. Brez spominov te ni. Tvoja sedanja, trenutna identiteta je nična, če nimaš spominov. Po drugi strani pa v trenutku, v katerem si, moraš delati tako, da bo to postalo spomin. Ne vtisne se vse v spomin in ne postane vse spomin. To je tematika te plošče. 

@http://www.youtube.com/watch?v=ZTDNEyQ3S5E@