Punt's not dead

Ženski pevski zbor Kombinat je fenomen, ki je v zadnjih letih zatresel zborovsko sceno na Slovenskem. Izpovejmo takoj ključno ugotovitev: zbor izvaja skladbe, ki sedejo v uho, ki so bolj ali manj znane iz polpretekle revolucionarne zgodovine in krepijo borbeni duh apatičnim državljanom. Svet ni več isti, kot je bil, zajahal nas je sindrom primarnega kapitalizma (ki smo ga sicer svobodno izbrali z osamosvojitvijo, čeprav smo imeli v mislih nekaj povsem drugega/drugačnega), ljudstvo, neuko in plaho, skromno in mevžasto, pa je kar naenkrat ugotovilo, da je nov sistem v resnici najstarejša (beri najstrašnejša) oblika izkoriščanja človeka po človeku ter leglo neusmiljene eksploatacije vrednot. Tudi privatne duhovne lastnine. Vse je postalo tržno, celo misel in svoboda. Zgodil se nam je »čas, ki seka glave kot za šalo in Človeka stiska v človeka«.

Ah, porečemo, vse znano, vse že videno, nič novega na planetu … In to je prekleto res. Do tu se lahko vključuje naš odnos do Kombinata v neko splošno paradigmo priljubljenosti, ki jo lahko razumemo tudi kot simpatijo do nekoga in nečesa, v čemer so živele zanesljive ter stabilne vrednote na videz stabilnejšega prejšnjega režima. Čista »prima vista«, ki globalne presoje ne vzdrži. V tej votlini (ki ni Platonova) je zakopan uspeh pri ljudstvu. Psihologija množic bi vedela pojasniti: ljudstvo potrebuje oporo, berglo, vodjo, točko vizije, permanentno revolucijo, uporniško žilico. Ne nazadnje je plošča, ki jo imamo v predvajalniku, že kar nekaj tednov prva na reprezentativnih lestvicah priljubljenosti, četudi je izšla v dokaj skromni, samozaložniški (skoraj ilegalni) obliki. Nič zato, Kombinat prodira do prestrašenih ljudskih src v vseh pogledih – v pravem trenutku ponavlja in obnavlja pesmi, ki so nekoč (prenekatere) služile režimski propagandi socialistične Jugoslavije, a jih pevke tokrat postavljajo na svoje pravo, prvobitno mesto. Vse revolucionarne, borbene, uporniške in partizanske pesmi so nastale iz človekoljubnih in iskrenih vzgibov, ko je bilo treba izkričati dušo in izpeti svoja čustva. Ne glede na barvo in podobo zatiralskega režima. Tako se tej zbirki odlično poda tudi Lennonova Power to the People, klic, ki očitno nikoli ne bo prenehal »klicati« k nepokorščini in spremembam.

