Manj tehnično, a toliko bolj srčno

Velike glasbene osebnosti nas ne očarajo samo s svojim nastopom, temveč že s svojo prisotnostjo, ki izžareva popolno predanost njihovemu delu, tesno povezanost z umetnostjo ter sproščeno izražanje in komunikacijo s publiko – oder je namreč njihov drugi dom. In ravno to smo doživeli med nastopom legendarne orglavke Jennifer Bate, ki se je tokrat že drugič v svoji dolgoletni karieri ustavila v Ljubljani. Nastopila je pred tako številnim občinstvom, kot ga pri nas le redko pritegne kak orgelski recital.

Umetnica, katere koncertni repertoar in diskografija zajemata izredno širok spekter glasbenih del, je za tokratni nastop izbrala precej naključni nabor skladb, ki ne tvorijo skupne zgodbe, marveč nosijo vsaka svojo, nekatere tudi takšno, ki je na osebni ravni povezana z izvajalko.

Na začetku smo slišali tri skladbe izpod peresa skladateljev, ki so pisali za orgle angleške in italijanske baročne tradicije, ki so imele pedalno klaviaturo omejenega obsega, zato je tamkajšnji orgelski repertoar zahteval od izvajalca predvsem virtuozno manualno tehniko ter le skopo uporabo pedala. Jennifer Bate je predstavila Sonato v c-molu Giovannija Battiste Pescettija, Voluntary v G-duru, op. 1, št. 5 Williama Walonda ter Variacije na temo God Save the King Samuela Wesleyja. Ob primerni, včasih nekoliko kreativnejši registraciji je podala slogovno primerne, čeprav tehnično ne povsem neoporečne interpretacije.

Veliko bolj prepričljive so bile njene interpretacije klasičnega orgelskega repertoarja. Tako je čudovito lepo izzvenela Mendelssohnova Sonata št. 3 v A-duru, op. 65, ki jo redko slišimo v tako grandiozni, mestoma pa očarljivo poetični interpretaciji. Zanimivo in izredno učinkovito, čeprav nekoliko netipično je bilo njeno fraziranje. Bachov Preludij in fuga v h-molu, BWV 544 sta delovala enako prepričljivo, kljub zanemarljivim tehničnim lapsusom. Glasbenica jih je spretno in praktično neopazno zavila v tančico svoje izraznosti, ki so jo prežemale poglobljenost in predanost glasbenemu delu ter ležernost muziciranja. Temperamentna in precej zahtevna Koračnica v F-duru na Händlovo temo Alexandra Guilmanta je glasbenici omogočila razkazovanje njene tehnične virtuoznosti ter barvne in dinamične pestrosti glasbila, ki ji je bilo na razpolago. Mogočnost orgel Cankarjevega doma je razkazala in do maksimuma izkoristila tudi pri zadnji točki sporeda, Toccati na temo Veni creator spiritus, s katero se je predstavila še kot skladateljica. Prav posebno umetniško in osebno vrednost pa je imela njena interpretacija Messiaenovega Diptiha, ki nam bo zagotovo najdlje ostala v spominu zaradi neposredne umetniške komunikativnosti, poglobljene interpretacije in eteričnega, skoraj brezčasnega vzdušja, ki ga je pustila za sabo. Da je ravno to delo napravilo tako močan vtis, ne preseneča. Jennifer Bate je bila namreč tesno vpletena v življenje in delo Olivierja Messiaena. Kot prijateljica, izvajalka-izbranka in skladateljeva najljubša izvajalka njegovih orgelskih del je posnela in koncertno izvedla celotni Messiaenov orgelski opus. Partiture, iz katerih igra, vsebujejo skladateljeve osebne napotke k interpretiranju. Intimno poznavanje njegovih del je pokazala ne le z nastopom, temveč tudi z (žal precej slabo obiskanim, a izjemno zanimivim) predavanjem, ki ga je dva dni pred koncertom priredila v dvorani ljubljanske Univerze.

Upam si trditi, da je orgelski recital Jennifer Bate, čeprav z glasbeno-tehničnega vidika ne povsem vrhunski, napravil na poslušalce izjemno pozitiven vtis. Gre za kvaliteto, opisano v uvodu tega poročila – ljubitelji umetnosti prepoznamo izjemno izrazno moč vrhunskih interpretov, kakršna je tudi Jennifer Bate, saj skozi lahkotnost, globino svojega umetniškega izražanja ter skozi prisrčno in simpatično preprosto verbalno komunikacijo z lahkoto ne dosežejo le naših ušes, temveč tudi srca.