Kozmična kurirja

Ne pomnim, da bi kdaj na domači glasbeni sceni kakšen album nastajal in se napovedoval tako dolgo kot zadnji dolgometražec ljubljanskega elektronskega dua Random Logic. Ko sta fanta po dolgih sedmih letih novembra 2013 s fenomenalnim nastopom v sklopu festivala Sonica v Kinu Šiška končno spromovirala njegov izid, je kazalo, da smo ga vendarle dočakali, a so minila še dobra tri leta, dokler ni bil letošnjega 14. marca na svetovni dan neskončnega števila končno obelodanjen, na žalost pa le v digitalni avdiovizualni obliki na platformi Vimeo.

/.../ saj si upam trditi, da je π eden od vrhuncev letošnje slovenske kulturne produkcije, in to morda niti ne le subkulturne in ne le glasbene. Je njun najzrelejši izdelek in, kot ugotavlja recenzent Jaša Bužinel na Radiu Študent, verjetno celo »najboljši elektronski album iz dežele na sončni strani Alp«. Za Prešerna.

Gregor Zemljič in Miha Klemenčič sta veterana in pionirja nove slovenske elektronike skupaj s projekti in zasedbami Godgarden, Cellblock, BeitThron in Anna Lies, v vrstah katerih so med drugim delovali tudi današnji producentski mag Peter Penko in Katrin Radman, njegova sodelavka v kasnejših skupnih projektih Coptic Rain in April Nine, punkovski preživelec in v sferah elektronskega šuma še danes aktivni Brane Zorman ter darkwaver Borut Bernik aka Torul. Ti so tvorili jedro ljubljanskega elektronskega krožka, ki je junija 1992 v K4 zakrivil prvi uradni slovenski techno rave party. Presek tega precej pozabljenega, a sploh s historične perspektive nadvse zanimivega dogajanja najdemo na kompilacijskem cedeju code 386 (Matrix/Dallas, 1994).

Problematično pri vsem skupaj je bilo le, da v tem času na Slovenskem še ni bilo omembe vrednega števila rejverjev, ki bi tvorili njihovo morebitno poslušalsko bazo. A tudi ko so se ti za silo namnožili, med njimi in Randomoma, ki sta se medtem že oddaljila od začetne fascinacije z acid housom in se približala zvokom detroitskega techna in warpovskega IDM-a (Intelligent Dance Music), ni prišlo do pretirane simbioze, saj se kompleksnost in zahtevnost njunih beatov ni prilegala v neskončnost ponavljajočim se prestopnim »smučarskim« korakom, ki so z dominacijo techna v drugi polovici devetdesetih zavladali domačim plesiščem. Redno sta nastopala na vseh mogočih masovkah ter obenem čutila vse večji odpor do nebrzdanega, brezglavega hedonizma, podkrepljenega z naraščajočo konzumacijo disko tablet. Sta pa postajala vse bolj cenjena v tujini, če že ne popularna, saj so surovino z njunih 12" vinilk v svoje DJ sete in na takrat popularne liste, objavljane v prestižnih revijah, posvečenih plesni elektroniki, uvrščali nekateri najeminentnejši svetovni didžeji. Eden od pokazateljev njunega renomeja je bila uvrstitev na zadnjo, peto edicijo referenčne serije dvojnih kompilacijskih cedejev z obsežnimi spremnimi knjižicami Trance Europe Express (Volume, 1997). Imena, ki jima na njej delajo družbo (Ian Pooley, Andrea Parker, Christian Vogel, Matthew Herbert, Slam idr.), se danes berejo kot »kdo je kdo« v evropski sintetiki druge polovice devetdesetih.

V začetku drugega tisočletja je kratek čas kazalo na mednarodni preboj slovenske elektronike. Začelo se je septembra 2000 z robnim glasbenim praksam namenjenega angleškega mesečnika The Wire oziroma kompilacijo ElektrotehNika Slovenika, ki je prišla skupaj s 198. številko te revije, sledila pa je serija samostojnih albumov nekaterih tam predstavljenih domačih producentov, med katerimi najdemo prvokategornika DJ Umka (album Neuro je njegov edini izlet v bolj eksperimentalne vode), starosto Iztoka Turka in seveda Random Logic z albumom Numbres za novoustanovljeni sublabel TehNika domačega založnika Nika Records. Mentorstvo nad projektom je prevzel Jani Novak, svetovno distribucijo pa nemški gigant EFA.

