28.09.2024
Nostalgični »cukr« indie-pop
Blaž Mencinger, ki je bil kantavtor in to ostaja z bendovskim zvokom, je na dolgometražnem prvencu Delček srca kot sladkorna kocka.

Blaž Mencinger
Delček srca
Celinka
2024
Nostalgični indie-pop. Tja se je Blaž Mencinger, ko se je odločil, da mu akustika ne zadošča več, umestil kar sam. Saj je dandanes ne le dobrodošlo, skoraj nujno je dati svojemu zvoku (nad)žanrsko ime. Glede na to, kako vešč je z besedami, bi Mencinger lahko dodal kaj v nostalgično indie-pop kategorijo. Morda nostalgični cukr indie-pop? Pa ne zato, ker bi bil prvenec Delček srca tako pocukran, sladek, kaj šele osladen. Je sladek album, vendar v odmerkih, presneto dobro ve, kaj dela. Delček srca je v tem miljeju nekaj posebnega, blizu je bendovskemu, a spet lahko naredi nekaj, česar bendi ne morejo. Mencinger je na njem s pronicljivimi, premetenimi besedili povsem on. Blaž Mencinger je bil kantavtor. Še vedno je kantavtor, a takšnih, na tako ambiciozen način, pri nas na žalost ni veliko. Kantavtor, ki ima bendovski zvok in bi rad bil tam, kjer so vsi, vendar ne na silo, ne za vsako ceno. Njegov prvenec ni skromen album, osvobojen je. Je album, ki pooseblja tudi novo producentsko generacijo, neobremenjeno s postulati in konvencijami tako prostora kot, še bolj, časa.
Blaž Mencinger je dovolj dolgo okoli, da ni več zaletav, še manj naiven. Dal je skozi bende in kantavtorstvo. S skladbo Tebe ni je pobral drugo nagrado na Kantfestu 2020. Ampak ni več želel biti le tip s kitaro, če uberemo bližnjico. Ko je zaupal Gregorju Bajcu (persons from porlock, Kokosy), je zavil proti modernemu, kot se je izrazil. Dejansko ne le zavil, prebil se je skoraj čisto v ospredje in ponudil nekaj, čemu se upravičeno reče album. Delček srca ni ne kolaž singlov ne paket minulih let, ki je pač celota, ker se je tako vedno delalo. Prej bi se mu lahko očitalo obratno: da gre za celostni, ponavljajoči se zvok. Deluje, kot ga je posnel v nekaj dneh, na dušek. Pa vendar ima prav takšen album smisel, sploh prvenec.
Navzven bi se Mencingerja skoraj lahko razumelo kot totalni hec. Če ga kdo zdaj prvič vidi na naslovnici, izgleda kot križanec med Nikolo Teslo in Ryanom Goslingom. Fotografija na naslovnici je mejna, skoraj fotografska karikatura, ni ga mogoče jemati resno, tako ovenčanega med rožami in s šopkom v roki. Pa je. To je on. Povsem resen v tem, kar morda razumemo kot neresno. Nič ni narobe s preudarno, celo odbito analizo ljubezni. Kar pojasni tudi njegove videospote, kjer se lahko uživa v branju. Ja, v branju videospotov. Mencinger od naslovke do videospotov deluje, kot da mu je docela jasno, da je njegova glasba bistroumna. V tem pogledu je blizu Magnificu. Ni pevec – pevec. To vsekakor ni njegova moč. Tudi glasba, kakor že viskozna, podložena, previdna, migetava, ni. Kar je resnično močno, so teksti. Ampak ti sami ne bi bivali brez celote. Akustika bi najbrž šla skozi, vendar bi dosegla drugačno občinstvo. Mencinger je zato za prvenec posnel nekaj nujnega. Skoraj bendovsko celotno. To je bend, pove, da ima band, ampak podpisan je pa on.
Izziv, najbrž največji, zna biti paleta in širina njegovega občinstva. Že res, da je bila razprodana Cukrarna dobra popotnica za promocijski koncert v Orto baru, ampak širše gledano, ni povsem jasno, koga utegne nagovoriti. Generacijskim vrstnikom bo nemara deloval, ugibam, premočen. Ker gre za kar konkretno tekstopisje, ki potrebuje pozornost, čeprav je ne zahteva. Ko smo ga prosili za besedila, jih je posredoval s pripombo, da je moral nekatera še spisati in poslati v lekturo. Je vendarle sin lektorice. Če pazi na lekturo, potem je jasno, da lahko nagovori tudi zrelejše občinstvo. Tja se zna prebiti, ima nominacijo (Kako naj ti povem?) in zmago (Teci, teci, teci) na popevki tedna na Valu 202. Pa bo to dovolj? Svojevrstno prekletstvo je, da ponuja glasbo, ki je s svojimi refreni in občutkom lahko gladko mimobežna, obenem pa besedila terjajo pozornost. Ki je potem pošteno nagrajena. Vendar ne gre nikogar podcenjevati, še najmanj vedno novih generacij, kjer ima, denimo, vidno mesto zasedba Kokosy.
