Preobražajoča in razpirajoča operacija Hexenbrutal

Po neke vrste blagem zatišju se vrača Hexenbrutal. Duo, ki ga od leta 2004 tvorita Dr. Hexen in Mr. Brutal, je v tem času odtekel Klubski maraton Radia Študent, izdal dve plošči (zadnjo, Giant, smo predstavili tudi na Odzvenu) ter koncertiral in tural znotraj in zunaj tukajšnjih logov, pogosto v družbi somišljenikov z zvočnega področja in tistega s skupnimi podzemnimi vrednotami. Sicer skozi vsa ta leta fanta nista bila vedno enako aktivna, že zaradi številnih drugih projektov ne, v katere sta se vpletla, vendar se je njun specifičen »synthcore« v našem undergroundu kar lepo prijel in usidral v zaglavje vseh vpletenih. Hexenbrutala kljub opletanju z oznako »noise« v spremnih govorih in tekstih sam nikoli nisem dojemal kot projekt striktno noise porekla ali intence. Kljub svojemu brutalnemu overloadu distorziranih sintov in vokalov se mi je zdel dvojec vedno opazno preokupiran z zadevami, kot so rifi in ritmični vzorci, ter v končni fazi s svojevrstno melodiko. Prvenec Think Of Me As A Friend je bil dobrodošel in prekipevajoč nabor eklektičnih in frenetičnih synthcore izbruhov, ki so se spogledovali z živčnim no-wavom, hardcore-metal rifovskim udrihanjem ter izleti v nedefinirano čudaštvo. Giant, izdan leta 2013, je bil obrat k večji okleščenosti in je prinesel več mišičaste usklajenosti kolektivnega težkega in ritmiziranega rifinga. To početje je tam delovalo celo bolj vznemirljivo in posebno kot pri marsikaterem bendu, pri katerem bi sicer tovrsten pristop človek bolj pričakoval. Sedaj pa nas ekipa preseneča z novo izdajo, ki jo podpisuje kot Hexenbrutal Trio in ki nosi prav takšno ime.

Kot izvemo, je geneza Hexenbrutal Tria povezana z nastopom v oddaji Izštekani Jureta Longyke, v kateri je trojka svoj material predstavila v precej predrugačeni, bolj ali manj akustični obliki. Ključen je bil dodatek violinista Mihe Kavaša, ki se spoprime tudi z nekaterimi drugimi inštrumenti, denimo s pojočo žago, otroškim klavirjem ipd. Taisti program, posnet na kasnejšem koncertu v murskosoboškem MIKK-u februarja 2014, pa tvori vsebino plošče Hexenbrutal Trio. Na njej Hexenbrutal Trio najdemo v nekakšnem Dirty Three modusu, se pravi, da gre za zvok, ki precej odstopa od tistega, s katerim nam je doslej stregel duet, čeprav je vendarle nekako soroden nekaterim drugim projektom Mr. Brutala oz. Iztoka Korena, če izpostavim samo najbolj poznano in proslavljeno ŠKM Bando. Koren še vedno prispeva bobnarski del, medtem ko Dr. Hexen tokrat svoje odigra na klavirju oziroma električnem akustičnem klavirju. Iz sežetih in pogosto špartansko kvintakordičnih motivov prvotnega Hexenbrutal materiala se tako razprostre molovska podstat in se prek vzorčenih tonalnih ubiranj razpotegne v času. To daje glasbi tipično odprtejši zven, dojemljiv za prostorne odzvene vseh treh vpletenih, čeprav klavirski prispevek ostaja harmonično zaprt in zvezan v tonalno linijo in dosega učinek predvsem z repetitivno reiteracijo temeljnih akordov, najpogosteje z grandiozno odprtim pedalom. V tem smislu osnovne gradnike eksplicirata že kompaktni izvedbi druge in tretje skladbe, Loboto in Sodomajzer. V slednji Hexenbrutal Trio čisto zares in v dobrem smislu spomni na najbolj navdahnjene in lirično razvnete trenutke omenjenih Dirty Three, in sicer predvsem na račun Kavaševe violinske igre, ki se pogosto izkaže kot najmočnejši člen dogajanja. Violinist z jasno intelegibilnim in močnim instrumentalnim dotikom, ki ga je razvijal v okoljih Mlade Beltinške Bande in drugih bolj tradicionalno naravnanih zasedb, premore prav tisto ekspresivnost in zagon, ki sta potrebna v takih situacijah. Nekakšna počasi kotaleča baladnost, ki se premika od zmernega andante do hipnih upočasnitev ter prelomov, sloni na kolektivni zmožnosti empatičnega igranja in poslušanja drug drugega. Iz tega pa se izvija in spet vrača Kavaš s svojim razširjeno modalnim melodiziranjem, ki se ne brani prepričljive raskavosti. Drugod, ko bi glasba nemara imela potencial prestopiti v hipnotično ritmični presežek, ko bi morala suvereno zaswingati, se zamajati, pa se morda pokaže še ne docela globinska usklajenost te sveže postavitve, ki bi take stvari omogočala. To se bo verjetno izboljšalo skozi čas.

