SONICA 2021: Shackleton, Spatial, Domen Gnezda @ Kino Šiška

Za nami je še ena edicija festivala umetniške elektronske izraznosti in sodobnih glasbeno-performativnih praks Sonica, ki nas vsako leto znova, podobno kot sorodno nišni, a konceptualno nekoliko bolj klubsko usmerjeni festival Grounded, spodbuja k vprašanju, ali je Ljubljana kot mesto sploh zmožna prebaviti tovrstne, v sedanjost in prihodnost zazrte glasbene prakse. Za festivala se na trenutke zdi, da sta preprosto preveč ambiciozna, skoraj pretenciozna v svojem iskanju presežnega in aktualnega v novodobni glasbeni produkciji. A se na koncu vsako leto izkaže, da je zainteresirane javnosti vendarle dovolj. Špekuliramo lahko, da k temu vsaj v primeru Sonice, ki je močno vpeta tudi v mednarodni festivalski prostor, doprinese občinstvo, ki ne izhaja nujno iz slovenske elektronske glasbene scene, pač pa iz sodobnih umetniških praks, ki imajo svoje mesto tudi v festivalskem programu. Sredin dogodek v Kinu Šiška, kjer sta poleg osrednjega gosta, enigmatičnega elektronskega producenta Shackletona, ki je pri svoji založbi Woe To The Sceptic Heart pred kratkim izdal nov album Departing Like Rivers, nastopila še domači zvočni eksplorator Domen Gnezda in britanski multimedijski umetnik/producent Spatial, je ne glede na nišni program presenetil z dobro obiskanostjo in končnim izkupičkom, ki je bil v resnici precej presenetljiv. Sredin dogodek v Kinu Šiška, kjer sta poleg osrednjega gosta, enigmatičnega elektronskega producenta Shackletona, ki je pri svoji založbi Woe To The Sceptic Heart pred kratkim izdal nov album Departing Like Rivers, nastopila še domači zvočni eksplorator Domen Gnezda in britanski multimedijski umetnik/producent Spatial, je ne glede na nišni program presenetil z dobro obiskanostjo in končnim izkupičkom, ki je bil v resnici precej presenetljiv.

Pozdraviti gre selektorsko odločitev, da se uverturna nastopa, ki bi morda še bolje kot v nedrih dvorane Komuna izpadla v kakem galerijskem kontekstu, omeji na ekspresnih dvajset minut, kar je omogočilo celokupno in zaokroženo izkušnjo. Domen Gnezda je dvajseterico zbranih s svojim modularnim sintom in električno kitaro diskretno postopoma uvedel v svoj zvočni univerzum, ki ga predstavlja s serijo izdaj misnomer in je zgrajen na skeletu minimalističnih sinusnih valovanj in modularnih abstrakcij. Te so se na sredinem nastopu od uverturnih miniatur razrasle v bolj mišičaste modularne pulze, ki so se počasno spustili v dialog z njegovim kitarskim okrasjem. A čeprav je šlo za res kratek nastop, smo pogrešali več kitarskih plasti, več procesiranih zvokov, nenazadnje improviziranih izbruhov, ki bi modularno zvočno ozadje dopolnili v kompleksnejšo, izkustveno vznemirljivo celoto.

Londonski Spatial je performativni vidik modularne elektronske glasbe postavil na stranski tir in v ospredje postavil projektor ter platno. Simplistična geometrijska vizualizacija sintetiziranih zvočnih frekvenc je danes že skoraj stara praksa, spomnimo se samo nastopov Roberta Henkeja (aka Monolake) leta 2015 in dvojca Laser Bros na letošnjem festivalu MENT. Njegov nastop je bil zastavljen relativno klišejsko, od komaj zaznavnega sintovskega brbotanja do veličastnega zvočnega zidu, ki so ga vzporedno dopolnjevale omenjene vizualizacije. Začel je z bleepi, glitchi in clicki, ki so postopoma dobivali zaznavno formo, jih dopolnjeval z lomljenimi ritmi ter poliritmijami, sitnovsko javkanje je počasi stopnjeval v zversko rjovenje in zložno kotaleče se beate (verjetno pri 80 udarcih na minuto) nekje proti koncu podvojil na drum’n’bassovskih 160 udarcev na minuto. Čeprav nas je platno s svojimi vse hitreje spreminjajočimi se, kar epileptičnimi geometrijskimi liki absorbiralo vase, vizualna komponenta ni bila tako inovativna ali osupljiva.

