Osveženi bomboni, (pri)znana bombonjera

Kako so že peli? »Ni tabuja na celem svetu, ki ne bi zrasel le v tvojih očeh.« Pa je, Tabu je skočil hitro in visoko. Vse to je znano in zdaj že stalnica. In ko je Tabu prišel dovolj visoko, je tam želel ostati, tako ali drugače. Kdo pa ne bi? Ampak ali je ostal? Je, vprašanje je samo, v čigavih očeh. Kajti ko pride novi album zasedbe Tabu, pride praviloma tudi nova pevka. Katarina Samobor, triindvajsetletna Ptujčanka, je že četrta – na šestem polnometražnem studijskem albumu. Štiri pevke, šest (od sedmih studijskih) albumov. Kaj je torej zdaj, spet, še Tabu? Bend, ki hoče biti, kar je bil vedno, bend, ki menjava pevke, da bi ostal mlad, bend, ki ga usoda izziva, sam pa usodi vrača, bend, ki še vedno dobro dela, kar dela? Bonbon je vrečka, ki premore znane okuse in par svežih. S Katarino imajo Tabujevci znova to, kar očitno potrebujejo; in najbrž velja tudi obratno. V ospredju je še vedno njihova zmožnost, da pišejo pop in vse bolj pogojno tudi poprockovske pesmi, ki gredo rade v uho. Pišejo za ta prostor, naš prostor. V tem je bend prej izjema kot pravilo. Sploh po toliko letih, albumih in pevkah.   

Kot album je Bonbon soliden, mestoma konkreten, ne pa definitiven odgovor. Ne še. Tabu ni bend, ki bi menjal pevko in ne bi dal ničesar novega oziroma čisto malo novega. Se pa navzven zdi, da se je bend sprijaznil s kviz vprašanjem, katera je bila druga pevka. Če je bila Eva Beus, ki je bila pevka pri Tabuju kar osem let, po Nini Vodopivec in Tini Marinšek nekakšen kompromis, Katarina Samobor to ni. Zdaj tudi časa ni več v izobilju, leta pač letijo in ustanovni člani – Tomaž Trop (kitara), Iztok Melanšek (bas) in Primož Štorman (bobni) – so v poznih zrelih letih. Prvi album Tabu zasedbe, ki se je formirala leta 1998, je izšel leta 2000 in Nina bo za vedno ostala znana kot prva pevka, ki je hkrati zastavila tradicijo, da se pevke naslavlja po imenih. Tina je prišla leta 2006 in ima zdaj svoj album, svojo zgodbo, pot. Razlogi za razhod s Tabujem so se pri vsaki od njih razlikovali, toda na koncu gredo stvari svojo pot in bend naprej. Ampak obenem neizogibno nazaj. Tabu je vedno tudi zgodovina, z vsako menjavo pevke še toliko bolj. Morda je bil Tabu nekdaj najbolj nepredvidljiv pop rock bend. Odštekan. Zdaj je že davno predvidljiv po fenomenu: nov album, nova pevka. 

Če je bila prejšnja epizoda z Evo in Nabiralkami zvezd (2016) malenkost manj udarna ali vsaj ne dominantna, bi imel Tabu, če bi začel zdaj in znova, s Katarino Samobor precej velikega aduta. Ne nujno prebojnega. V bendu pravijo, da je to njihov najbolj tabujevski album doslej, ker so zdaj prvič vse naredili sami, s produkcijo in zasnovo vred, brez zunanjih idej, nasvetov, predlogov. Ampak kaj je tabujevsko? Bonbon je tabujevski v smislu, da se v bendu ne obremenjujejo več z vprašanji in metaforami o večni mladosti, ker to niti ni tak album. Tabu je bend, ki primarno ni snemal celostnih, udarnih, prebojnih albumov. Snemal je dobre single, udarne songe, štikle, ki so našli svoje občinstvo, in te pesmi so se lepo dale zložit v format albuma. V tem Tabu skoraj nima konkurence, čeprav je bil zlasti album Male nore ideje (2002) po luštnem prvencu Tabu (2000) zelo koncizen, nato pa Lunlagun (2004) nepričakovan odmik, ko se je bend skoraj izgubil in nato na novo našel s Tino Marinšek. In albumom 42: O smislu življenja, vesolja in sploh vsega (2009), za katerega se zdi, da je s Tino prinesel zasuk, na katerega v skupini niso bili pripravljeni. In ta je potem to nadgradila še z malo ploščo Hvala za ribe! (2013). Nekakšen kompromis je bila Nabiralka zvezd z Evo. In po vsem tem zdaj prihaja Bonbon. 