Glasba je večinoma pretanjeno in na trenutke presunljivo čuječno aranžirana, brez iskanja, s prepoznavno namero ustvarjenega plavanja in razširjanja. V tem smislu spadata med viške skladbi Monument in Drumtree, ki sta ritmično najbolj prosti oziroma posredovani skozi minimalistično valovanje in pršenje zvoka nazaj v tišino. V teh dveh skladbah se kaže vpliv kakih drugih priljubljenih zasedb, denimo The Necks in podobnih. V takih trenutkih pogosto navduši pritajeni, četudi odločni tolkalski prispevek Mr. Brutala, ki daje vtis, da hkrati s potopljenostjo v živi zven Koren obvladuje tudi resonanco in razprostiranje kompozicije od začetka do konca. Predvsem pa daje slutiti, da bi se ta pristop lahko razvil in osamosvojil v še širše daljave. 

Večji del odigranih kosov je z zadnje plošče Giant. S prve Think Of Me As A Friend pa se najprej pojavi Boejc, kjer odsotni uvod, ki nam v izvirniku pripoveduje »He's up on the roof with his birds. He keeps birds. Dirty, disgusting, filthy, lice-ridden birds«, zaživi kot sloj imitacije ptičjega petja in se vije skozi celoten komad. Nato je tu All Is Silent, All Is Dead, ki v originalu sestoji predvsem iz sintovskega dromljanja, tukaj pa je izvedba prerazporejena med pojočo žago, neznana škripanja in predvsem zaloopane orglice, ki s svojimi prepoznavno tesnobnimi durovskimi harmonijami uprizarjajo drugačno različico idiličnega podeželskega miru, takšnega, ki je prepreden z mnoštvom neslišnih smrti in umiranja.

Sicer pa k celotni zvočni sliki plošče, katere osnovo tvorijo tolkalski set, klavir in violina, konstitutivno prispevajo svoj delež razni dodatki, naj bodo to že omenjeni loopi, ki jih Kavaš občasno s pridom uporablja tudi na violini, dodatna grobo drsana strunska glasbila neznanega izvora, minimalna zvočila ali pač preprosto dejstvo, da gre v končni fazi za električni klavir, razen tega pa tudi to, da bend igra prek hišnega ozvočenja. Vse to se na posnetkih jasno sliši, zato pravzaprav nima smisla na dolgo razpredati o »izštekani« naravi izvedb. Seveda so te bolj »akustične« od tistega, česar smo bili doslej vajeni, vendar h karakterju slišanega vseeno precej doprinesejo tudi subtilni, a nespregledljivi elektronsko generirani elementi in momenti. Izziv »izštekane« izvedbe moramo torej v primeru Hexenbrutal Tria razumeti predvsem kot spodbudo in izziv kreativne metamorfoze in nikakor ne v smislu čistunstva na katerikoli ravni.

Plošča Hexenbrutal Trio je med nas prišla z rahlo nelagodno lovsko-domačijsko motiviko na naslovnici, ikonografsko dislocirano v žanrski kontekst ter ovešeno z električnimi kabli, na srečo pa brez izumetničenega PR-ja. Upam, da se jim bo fantom tudi v bodoče posrečilo izogniti pretiranemu forsiranju »intimnosti«, »pristnosti«, »naravnosti« ali tako opevani »ljudskosti«. V zadnjih letih smo namreč priče poplavi tako okitenih izdelkov, projektov in situacij, ki samo čakajo, da se jih angažira v globoko mračne namene. Z omenjenimi označbami ni samo po sebi (če nekaj, čemur bi lahko rekli »samo po sebi«, sploh obstaja), nič narobe, problematične pa so le z ozirom na porast nereflektirane in obskurantistične klime, v kateri živimo. Ampak trojka je z naslovi, kot so Sodomajzer in Jesus Is My Tintenkiller, verjetno zaenkrat vseeno lahko brez skrbi, da bi pristala pod pokroviteljstvom desnice.