Večina nas je tisti večer Kino Šiška obiskala zaradi nastopa osrednjega gosta večera (in festivala), Britanca Sama Shackletona, ki že dolgo živi v Berlinu in je v Ljubljano prišel z odličnim frišnim albumom pod pazduho. A če je festivalski opis napovedoval neke vrste premiero novega materiala, vrhunskega primera sodobnega elektronskega misticizma in sintetične psihedelije oziroma nekakšnega »4th world« techna po vzoru nedavno preminulega vizionarja Jona Hasslla, smo bili deležni precej drugačnega performansa. Prepričan sem bil, da bo šlo za sedečo, totalno introspektivno varianto elektronske glasbe za globoko poslušanje, da bomo Shackletonovo muziko doživeli v stanju nekakšne letargične zamaknjenosti. A je producent ubral povsem drugo smer in nam sredi tedna dejansko pričaral čisto klubsko izkušnjo. Njegov živi nastop, pri katerem ni šlo toliko za živo muziciranje kot za preprosto sekvenciranje avtorskih komadov in občasno minimalno modulacijo zvočnega materiala (filtriranje, dodajanje revebra in drugih osnovnih zvočnih efektov), bi se odlično obnesel nekje ob dveh zjutraj na kakem zakajenem in temačnem kletnem plesišču.

V dobri uri nas je Shackleton vodil skozi svojo plesno obarvano diskografijo, crème de la crème njegovih hipnotičnih klubskih poliritmij, nestandardnih taktovskih načinov, zvokov tolkal z različnih kontinentov, zvončkov in kovinskih zvočil, skandirajočih človeških glasov ter objestno glomaznih basov. Manjkale niso niti oldskul klasike kot Blood On My Hands, Hamas Rule in Tin Foil Sky niti bolj obskurne pokalice, denimo Massacre iz obdobja založbe Skull Disco (2005–2008), nekaj pa je bilo tudi materiala s plate Three EPs (Perlon, 2009). A najbolj smo pogrešali material z novega albuma, ki nas vodi v precej bolj ezoterične zvočne krajine. Namesto pričakovanega artističnega elektronskega raziskovalstva smo bili tako deležni lekcije iz Shackletonovega obredno-basovskega mutantskega techna. Kaka tretjina obiskovalcev, ki je prvotno precej dobro napolnila dvorano, je najbrž nekje na polovici nastopa ostala razočarana, ostali pa so se prepustili njegovim perkusivnim domislicam in s svojimi telesi vsak po svoje reagirali na zvočni prostor med eno in drugo poliritmijo. Prav to je tista presežna vrednost izkustva njegove muzike v živo: za razliko od uniformiranega four-to-the-floor korakanja in dvigovanja pesti v zrak, ki smo jih vajeni pri bolj tradicionalnem technu, je pri njem vsako telo prepuščeno iskanju svojega ritma v množici poliritmov – vsak je prisiljen k izumljanju lastnega plesa. In očitno je tudi Shackletonu precej zadogajalo, saj je moral nastop naposled le zaključiti po dvakratnem opozorilu varnostnika, da je presegel časovnico.

Na koncu skratka nismo dobili tistega, po kar smo prišli, vendar je bila impromptu klubska izkušnja sredi klubske suše na slovenski sceni več kot dobrodošla poživitev dogajanja. Obenem je treba priznati, da smo tokrat predvsem zaradi z nizkotonci skromno opremljenega ozvočenja dvorane Komuna njegovo muziko zaužili le nekje na 70 odstotkih intenzitete in smo bili tako opeharjeni za polnejšo, čreva tresočo izkušnjo njegovega soundsystem techna. Le ugibamo lahko, kako še bolj živa in mesnata bi izpadla njegova muzika skozi membrane Sinai Soundsystema ali nenazadnje na ozvočenju domačega mojstra Borisa Petovarja.