Mencinger svoj ambient primarno nastavlja z melodično, harmonično, tekočo glasbo, vendar zagrabi šele z besedili. Vokal ni tako zelo razločen in se raje prilagaja formi komadov, kjer ni izstopanj. Verzi »Spet mi jezikaš, / ko hočem spat, miru ne daš, / znova me kregaš, da ti smrdi, / ko odnašam ti smeti« lahko gladko odbezljajo mimo, ker se uvodni radostni skladbi Ti si sreča mudi k refrenu. In ta neučakanost je razumljiva, saj je pesem ena sama melodija, ki se igra s skoraj ponarodelim filmskim naslovom Sreča na vrvici in njegovimi izpeljankami. Obrat je torej v tekstu, kjer Mencinger poje tudi o tem, da zaspi sredi drame, ker ona hoče, da bil bi »kulturna oseba«. To je bister tekst, ki noče biti prepameten, ne na silo. Pove ravno dovolj, da se bo dovolj prisoten poslušalec znal nasmejati. Sploh zato, ker mu to uspeva večkrat. »Hladen dan, mraz me daje iz kože, / na poti domov zmeraj kupim ti rože. / Čeprav se po njih prav prisrčno ti kiha, / zmeraj mi rečeš, da je od prepiha,« je verz, ki načne pesem Griva. Spet zasanjan, romantični »osel, ki mu besede bolje tečejo kot posel«, zato pa mu premeteno okorno uspe refren: »In ko mi zrasla bo griva, / ko oba bova stara in siva / z otroki na straži, demenco v garaži, / kje se še zadnjič dobiva?«
Mencinger je mojster besedne igre, slovenščino prepogiba na humoren način, ki je ravno toliko vmesen, da nikoli ne veš, do kod seže hec in kaj je res. Razlog je tudi v glasbeni podlagi. Teci, teci, teci je dokaz, zakaj zgolj kitara ne bi bila dovolj, in zakaj to vendarle ni bend. Teh je dal skozi kar nekaj, ima tudi spremljevalno zasedbo Mencarija. Melodija je tokrat bistvena, produkcija še bolj. Ni nujno, da so besedila vedno glavna odlika, v tem primeru ni besedilo tisto, kar nagovori.
Morda se album na sredini v Ko boš odšla nekoliko prehitro zadovolji s formo in ne ponudi kakšnega konkretnejšega preloma. Ne še, kot se izkaže. Skladba Ko boš odšla je še en poskus, kjer verz niti malo ni skromen ali prilagodljiv, Mencinger kleše rime brezbrižno, v refrenu pa ponavljajoče tipa za melanholično verzijo nečesa, kar bi lahko bil hit. Ne vztraja, ampak se ne bi branil. Kje mu zmanjka? Spremljevalni ženski vokali, bolj dovtipi, so dober prijem, a ne zadosten. Kar pomaga, je zasanjani del, morski, potapljajoč se. Nezadržno je to, ja, tudi poletni album. Ali album za lep sončni dan. Dokaz je skladba Use je uredu, ki se opre na vajb. Močna, talentirana plat avtorja je, da v verzu zna peti z deklamacijo. Jezik mu teče in teče: »Dons po pravici še nč nisem naredu, / no, naredu sem si zajtrk, ampak nism ga pojedu. / Takoj, ko sem se zbudu, sem kitaro šel igrat, / pa še to sem skorej nehal, ker me je poklicu brat.« Za radijski prelom določene sorte je ta komad, uredniki ga bodo radi kam vtaknili. Ni pa veliko takih. Mencinger ima paket, kakršen bi pred leti imel še večje občinstvo in potencial. Navihan, bister na nevpadljiv način. Zdaj je to skoraj obvezno. Narediti vtis, ne pa izstopati. Tako se tudi Kako naj ti povem? nadaljuje, kjer se je zasedba Nula Kelvina nekako ustavila ali zavila precej dlje. Njegove pesmi niso čista zafrkancija, v kateri bi morali globoko brskati ali pa takoj sprejeti sporočilo. Ne, sporočilo je mnogo manj močno, a ves čas osrednje. Ker je album, ki je pač večinoma ljubezenski. Veliko je 2. osebe ednine, nekaj dvojine, ki je Mencingerju nezgrešljivo blizu.
