10.05.2022

Razmislek o vlogi hrupa v glasbi

Nastop Kasperja T. Toeplitza v Cirkulaciji 2 s kompozicijo Burning House, pri kateri so sodelovali tudi domači ustvarjalci.

Marina B. Žlender

Kasper T. Toeplitz v Cirkulaciji2.
Foto: Matjaž Stopar

Mednarodno znani komponist in izvajalec Kasper T. Toeplitz živi in ustvarja v Parizu, sicer pa veliko koncertira na mednarodnih odrih po svetu. Že zgodaj se je postavil po robu akademizmu ter se posvetil iskanju meja med klasičnim in sodobnim, predvsem noiseom. Je odličen interpret na električni kitari, veliko energije pa usmerja tudi v dela za računalnik kot nov inštrument, ki ga vidi kot alternativo klasičnim glasbilom in obenem njihovo nadgradnjo. Kasper T. Toeplitz si je pot utiral brezkompromisno in na podlagi jasne vizije, kaj od glasbe želi in kaj želi v njej izraziti. In prav to ga je oblikovalo v samozavestno in izrazito izvirno glasbeno osebnost, katere zvok je vedno prepoznaven in osebno zaznamovan. Rekli bi lahko, da jo Toeplitz doseže ravno v počasnem stopnjevanju hrupa. Pravi odmerek te glasbe nas vsekakor poživlja in nudi izhodišče za razmislek, kaj pomeni noise. Je to nekakšna paralela sodobni klasiki ali, kot bi dejal Kasper T. Toeplitz, kompleksen zvočni objekt, ki ga glasbenik obdeluje, muči, spreminja in upogiba.

Slovenskemu občinstvu se je predstavil že leta 2015, ko se je udeležil Noise festivala v Trbovljah, letos pa je izvedel koncertna večera v prostorih Cirkulacije 2. Na prvem je predstavil skladbo Eliane Radigue, ki je delo Elemental II ustvarila na pobudo Toeplitza. Gre za njeno prvo inštrumentalno delo, ki ga je Toeplitz izvajal širom po svetu in zdaj tudi v Ljubljani. V drugem večeru je glasbenik v sodelovanju z nekaterimi slovenskimi ustvarjalci (Tatiana Kocmur, Marko Batista, Simon Macuh, Borut Savski in Stefan Doepner) izvedel lastno kompozicijo Burning house. Glasbeniki so svobodni v svojem izvajanju, Toeplitz pa ga usmerja in združuje s pomočjo računalniških orodij. Njihovo izvajanje je pomenilo pravi odmerek hrupa, nekakšno energetsko bombo, ki nas je navdušila in bila obenem preizkušnja naših zdržljivosti, saj je zvočno na trenutke mejila na prag bolečine, kar pa nas ni omejevalo pri doživljanju dela. Izvajalci so se postopno vključili v delo in dogajanje je sprva spominjalo na vzlet aviona, frekvence so povzročale vedno višji zvok, v katerega so vdirali posamični šumi. Zvok je postopoma prehajal v hrup in postajal vedno bolj fizično prezenten, do praga bolečine, nato se je spet umiril in se spustil na sobno jakost. Priča smo bili najrazličnejšim zvokom, od frekvenčnega nihanja do pišča in šuma ter podlage iz bobnenja, ki je interferiralo z njimi. Izbruhov v močan hrup je bilo več, sprva smo imeli občutek, da vse poteka v smislu Gaussove krivulje, nato pa se je izkazalo, da je vrhuncev več in da gre bolj za periodično nihanje med izrazitim hrupom ter nekoliko bolj umirjenim izvajanjem, ki vseeno nikoli ne zapusti območja hrupa. 

Umetniki so se odlično ujeli med seboj, Toeplitz je le dodal končno piko na i in dogajanje mojstrsko ujel v okvir, ki jih je združeval in razlikoval obenem. Tempo ni bil hiter, pa vendar je bila intenzivnost na prvem mestu. Rekli bi lahko, da jo Toeplitz doseže ravno v počasnem stopnjevanju hrupa. Pravi odmerek te glasbe nas vsekakor poživlja in nudi izhodišče za razmislek, kaj pomeni noise. Je to nekakšna paralela sodobni klasiki ali, kot bi dejal Kasper T. Toeplitz, kompleksen zvočni objekt, ki ga glasbenik obdeluje, muči, spreminja in upogiba.

Kasper T. Toeplitz je doslej sodeloval s težko umestljivimi glasbeniki, kot so Zbigniew Karkowski in Phill Niblock ipd., sicer pa se posveča širokemu repertoarju kompozicij, od godalnega kvarteta do sodobne opere in zlasti noisea. Njegov nastop v Ljubljani je naletel na širši odmev in utrdil renome Kasperja T. Toeplitza kot neupogljivega in izjemno premišljenega ustvarjalca, ki zna zadeti žebljico na glavico.