Pohod samotnega vojskovodje

Elektronska glasba ima problem. Tudi rock. Pa ambientalna glasba in moderna klasika. Prav tako nojz ... V presečišču naštetih je kot nekakšen meta problem prevpraševanje komercializacije stilov ali tehnoloških načinov produkcije, na koncu koncev tudi odločanje, kateri izmed naštetih postavlja trende in kateri jim sledi. Pa vendar lahko težavo iščemo pri izviru, še preden se ena sama specifična težava preplete z drugo, slednja s tretjo in tako naprej, dokler se ne soočimo z gordijskim vozlom. Če stopimo korak nazaj, stran od glasbene gmote, smo, preden te postanejo muzika, soočeni z glasbami – žanri. Problem niso ti sami po sebi, temveč strukture, ki se jim podrejajo. Naj gre za ideje o dolžini, skladateljski formi, pri- ali odsotnosti ritma, melodije ter vokala ali za teoretske koncepte in glasbila, žanri operirajo znotraj predpostavljenih okvirjev. Zaradi tega se v njih znajde večina glasbenikov. Aktualna EP-ja sta resda prekratka, vseeno pa razširita čustveno dinamiko, osredotočita raziskovanja in občasno preteklo plavanje v meglicah nedorečenosti zamenjata z odločnim in fokusiranim kravlom. Letonja se je z EP-jema Gull in Oven ustalil, česar mu gre zameriti, saj zaradi tega dejansko lahko prehaja glasbene meje.

Gašper Letonja oziroma Warlord Chipmonk ne uide žanrskemu opisovanju. To je predpogoj govora o glasbi oziroma, v tem primeru, zapisane besede o njej. Pa vendar se pri njem, posebno izrazito na najnovejših EP-jih Gull in Oven, poraja njihova smiselnost in vprašanje, kako definirati ustvarjalca, ki v dveh petnajstminutnih kosih bržkone ustvari miniaturno transžanrsko, če že ne postžanrsko vesolje. V njem ne odkriva tople vode, vsaj nanašajoč se na samega sebe in lanskoletni debi Nicotiana Tabacum ter letošnjo dementio. Za glasbenika, ki je od svojega uradnega debija pod psevdonimom Warlord Chipmonk leta 2015 s komadom Lou na kompilaciji elektronske glasbe Ctrl N: Poglavje slovenske elektronike deloval primarno kot kitarist zasedbe The Canyon Observer in vse pogosteje kot producent, sta leti 2019 in 2020 nenavadno produktivni. 

Podcenjujoče bi bilo to za Warlord Chipmonka izredno plodno diskografsko obdobje pripisati zgolj koronski introspekciji. Odmaknjen iz aktualnega scenskega toka, je ustvarjal že pred njo, pa vendar njegovega ohlapno elektronskega solo ustvarjanja ne moremo več jemati za obstranski projekt. EP-ja sta izkaz zvoka, v katerem bi se Letonja lahko udomačil za dalj časa, in ravno zaradi tega bi bila rigidna strukturiranost v dotičnem primeru problematična. Kljub temu ima producent lastne cone svojega udobja. Ponovno se poigrava s svetom unheimliche, ponuja znano in domače, a nanju gledamo skozi oči Smrti. Vemo, da bo zvočno telo razpadlo, še vedno pa nas na EP-ju Gull zasačijo tuleči vokali skladb bigger piece of pie ter drain in potrdi se nam slutnja o vzgibu v fotrovski rock zaključnega komada wave goodbye. EP Oven poganja orkestralno kolesje, ki na sredini kulminira v kaosu, katerega prihodnost se ponovno razblini v počasi tlečem cerkvenem obeležju skladbe oven. 

EP-ja se med seboj seveda razlikujeta, pri čemer je najbolj ključna manipulacija časovnih kvalitet in žanrski vzgibi enega in drugega. Gull diktira ritem, Oven prepusti ustvarjanje volumna dodajanju in odvzemanju slojenja. Prvi v jedru prikaže Gašperjevo afiniteto do razlomljene elektronike in industriala, sredica drugega je jazz tipa Ex Eye. V temelju pa izdaji izkoristita enak, rahlo zarjavel dramski trikotnik, dolžina komadov je skrajno ekonomizirana, še najpomembnejše pa je, da prvič med inštrumente vpleteta avtorjev vokal, ki nevsiljivo zaokroži zgodbo EP-jev. Ljubezen in brezskrbnost nista značilnosti, ki bi ju nemudoma povezali z Warlord Chipmonkom. Nelagodje, ki ga zna vzbuditi, tudi zaradi dejstva, da vire zanj jemlje iz širokega razpona žanrov, je definiralo prejšnje izdaje. Aktualna EP-ja sta resda prekratka, vseeno pa razširita čustveno dinamiko, osredotočita raziskovanja in občasno preteklo plavanje v meglicah nedorečenosti zamenjata z odločnim in fokusiranim kravlom. Letonja se je z EP-jema Gull in Oven ustalil, česar mu gre zameriti, saj zaradi tega dejansko lahko prehaja glasbene meje.