Polurni piš petletne zasanjanosti

Koliko je dandanes v glasbi pet let? Pandemija je resetirala čas, zato pet let danes ni več velik razmik. Ampak med prvencem in drugim albumom? No, v tem primeru je pet let najbrž vedno dolga doba. Pogosto predolga. Ne pa usodno predolga. Lara Poreber je z Bortom Rossom (Borut Antončič) kot Lamai izdala prvenec Tam leta 2017. »Pastelni prvenec nalezljivega šepeta«, tako smo ga pospremili na Odzvenu. Zdaj so prišle Stopinje. Primerno naslovljene. Zakaj? Ker nudijo več izhodišč. Lamai ubira delno že ubrano pot, ampak ne hodi zgolj po uhojenih stopinjah. Če že, bolj stopinjsko nagiba svoj vokal. Hkrati ob atmosferični produkciji ne stopiclja na mestu. To je album, ki pokaže, zakaj Lari z zasedbo tako suvereno uspevajo popevke in zakaj je tudi drugi album šele kot celota toliko bolj deloma zaprt, deloma odprt svet. Stopinje potrjujejo, kar smo ugotavljali ob albumu Tam, ki ni bil le izjema, temveč unikat. Petletni razmik je poskrbel, da je Lara v Lamai še bolj suverena, prepričljiva, mestoma pogumna, občasno presenetljiva. Ne oddalji se od svojega osnovnega šepetajoče šelestečega pop atmosferskega načina, kar pa ne pomeni, da je novi album predvidljiv.

Stopinje so sestavljene iz osmih skladb in kar polovica jih je izšla v obliki singlov. Trije so postali popevka tedna na Valu 202. Če je to kriterij, se Lamai premor torej prav nič ne pozna. Edini kiks, če temu lahko tako rečemo, je bila uvodna skladba in prvi singel z drugega albuma. Po štirih zaporednih popevkah tedna je le Tam me najdeš izvisela. A čeprav v recenzijah pogosto omenim število popevk na Valu 202, to ne more biti edini kriterij pri presojanju skladb in albumov. Razlogov, zakaj Tam me najdeš ni postala popevka tedna, je zagotovo več, ampak ko se jo postavi v kontekst prehoda iz prvega v drugi album, deluje kot dobrodošel prehod. Lara je naredila pričakovano: nadaljevala je, kjer je končala. Vetrni zvok, vokal, poln piša in zasanjanosti, čustvena besedila ter pop kitarsko-klavirska produkcija izpod rok soustvarjalca Borta Rossa. »Izginja dim v Ljubljani / pred očmi le obzorje«, to je še najbolj presenetljiv uvodni verz, ki univerzalno dojemanje prestavlja iz domačega Novega mesta. Refren »tam me najdeš / kjer pogled ti zre v morje / tam v tišino / tkala bom spomine nate« s ščepcem post-zimzelenosti Lamai še vedno uvršča v različne sfere. To je tako radijsko, popevkarsko in nalezljivo kot tudi albumsko, zasanjano, brezčasno. 

Preskok je druga pesem, Ples, produkcijsko močnejša skladba, kjer se vokal opre na vodljivo melodijo. Vokalna linija je drznejša, višja, bolj direktna. Take Lare ne poznamo. »Moj mali svet / ujet v ples / med lučmi / in tako zaspim v nov dan« je v besedah sicer vrnitev k osnovam, toda kaj je osnova za Lamai? Na Stopinjah zagotovo ljubezenska tematika. Čustveni album je to, vendar ne v konvencionalnem smislu. Lamai se predaja atmosferi, Ples pa gre že proti bolj ponotranjenemu. Pri tej pesmi se poznajo studijski prijemi izkušenih glasbenikov, ki so se tokrat nekoliko premešali: s prve plošče je, denimo, ostal Jani Hace, čigar bas zagotavlja razpoznavno atmosferičnost. Ne zelo očitna razlika v postavi se pozna v skladbi Izbrisane sledi, kjer so bobni (Gašper Peršl, bobnata sicer še Jaka Darovec in Marko Grubar) tako v ospredju, da se Lamai v refrenu oddalji od osnovnih zasanjanih pop indie rock melodij in skuša najti nove intervale, lege, zgodbe. Kar je za drugi album ne le dobrodošlo, temveč nujno. »Na koncu te tišine / nove so poti / v prsih začutiš svoj utrip / na krilih melodije / zbrišeš vse sledi / objameš dan / nazaj se vrneš spet« ponuja nepričakovan, celo drzen preplet post-osemdesetih, celo devetdesetih. Nekaj za tako čutno glasbo šokantno mtvjevskega je v potencialu te pesmi. Lamai pa vsega tega, sodeč po dveh albumih, ne počne na silo. Večplastno petje, domiselni spremljevalni vokali, prelom ob koncu ... Ja, to je presežek albuma. 