Kajti če se prepustimo kar splošnemu brbotanju življenja, letargiji in vdanosti v usodo, se nam bo zgodila ljubka klasika: vsi nas bodo nategnili in ponucali za svoj nečedni posel. Življenje pač preferira dva pola, pa če to hočemo (u)videti ali ne – izkoriščevalca in izkoriščanega. Tu je sicer treba biti natančen in previden. Vsi, ki imamo malo več kot trideset let, se bomo spomnili poziva »v napad« in »nabrušenih kos« pa seveda delavske Internacionale, da ne omenjamo železnega repertoarja, kjer so kraljevale Katjuša, Bilečanka, Bandiera Rossa, Sestre le k soncu svobodi in Smrt v Brdih (slednja je vsaj Primorcem veljala za nekakšno himnično prispodobo partizanskega boja proti okupatorju med drugo svetovno vojno, je pa izdelek genialnega trenutka skladatelja Maksa Pirnika), in se bomo seveda tudi spomnili, kako se je tovrstni poziv počasi spreminjal v epepe režimu ter postajal orodje neke propagande, ki je jahala tradicijo slavnega partizanstva. Ko poslušamo Kombinatke, nas najprej (s)preleti strašna misel: kako je bilo od vekomaj (ne samo v socializmu) vse tržno in propagandistično! Čas je, se vrine misel, vedno enak; vsakič znova nekdo, ki sede na prestol, v sebi prebudi oblastnega hudiča in vse lepe želje se spridijo, vsa upanja se nemudoma spražijo v torto za bogate in v tortiljo za revne. Nekoč so bili »mi gore, vi dole«, sedaj smo »naši in ne-naši«. Ni konca na seznamu krivičnih delitev. In v ta nesmrtni sentiment večnega prekletstva zatiranega ljudstva so Kombinatke spet prinesle ognjemet upanja in uporništva, ki dviguje moralo. Z žlahtnim in svetlim petjem, brez pretenzij po politični promociji pa tudi brez pretenzij za artistični snobizem. Prepustile so se glasu v sebi, zato je zborov pevski nastavek čist in spontan, razrešen dilem akademske presoje o vrhunskosti oziroma prostosti petja. Nič od tega. Zbor samo poje, glasovi pa so iskri, iskreni, jasni, mladostni (ne glede na realno starost pevk) in odprti za dajanje (pa tudi za dejanja). ŽPZ Kombinat poje ljudem v dušo, to je dejstvo, poje jim v srce in direktno v njihovo prestrašeno uporniško misel, ki še nekje tli in čaka spodbud, da se bo udejanjila. V tem kontekstu je potrebno izpostaviti tudi Ksenijo Jus z novodobno stvaritvijo Pesem upora (avtor glasbe je Drago Ivanuša), ki je doživela tudi priredbo s punk bendom Buldogi.

Zborovsko petje je bilo od nekdaj koncentrat vsega ljudstva – zbor (chorus) je miniaturno ljudstvo že od starih Grkov naprej, a to so vedno znova in znova odkrivali tudi oblastniki, samooklicani ali izvoljeni, ni pomembno. Zato je tudi pogosto prihajalo do zlorab te spontane institucije, ki se na Slovenskem oblikuje tako rekoč mimogrede. In v tem je zdravilna potenca tovrstne glasbe, v tej spontanosti in nesmrtnosti. Kombinatkam je uspelo obuditi, da ne rečemo bolj dramatično oživ(č)iti, prav tisti narodov duh, ki se zaveda svoje moči, če se poenoti, združi v en glas in »vstane«. In to s petjem, ki je istočasno kultivirano ter spontano, primarno in odlično vodeno ter nadgrajeno s spremljavo nekaterih glasbil, ki se tradicionalno vežejo na vokal. Pevke imenitno vodi dirigentka Mateja Mavri, v instrumentalno oporo pa so jim Miran Pečenik (harmonika), Robert Slanič in Katja Jeraj (kitara), Branko Smerdelj (mandolina), Tjaša Jakop (violina), Ksenija Jus (jajček) in kot gost Blaž Grm z bobni.

Tako nekako bi lahko povzeli motivacijo in spontanost zbora, s katerim poje vedno več ljudi v enoglasnem (in soglasnem) spevu. Seveda na tisti svetli prispodobi uporništva, ki že od začetka civilizacije vedno znova in znova poraja upanje. Na tej točki sprememb in »prevratništva« se srečajo vsi, od Jezusa in Lennona ter mladega Lenina do umirajočega partizana v Brdih. V globalu je ŽPZ Kombinat zbor, ki postavlja nove temelje uporniškemu duhu in »puntarski« pesmi, ki je bila od nekdaj zaščitnica užaloščenih in ponižanih, v stranski kot izrinjenih in z diktaturo kapitala izropanih, zbor, ki bo, si drznimo napovedati, počasi prispeval svoj glas, da se bo ljudstvo skombiniralo v novo (za hip spet boljšo) celoto. Grafit Punt's not dead je spet aktualen.  

@http://www.youtube.com/watch?v=FBkbNKX_3ms@