Orglavki, nagrajenki tekmovanja TEMSIG

V sredo, 13. novembra, je Gallusova dvorana Cankarjevega doma gostila koncert iz cikla Mladi mladim, ki ga prireja Glasbena mladina ljubljanska. Nastopili sta – vsaka s polovico sporeda – mladi slovenski orglavki Zala Ažbe in Nika Frelih, ki sta na letošnjem tekmovanju TEMSIG vsaka v svoji kategoriji osvojili prvo nagrado. Dogodek je mladima glasbenicama ponudil priložnost, da se predstavita na enem najuglednejših koncertnih prizorišč v Sloveniji, ki se poleg tega ponaša z enimi najboljših koncertnih orgel, kar jih premore naša orgelsko bogata krajina. Tekmovalni in koncertni uspehi Zale Ažbe in Nike Frelih so dokaz njunega trdega dela, motiviranosti in nadarjenosti ter potrditev uspešnosti njunih mentorjev.

Zala Ažbe (2003) je k orglam prvič prisedla enajstletna, trenutno pa je študentka drugega letnika na ljubljanski Akademiji za glasbo v razredu Renate Bauer. Spored je primerno začela z Johannom Sebastianom Bachom, in sicer z njegovim znamenitim delom Toccata, adagio in fuga v C-duru, BWV 564. Ta skozi svoje tri stavke izvajalcu omogoča, da razkaže vse tehnične in interpretativne spretnosti, ki se jih je v času baroka zahtevalo od vrhunskega orglavca: hitro in zanesljivo prstno in pedalno tehniko z jasno artikulacijo, prefinjeno in transparentno fraziranje ki omogoča pregledno predstavitev polifonije, ter legato igro, katere rezultat je razpenjanje dolgih melodičnih linij. Prvi stavek se ponaša s temperamentnim značajem, hitrimi pasažami in bravuroznim solom na pedalni klaviaturi, drugi od izvajalca zahteva sposobnost oblikovanja s čustvi prežete ariozne melodije, ki lebdi nad diskretno spremljavo, tretji pa je enkratno živahna fuga. Zala Ažbe je Bachovo mojstrovino predstavila z zanesljivo tehniko in ustreznim slogovnim učinkom. Sledila je Toccata alla rumba, v kateri sodobni avstrijski organist in skladatelj Peter Planyavsky tradicionalno orgelsko tokato, namenjeno razkazovanju orglavčeve tehnične virtuoznosti, združuje z ritmi in melodijami priljubljenega kubanskega plesa. Rezultat je očarljivo temperamentna in tehnično zahtevna skladba, katere bogat izrazni potencial in slogovno večplastnost je mlada interpretka uspela v popolnosti posredovati občinstvu. Svoj nastop je zaključila z izvedbo prvega stavka Šeste orgelske simfonije v g-molu Charlesa Marie Widorja. Kot namiguje že ime, to Widorjevo delo odlikuje simfonična razsežnost časovnih in zvočnih dimenzij, pri čemer skladatelj orgle obravnava kot ekvivalent simfoničnega orkestra. Po teh poznoromantičnih mojstrovinah zato posegajo le izvrstni orglavci, kajti tehnična izpopolnjenost je zgolj izhodišče, od koder nato izvajalec gradi večdimenzionalno arhitekturo interpretacije. Mogočne štirimanualne orgle s 73 registri so zvenele v vsej svoji barvitosti in polnosti, na njihov zven izpod prstov mlade virtuozinje pa se je občinstvo odzvalo z gromkim aplavzom.

V drugi polovici koncerta se je predstavila Nika Frelih (2001), ki je orgle študirala pri Renati Bauer na ljubljanski Akademiji za glasbo, lansko študijsko leto je preživela na izmenjavi na Univerzi za glasbo v Leipzigu, kjer sta bila njena mentorja Martin Schmeding in Nicolas Berndt, letos pa nadaljuje z magistrskim študijem pri Ziti Nauratyll na Univerzi za glasbo in uprizarjajočo umetnost na Dunaju. Občinstvo je takoj očarala z barvito, močno ilustrativno in tehnično brezhibno interpretacijo Uverture Hebridi Felixa Mendelssohna, ki jo je za orgle spretno priredil njen mentor Martin Schmeding. Sledila je morda najočarljivejša točka celotnega sporeda, Tokata za orgle Primoža Ramovša, ki je bil eden najizvirnejših slovenskih ustvarjalcev in orgelskih virtuozov, improvizatorjev in skladateljev svojega časa. Nika Frelih, ki je na tekmovanju TEMSIG osvojila tudi posebno priznanje za najboljšo izvedbo skladbe slovenskega skladatelja, je Ramovševi tokati vdihnila naravno svežino in prekipevajočo življenjsko moč, ki jo je dosegla tako s poglobljenim pristopom k zahtevnemu spartitu kot tudi z izrazito barvito registracijo, ki jo omogočajo razkošne Schukejeve koncertne orgle iz leta 1982, ponos Cankarjevega doma. Glasbenica je njihov barvni in dinamični potencial dodatno razkazala s Hvalnico zvezdam iz zbirke Sedem pastelov z jezera Constance, op. 96 nemškega poznoromantičnega skladatelja Sigfrida Karga - Elerta, ki je večino svoje ustvarjalnosti posvetil orglam in harmoniju. Nina Frelih je nastop sklenila z monumentalno trojno fugo, ki tvori drugo polovico Bachovega diptiha Preludij in fuga v Es-duru, BWV 552. S tem je dokazala popolno obvladovanje tudi starejšega, baročnega repertoarja, katerega čar se skriva v spevnem in preglednem fraziranju in artikuliranju zapletenih polifonih tekstur.

Dogodek je mladima glasbenicama ponudil priložnost, da se predstavita na enem najuglednejših koncertnih prizorišč v Sloveniji, ki se poleg tega ponaša z enimi najboljših koncertnih orgel, kar jih premore naša orgelsko bogata krajina. Tekmovalni in koncertni uspehi Zale Ažbe in Nike Frelih so dokaz njunega trdega dela, motiviranosti in nadarjenosti ter potrditev uspešnosti njunih mentorjev. Dogodku je prisostvovala ena izmed njih, Renata Bauer, ugledna koncertantka in pedagoginja, ki s svojim delovanjem na ljubljanski Akademiji za glasbo že desetletja na glasbena popotovanja pripravlja vrhunske mlade orglavke in orglavce ter s tem nadaljuje častitljivo tradicijo svojega mentorja in predhodnika, pokojnega Huberta Berganta, ki bi ravno na dan koncerta dopolnil devetdeset let.