Skladba Če bila bi ti z novim produkcijskim odmikom in novim iskanjem novih linij ni nujno povsem prepričljiva, vsaj v verzu ne. Kameleonsko se na poskok med »vonjem mehkih trav« spogleduje s countryjem, toda vseeno še vedno znotraj lastne izraznosti. Deluje kot neke vrste vdor. Povedano drugače, ni težko prepoznati, da gre za Larino pesem in Lamai, obenem pa ni mogoče skriti želje po odmiku od točno te prepoznavnosti. To je pač davek drugega albuma. Vendar petletni razmik od prvenca ni bil nujno zamujena priložnost. Ravno obratno se pokaže v singlovski pesmi Kot čutim te jaz. Upočasnjena balada ima več interne dinamike in predvsem premorov, prepusti, da vokal postane zgodba. Hkrati je vokal na momente zelo zrel, četudi se vrne v varno zavetje prepišnega in refrena tipa »čutiš še poljube / ki so zanetili strast / čutiš še bližino / ko v noči stisnem ti dlan? / čutiš še želje / ki za naju bijejo / čutiš še mene tako, kot čutim te jaz?«. Kar je presežek, je produkcija in zmožnost sodelujočih, da zgradijo zgodbo in upočasnijo tok misli. Prav tako se pokaže glavni adut Lamai: prepričljivo čuteča pevka. 

Ker Stopinje niso dolg album, je vsaka pesem izrazit del celote. Refren v komadu Mali strahovi je izjemen, v svojem bistvu preprost, v izvedbi pa zapolnjen: »Dnevi prehitro zavrtijo se / vse se ustavi, ko ljubi srce«. Znova se približa dediščini Tinkare Kovač, četudi produkcija nima veliko skupnega s tistim, kar je pred dvema desetletjema podpisovalo uspešne popevke. Pri Lamai je, morda najbolj na tej točki, vedno prisotna neka dvojnost: z nalezljivo spevnostjo, ki je bolj v ambientu kot vokalu, pride tako blizu, da je hit poletja skoraj neizbežen, ampak vedno raje zavije stran od premočrtnega popa. Poleg tega je tu dvojina. Lara je suverena, ko se razdaja v pesmi, kakršna je Najina sonca. Znova najde nove linije, tokrat nižje, še več prostora pa dobi kitara Boruta Peršeta. Refren »najina zvezda je tiho zašla« je najbolj lamaijevski. Nagovor, ki uspe. 

Ni ravno običajno, da se naslovna skladba znajde na koncu. Tokrat je to smiselno, saj gre za še eno prepišno balado, povrhu tako, da si v njej vokal dovoli nekaj doslej neslišanih ekskurzov. S tako atmosferično skladbo Lamai prepriča poslušalstvo na Valu 202 in kaže, da se na najširši sceni tudi takšen komad, s premolki, zasanjanostjo in zaljubljenostjo, lahko prebije v ospredje, in to v konkurenci Vazza in zasedbe Koala Voice. 

Lamai v Stopinjah pooseblja duh časa tako, da v praviloma dobrih treh minutah upočasni svet in ponudi premor od neučakanega časa. In to ne z na daleč prepoznavnim artističnim minimalizmom ali nasilno popularno banalnostjo. Sploh ne, Stopinje potrjujejo, kar smo ugotavljali ob albumu Tam, ki ni bil le izjema, temveč unikat. Petletni razmik je poskrbel, da je Lara v Lamai še bolj suverena, prepričljiva, mestoma pogumna, občasno presenetljiva. Ne oddalji se od svojega osnovnega šepetajoče šelestečega pop atmosferskega načina, kar pa ne pomeni, da je novi album predvidljiv. Če pa bi Stopinje to že bile, so zasanjana uhojena pot, ki jo je vredno prehoditi.