Čeprav je kot večina ostalih sledil takratni fascinaciji domačih producentov z  berlinskim in porensko-porurskim dub technom (enkrat mi je neki neki angleški glasbeni novinar, potem ko je na brzino preposlušal zajeten kup cedejev domače produkcije, ki sem mu ga predal, sarkastično prijavil, da »Stefan Betke must be huge in Slovenia«), je prvenec Numbres dvojca Random Logic vseeno izstopal od ostalih in je prejel nagrado Radia France Internationale za najboljši elektronski album z območja srednje in vzhodne Evrope. Žal je šel EFA in s tem možnost dolgoročnejšega plasmaja Tehnikinih cedejev in vinilov na tuje trge kmalu zatem v franže. In tako se je tu nekje zgodba o morebitnem uspehu koga od domačih akterjev (razen seveda Umka, ki je takrat že zasedal stabilno pozicijo znotraj techno skupnosti) ustavila, Randoma pa sta se dokončno od plesišč preusmerila k namenski glasbi za teater, film in sodobni ples, s katero sta se takrat vzporedno že nekaj let ukvarjala. 

In ravno koreografi in plesalci so ju po njunih besedah že v drugi polovici devetdesetih usmerili k drugačnemu, širšemu in ohlapnejšemu dojemanju plesnosti, rezultat česar je po mojem mnenju spregledana retrospektivna izdaja glasbe za teater in ples Razmagneteno (Random Logic, 2006) ter tudi novi album ∏. Ta je razdeljen na sedem medsebojno prelivajočih se enot, dolgih približno deset minut, ki so vse po vrsti prave male mojstrovine. Prva mi v svojem dubovskem prelivanju zveni kot sodobna različica izdelkov, ki so v sedemdesetih nastajali v laboratorijih nemških producentskih vizionarjev. Sledi nadaljevanje v ritmično precej živahnejšem, v drugem komadu že kar Moebius-Plank-ovskem drajvu, v petem fanta preideta v zatransiran minimalizem, se v šestem še najbolj približata posttechnu, kakršen je bil značilen za album Numbres, in se v zadnjem vrneta v sfere kosmischa, s pozicij katerega sta štartala. 

∏ bi bolj kot v katerokoli sodobno elektronsko zvrst uvrstil v sklop nečesa, čemur smo nekoč, že davno pred technom, rekli »kozmična glasba«. Je plošča, ob kateri ima poslušalec občutek, da je delana z užitkom, in jo z užitkom tudi posluša. Fanta to v prvi vrsti pripisujeta ustvarjalnemu procesu, ki je plod neskončnih sešnov in igračkanj z analogno mašinerijo, ki za razliko od produciranja s pomočjo računalnika omogoča neposreden stik z materijo, se pravi, da ne gre le za programiranje, ampak tudi za dejansko muziciranje, ki se v najboljših momentih prelije v radoživo džemanje. Da so sintetizatorji v tem smislu povsem enakovredni kateremukoli drugemu inštrumentu, so z izjavo, da »tudi električne kitare ne rastejo na drevesih«, že konec sedemdesetih razčistili porurski vizionarji Kraftwerk, tako da o tem v letu 2017 verjetno ni več treba izgubljati besed. Za podrobnejšo seznanitev s procesom ustvarjanja in ostalimi tehnikalijami priporočam v poslušanje odlično uro in pol dolgo oddajo Glasbeno drobovje Anžeta Zormana in Tadeja Droljca, predvajano na Radio Študent v času žive predstavitve albuma na že omenjeni Sonici.

Albumu ob poslušanju na Vimeu dajejo dodatno, četudi za končni vtis ne nujno razsežnost prilegajoče se vizualije obalnega dvojca Izland (Gašper Milkovič Biloslav in Marko Vivoda), a se ob tem vseeno ne morem izogniti začudenju in razočaranju, da ga avtorja nista uspela plasirati tudi v fizični obliki. Vsekakor upam, da v bodoče vendarle najdeta skupni jezik s katero od založb, saj si upam trditi, da je π eden od vrhuncev letošnje slovenske kulturne produkcije, in to morda niti ne le subkulturne in ne le glasbene. Je njun najzrelejši izdelek in, kot ugotavlja recenzent Jaša Bužinel na Radiu Študent, verjetno celo »najboljši elektronski album iz dežele na sončni strani Alp«. Za Prešerna.