Pop prihodnosti ali (pol)preteklosti?

Slovenske pevke, ki jih lahko vsaj delno povezujemo z lokalno tradicijo šansona, na katero smo skoraj tako ponosni kot na našo popevko, se ponavadi ne odpovejo klasičnim zasedbam. V okviru zadnjih let prideta na misel skupina Patetico in Bilbi. No, redke so tiste, ki le posežejo po tem, čemur se že predolgo reče »sodobni« prijemi programiranja in sekvenciranja. Še redkejše so tiste, ki namesto z bendom delajo z enim samim producentom na projektu dolgometražca. In takšna je Katja Šulc, ki je v navezi z didžejem Pierom in s pomočjo trobentača Igorja Matkovića posnela ploščo Twisted Delight.

Šulčeva ni novinka naše glasbene scene. V preteklosti smo jo slišali, ko je uglasbila poezijo Mile Kačič (album Mila (Sanje, 2008)), leta 2011 pa je zmagala na Festivalu slovenskega šansona. V povezavi s pričujočim projektom sta pomembna dva podatka. Prvič, pred nekaj leti je kot vokalistka sodelovala pri enemu od miksov Sladica. Preko didžeja Zedsa, ki skrbi za ves ta cuker, je prišla do Piera, ki je potem postopoma, ne ravno preračunano, postal producent celotnega albuma. Drugič, leta 2005 je bila sprejeta na njujorško šolo New School, smer Jazz & Contemporary music. Med potikanjem in izobraževanjem v New Yorku je napisala veliko pesmi, ki so postale osnova besedil za ploščo Twisted Delight.

Ob prvem stiku s cedejko se povprečni poslušalec kar zmede, saj ob odprtju ovitka prva informacija ni samo to, kdo jo je oblikoval, niti samo to, kdo je fotkal. Je namreč oboje, ob tem pa še, kdo je delal make up, kdo je delal stajling, kdo frizuro. Ja, celo to, kdo je bil zadolžen za nakit. Prav nič subtilno. To verjetno lahko povežemo s Katjino izjavo v lanskem intervjuju, ko je rekla nekaj v smislu, da zanimiv zunanji videz pomaga, če ti le uspe prikazati svoj karakter. Čemur lahko na neki način celo prikimamo. Glasbeni esencializem je utvara, imidž šteje. Ne samo v manistreamu, tudi v subkulturah, oziroma bolj v koraku s časom rečeno, tudi v nišnih scenah.

Stilsko plošček pogosto povleče na to, čemur smo na koncu 90. let rekli downtempo – slog, ki je takrat z izvajalci, kot so Thievery Corporation, Jazzanova in Kruder & Dorfmeister, na vseh možnih kompilacijah zamenjal svojega predhodnika, torej acid jazz. Twisted Delight nas spomni na tiste čase, saj je izjemno tekoč, nevsiljiv in ušesu prijazen. Album premore ogromno osnovnih klaviaturskih, natančneje prepoznavno »rhodesovskih« linij in jazzy pihalnih vložkov, seveda največkrat trobente. A rdeča nit je reggae godba oziroma jamajška tradicija vse do sodobnega dubstepa, kar je neke vrste pečat producenta projekta, Piera, saj večina njegovih didžejevskih referenc brca prav v te smeri. Besedila so praviloma ljubezenska, včasih malo trpka in niso niti približno tako infantilna, kot se sicer spodobi za slovenski pop. Metafore večne teme popularnih godb so včasih bolj, drugič manj pronicljive, znajo zaiti tudi v puhljasto ezoteriko, obenem pa jim je čez cel album kar težko slediti, zato bi prišel prav še kak tematski zavoj. Besedila so prav tako praviloma v angleščini, in če še enkrat kontekstualiziramo, dikcija deluje naravno in precej prepričljiveje od večine slovenskih izvajalcev.

Ne tako fina sta predvsem dva trenutka plošče Twisted Delight. Prvi je Muratov raperski vložek z mučno naivnim besedilom pri posnetku Dreams on Canvas. Drugi je podtaknjenec, povsem odvečen v španščini odpet plastično poperski posnetek na prvo žogo z naslovom De Colores. Čisto za konec pa še en dobrodošel mali dodatek – značilni »chilli spaceovski«, dub techno remiks lokalnega veteranskega didžeja Dojaje.

Twisted Delight je polikan izdelek, ki pa je v polju slovenskega popa, ki ga je največkrat tako mučno poslušati, zelo dobrodošel. Prav nič ne izstopa iz konvencionalnega, a tega tudi ne poizkuša. V resnici je plošček »reality check« sofisticirane plati slovenskega poperskega miljeja. Paradoks je namreč v tem, da gre v glavnini za »polretro« izdelek, ki ga še najbolj vleče proti zvočnosti in slogom downtempa druge polovice 90. let. A v našem lokalnem prostoru bo verjetno sprejet kot izjemno sodoben. Še več, v naši lokalnosti, v kontekstu domače »radijske glasbe«, celo res je sodoben in v svoji navadnosti nenavaden. 

@http://www.youtube.com/watch?v=UtwipZIEZRU@