In tako bi bil Delček srca srčen album, prisrčen, kjut. Kar bi bilo povsem solidno. Če ne bi premogel remek dela v pesmi Cukr. Kakšen obrat, kakšen zasuk. Ne le zaradi baladnega tempa. Tudi v efektno močni kitarski podlagi nič ne izstopa, morda le bolj basovski pristop. Ampak skupaj? Besedilo je razpadajoče in takšna je tudi ta petminutna skladba. Razpada. Kaže sicer, da bo diabetična, dobesedno: »Vsak otrok pač ljubi sladkor, / to vsak nevednež ve, / čeprav poveš mu, kje je meja, / ta za to ne briga se. / Ne briga se on za sladkorno, / kaj je, to niti ne ve, / saj ker uživa neumorno, / drugo nepomembno je.« Ta pesem ni didaktična, ni tematska. Mencinger nato direktno pove, kaj je: »Seveda je le prispodoba, / ta kratka mala zgodbica. / Sladkor tista je ljubezen, / ki dotakne se srca. / Zato ljudje, živite zdravo, / cukrajte se z bistro glavo, / saj prehitro se zgodi, / da sreča gre, se razprši. / Predno vsega se zaveš, / osamljen čez blagajno greš, / tako v življenju gre veselje, / če se stvar predolgo melje.« Cukr je idealističen, in prav je, da je tak. Hkrati je preuranjeno nostalgičen za nedolžnim otroštvom. Večna tema? Ja. A Mencinger ponudi še nekaj drugega. Prekleto klasičen je, skoraj hlipajoče skrušen in neizprosno direkten in kantavtorski. To je komad, ki ga bend gladko lahko naredi, a bi izpadel preveč frontmanovski. Ni prav soditi albuma po enem komadu, ampak Delček srca je album, kjer je nekaj delčkov in en velik kos. Album, na katerem je štikl Cukr. Kar ponudi, je prelom prelomov. »Zakaj so sanje vedno boleče, / zakaj je užitek cenejši od sreče, / zakaj dobrota tone v pozabo, / zakaj smo uboge pustili za sabo? / Zakaj se ne naučimo ljubezni, / v reki pijanosti utapljajo trezni, / kako naj sploh ljubimo, če vedno smo jezni / na svet, na krivice, / na vse polresnice. / Na odsotnost mostov, ki nekoč so bili, / a odnesla so jih mnogotočja skrbi. / In na srečo nesramnih, hudobnih in zlobnih. / Na vse, kar bilo je lepo, pa več ni.« Besedilo zveni dogmatično, pametno, skoraj naivno, ampak taki kriki so vedno znova nujni.
Po takem komadu ti preostane kaj malo, Cukr album posrka, česar se Mencinger zaveda. Zato je skladba Raje bil bi v kontekstu celote vrnitev k formi. Previdno, manj na prvo žogo, je sprehod, priznanje, tuhtanje. In tako bi Delček srca odzvenel, odplaval, če ne bi sklepna Rekla si dodatno poudarila osnove: 2. oseba ednine, melanholična melodija, skoraj zlovešča, a ne žalostna, skoraj bendovska, kitare pa domala filmske. Kot da bi Mencinger vendarle spet imel bend. Ampak čisto na koncu se izkaže, da ima Rekla si mesto prav tam, kjer je. »Rekla si, da boš šla … / Rekla si, da ne boš … / … vzela delček srca …« namreč gredo zadnje besede na albumu. Delček srca odtava še bolj, kot bi pričakovali, in to stori celostno. Prvenci bi morali biti prav takšni, z začetkom in koncem.
Blaž Mencinger je bil kantavtor. Še vedno je kantavtor, a takšnih, na tako ambiciozen način, pri nas na žalost ni veliko. Kantavtor, ki ima bendovski zvok in bi rad bil tam, kjer so vsi, vendar ne na silo, ne za vsako ceno. Njegov prvenec ni skromen album, osvobojen je. Je album, ki pooseblja tudi novo producentsko generacijo, neobremenjeno s postulati in konvencijami tako prostora kot, še bolj, časa. Pri tem Mencinger naleti na podobno zagato kot slovenski filmi ali serije, kjer preprosto nimamo dovolj prakse, da bi delovali naravno. Preveč smo navajeni na podnapise ali zelo preproste verzije. Pa Mencinger ni težek, kje pa. Je lahkoten, a bister. Takšne kombinacije so dragoceno redke. Blaž Mencinger je na albumu Delček srca kot sladkorna kocka, ki jo dobiš po dolgem času v kavarni ali čajnici, kamor ne zaviješ pogosto, a ko si tam, bi rad prišel še večkrat. Pa ne zato, ker bi bil klasika, elita, tradicija. Kdo sploh še uporablja sladkorne kocke? Za to gre. Redki. In kdor jih, to počne z razlogom.