30.04.2021

Nadžanrska odstiranja

Matevž Kovačič je v osnovi kitarist, ki ravno to temeljno inštrumentalno osnovo nadgrajuje do neslutenih žanrskih možnosti. Na prvencu From Beak To Bone, ki ga podpisuje kot Slowmotion Livestram, nas popelje v kraje, kjer spregovorijo prenekatera zvočna orodja.

Miroslav Akrapović

From Beak To Bone

Slowmotion Livestream

From Beak To Bone

Beton Records
2021

Že na začetku naj povem, da je mini album From Beak To Bone prečudovito osupljiva novodobna simfonija nadžanrskih razsežnosti. Matevž Kovačič aka Slowmotion Livestream nas v dobrih dvaindvajsetih minutah teleportira v okolja, kjer se s kirurško (beri: aranžersko in producentsko) natančnostjo prepletajo akustične harmonije in umestitveni svet programiranih ritmov in umetnega sozvočja. Če bi temu pripisali etiketo križanca ali crossovera, bi zgrešili bistvo tega glasbenega dela. Že ob prvem poslušanju je jasno, da je avtor razpoložljivi inštrumentarij obravnaval povsem enakovredno, zato so skladbe koherentno zgoščene in nas v svojem časovnem poteku zapeljujejo od glave do repa, ali kot je razvidno iz naslova albuma, od kljuna do kosti. Slowmotion Livestream krmari skozi glasbene goščave globalnega značaja in izrazoslovja, ki prihajajo izvirne in samosvoje izpod njegovih prstov. Toda tisto, kar poleg avtorjeve hudomušne ustvarjalne žilice najbolj osvoji ušesa poslušalca, so presenetljivo senzibilne, nekonvencionalne in nepričakovane strukturne forme znotraj posamičnih skladb.

Slowmotion Livestream krmari skozi glasbene goščave globalnega značaja in izrazoslovja, ki prihajajo izvirne in samosvoje izpod njegovih prstov. Toda tisto, kar poleg avtorjeve hudomušne ustvarjalne žilice najbolj osvoji ušesa poslušalca, so presenetljivo senzibilne (My Dog Is My Son), nekonvencionalne (Retrograde Lemonade) in nepričakovane (My Dog Is Walking Naked Around The House) strukturne forme znotraj posamičnih skladb. V uvodni Our Oboros se srečujeta orientalna akustika in tolkalska rapsodija, ki v svoji neločljivi simbiozi prežema celotno estetiko tuzemskega brezčasnega vzdušja. Skladba L.A. se prične kot spontana godalna improvizacija, ki se potem razlega do neslutenih tonskih višav, v kateri ima vsak inštrument vlogo, da naša ušesa napne v pričakovanju neizbežnega poželenja. Najbolj reprezentativen del albuma je skladba Down Time Rave, ki sila enostavno, a izvajalsko in tehnično dovršeno predstavi akustično virtuoznost avtorja. V njej se godalika strun programersko čuječe nadgrajuje in prepleta, da dobimo občutek, da smo priče pravemu kitarskemu mini kombu, ki z vsako noto in terco plete nevidno mrežo med uporabljenim inštrumentarijem. Dejstvo, da to zvočno celoto ustvarja in dirigira ena oseba, ne pomeni le, da gre za one man band, temveč one man genija.