Od uvodne skladbe Vsak dan je zvok iskren in v celoti vzeto, je to čisto sprejemljiv konvencionalni pop rock. Tudi varna izbira za popevko tedna na Valu 202 in zelo zgledno poslušanost na spletu. Bonbon je, tako kot preostale skladbe, minidozni, manj kot triminutni dokaz, da Tabu ve, kaj dela. Je mladosten, svetel, prepričljiv komad, kar še poudari Prenevarna, zrela, predana, izpovedna skladba, ki vsaj sprva ne želi preveč. Je rezime, poklon lastni preteklosti. Nemara najbolj pazljiv komad in v njem se morda edinkrat na albumu pokaže razlika v letih. O teh stvareh je drugi singel, s svetlim, filmskim, oglasnim refrenom. »Trga beli se papir, ko režem ga z besedami / Ne prenese vsega, kar živim, kar želim,« so izpovedni verzi (Iztok Melanšek) na sladko polno poprockovsko podlago (Tomaž Trop). In Katarina je pevka, ki iz udarnih singlov dela zgodbo, vredno albuma. Na sredini je Kot da me ni, ki je neke vrste ogrodje albuma. Tabu zna delati pesmi, ki so nekako zunaj časa. Sebi pripadajo, temu prostoru. Morda delujejo preverjeno, vendar so posnete z namenom: za zveste poslušalce, ki bi radi slišali kaj svežega. In ker gre za novo pevko, je to skoraj nuja. Tako po svoje prav menjavanje pevk Tabu ohranja pri življenju. Ja, tudi kreativnem. Tudi Srce kar prede je točno to: spevnost, izpovedana že v naslovu. Lep, prijeten komad, ki zveni svetlo. 

Album Bonbon je občasno zvest produkcijskemu, studijskemu zvoku, kamor je bend zavil v svoji prvi eri. Za Katarino je pesem Točno to v verzu izziv, mestoma celo prevelik, Začarano telo II, ki je nadaljevanje istoimenske pesmi z albuma 42, je izziv v refrenu, Hooker pa v celoti. In izziv sprejme in se ga loti – na glavo. Za direktni, spevni, narativni vokal je potrebnega malo več karakterja, ali pa časa. Ni pošteno, da se Katarino primerja z Nino (Adrenalin, V soju luči) ali Tino (42, Hvala za ribe), toda Tabu je delal razliko ravno v tem, da ni stavil le na varne refrene, dvojino in ljubezensko tematiko. Ampak to ne more biti kritika Katarine, po treh predhodnih pevkah in petindvajsetih letih obstoja bend pač ne more ignorirati vsega, kar je bilo prej. Katarina je vedela, kam gre, kam stopa, in v tem očitno uživa. Ne narejeno in ne na silo. Hooker si veliko dovoli, dejansko je nepričakovan, silovit, odpičen komad. Najboljši na Bonbonu? Morda, menda je Katarinin najljubši, kar veliko pove. Deluje uporniško, sveže, klubsko, celo samoironično (sivolasci in mladenke). Resno vprašanje je, zakaj na albumu ni več takega pristopa. Bi več takih skladb bend resetiralo, zares resetiralo? Saj s komadi, kot je Nekaj v meni, ni nič narobe. Ampak ravno za to gre, z njim ni nič narobe. Nič ni tako zelo drugačno. Je že slišano. 

To je pač prekletstvo uspešnih izvajalcev. In v Tabuju se tega ta čas lotevajo po svoje, v čemer so unikatni. Tabu je torej posegel po bombonih, ampak zdi se, da predvsem po že znani, svoji vrečki, ki je doživela nekaj sprememb, nov okus ali dva, ampak Bonbon je vrečka, v kateri je prevladujoč okus znan. Toda če je Bonbon vrečka bombonov, potem ti vsekakor nimajo enakega okusa. Imajo enak učinek, hitro zagrabijo in dajo znano izkušnjo, znan okus, a vseeno ne naveličano ali zlajnano. Ne, Tabu se na tak način vsekakor ohranja pri življenju, najprej sebe. Nato pa poskuša prepričati še ostale. Ima formulo, ne pa nujno vedno prave izvedbe. Bonbon je vrečka, ki premore znane okuse in par svežih. S Katarino imajo Tabujevci znova to, kar očitno potrebujejo; in najbrž velja tudi obratno. V ospredju je še vedno njihova zmožnost, da pišejo pop in vse bolj pogojno tudi poprockovske pesmi, ki gredo rade v uho. Pišejo za ta prostor, naš prostor. V tem je bend prej izjema kot pravilo. Sploh po toliko letih, albumih in pevkah.