Panoptikon panonium

Album Panontikon se že ob prvem poslušanju urezuje v poslušalčev glasbeni spomin kot živa materija, katere gostota in pestrost zvokov ne kljubujeta umetnem poustvarjanju vzdušja. Povedano v bolj enostavnem besednjaku nekoga, ki ga ta album dodatno navdušuje z vsako vnovič slišano skladbo, se ŠKM banda v svojem inštrumentalnem početju sliši kot zbir glasbenikov, ki so nekaj metrov nad geografsko in zvočno depresijo sebi podobnih glasbenih izrazov. Za tisti del poznavalske glasbene srenje bi lahko uporabil tudi primerjalne koordinate in ugotovil, da je ŠKM banda z albumom Panontikon bližje inštrumentalnem početju Mogwai kot pa, recimo, 65days of static. A s tem, roko na srce, ne bi opisal niti delčka osupljive zvočne fantazije, ki jo je banda na svojem zadnjem albumu stkala kot preplet asociativnih haiku naslovov. Slednjim se prilegajo skladbe, ki za razliko od teh enobesednih miniatur niso strogo omejene po dolžini, kar je bila dosedanja praksa albumov ŠKM bande. Kot da bi ustvarjalci pustili prosto pot svojemu igralnemu kodu in se skozi produkcijsko in aranžersko vrzel prepustili času in duhu svojih lastnih skladb.

Tisti, ki nikoli nismo (po)prijeli za kakšen glasbeni inštrument in ki glasbo kot tako še vedno v dobršnem delu doživljamo kot čarovnijo, bi lahko rekli, da so fantje iz skupine (pre)pustili glasbi, da se naredi do konca, da se izpoje. Toda ob slišnem vzorcu prenekaterih glasbil sveta (ukulele, ksilofon, bendžo, violina, kitara z dvanajstimi strunami itd.) ti postane popolnoma jasno, da je delovni proces nastanka tega albuma in tisto, kar sta na koncu združeni založniški hiši God Bless This Mess in Kapa Records izdali v formatirani diskografski obliki, zahtevalo veliko samodiscipline in garanja.

Le na ta način si je namreč moč skladbe, ki jih podpisuje ŠKM banda, razložiti kot neodvisne posamične enote, ki pa skupinsko (po)ustvarjajo občutek celote ali enega samega potovanja skozi panonske pejsaže. To nikakor ne pomeni, da smo opeharjeni za tisti spontani odmik od osnovne ali začrtane strukture skladbe. Nikakor ne. Le kompleksnost samega preigravanja se tokrat ni omejevala na ponavljajoče se ritmične vzorce (Vračanje), temveč na zvočno širino (Jutranji), ki je hkrati vsaki posamični skladbi in seveda albumu v celoti prinesla prepotrebno pestrost in povsem drugačno, upal bi si trditi, da povsem naravno in logično dramaturgijo glasbe. To pomeni, da si je moč s široko odprtimi očmi vizualizirati vsako zgodbo, ki nam jo prinašajo tako skladbe same kot tudi vrhunsko in osupljivo igranje članov ŠKM bande. Vsakič še bolj izvirno in vsakič globlje. Ta inštrumentalno orkestrirani panoptikon panonium se oprijema čustvovanja skozi celotno barvno paleto, iz katere se nižina vidi kot višina in obratno.

Potovanje se tako sliši kot celoten potovalni proces, ki ga vidiš v glavi ali v mislih, kot nekaj, kar … od začetnega pakiranja potovalk, drvenja skozi mestno gnečo pa vse do pristanišča in ladje in prek mostička za vkrcavanje, preko katerega se sprehajaš že bolj umirjeno in sproščeno. Ležerni občutek, da si za sabo pustil vso gorje življenja ali sveta, ki te je do tistega trenutka obkrožalo. Izjemno potovanje!