Splavitev simbioze

Nov' mest'. Nova prihodnost. Tako bi se lahko začela recenzija Lamai, Jardier, MRFY in še in še. Da, lahko bi izpadlo repetitivno, zlajnano in copy-paste, toda v primeru Tretjega kanuja gre za tisti tip zeitgeistne novomeške ustvarjalnosti, ki zaradi svoje spevnosti, sporočilnosti, sodelovanja in celotnega paketa postane popevka tedna na Valu 202. Pa ne enkrat niti dvakrat, pač pa trikrat. Ni prostora (januar 2016), V mleku (februar 2017) in Hiše (junij 2017) so takoj postale legende – ob tisti, da so se pod novomeškimi mostovi prikazovali trije kanuji, in če sta mimoidoča, ki sta bila priči temu pojavu, sedla v tretjega, se je zgodilo nekaj čarobnega ... Tretji kanu, trije hiti, trije producenti. 

Anja Pavlin (prej Indigo) in Jan Medle (punk-rock skupine) sta se srečala, kot sreča sama želi, da bi se dve kreativni polovici srečali. Kako? Tako, da sta se zaletela drug v drugega na popularnem prostoru (v Kevdru v Dolenjskih toplicah), ki se je potem seveda zaprl. Na pravem (Novem) mestu ob pravem času. Morda je Medle res iskal le spremljevalno vokalistko za svoj (solo) album, toda Pavlinova je v tem dvojcu, ki je bližje nalezljivi prodornosti Dido (in njenemu bratu) kot, denimo, Severi in Galu Gjurinu, nedvomno enakovredna polovica. Ne boljša ne slabša, pač pa ena plus ena v dvojcu, ki v svoj kanu spusti dobro misleče glasbenike. 

Njuna iskriva, dobrodušna, topla, jutranja glasba je nenehni trk dveh svetov, kjer sta, morda na trenutke še celo preveč odprto, dopustila, da so kar trije producenti (Igor Ilić, Peter Penko, Bort Ross) pomagali sestaviti razkropljene kamenčke v mozaični album, ki je glede na razpršenost znotraj dokaj predvidljivih ritmov in žanrskih odtenkov relativno vesoljski. On prihaja iz rocka, alternative, kitare, ona iz klasike, pevskih zborov, klavirja, zato je prav spoj na začetku, ki žal ni (pre)pogost, točka, kjer je V vesolje kot prvenec najmočnejši. 

Morda ravno v naslovni skladbi premoreta »tisto nekaj«, edinstveno in težko ponovljivo sodobno kantavtorstvo, v katerem pa je dopuščeno domiselno in nesramežljivo spogledovanje s popom. In idealna za ta (poletni) čas, saj pravita, da »ni dovolj pogled na morje / ni dovolj ti le živet«. V vesolje je skladba, kjer se zgodi veliki pok in kjer je Medle lahko rocker s kitaro, Pavlinova pa sirena in muza. Le da se nemudoma prepozna, kako dvojec trem producentom navkljub ni sam v tem vesolju. Če ne bi spustila drugih zraven, bi to bil akustičen, intimen, komoren, torej klasičen album te vrste. Dva vokala plus kitara in klavir. »Zelo odprto sva se lotila ustvarjanja pesmi. Iskala sva dober vajb že v času, ko so pesmi nastajale. Zato sva sprejemala različne ideje in posredno tudi producente. Dejansko je bilo tako, da so najini komadi čisto v redu zveneli v akustični verziji, kakor sva jih sprva nameravala tudi posneti, potem pa so z idejami producentov zrasli v bolj dodelane in obsežne podobe. To se nama zdi prednost tega širokega kroga, v katerem je album nastal,« je Medle pojasnil proces pred nastopom na festivalu Godibodi. 

Razen v naslovni pesmi se še v Ni prostora, torej v (še) malenkost bolj živahni molovski stvaritvi, prepozna, da sta ob treh producentih v svojo glasbo spustila plejado glasbenikov in s tem širokogrudno odprla okna v svojo osončeno in šelestečo glasbo. Kajti Tretji kanu je »najbolj« Tretji kanu v skladbah tipa V mleku, kjer vokal Pavlinove refrensko zaplava z nasneto trobento, samozavestnimi bobni (Ivo Rimc) in ob klaviaturah (Dejan Slak, Joseph Wheba) ter dodatnih kitarah (Matija Lapuh), zato je V mleku ob še eni viskozni pesmi, Črnem šalu, skladba, ki ne bi presenetila v repertoarju skupine Tabu, če bi se ta odločila za zimzeleni, zrelejši pristop. To je poadolescentna, odrasla, premišljena glasba. 

Ključ do takega albuma, kjer ni skoraj nobenih mašil, je premišljen prvenec, saj se kljub radijskih uspehom dvojec ni zaletel, ni šel na glavo. Je pa res, da je angleška Hold On My Love totalni enjambement, saj Tretji kanu pokuka celo h klavirsko ambientalnim mojstrovinam skupine Silence: Medle po cavovsko prevzame vokal, mračni aranžma pa zmaga zaradi violine (Luka Beljan) in violončela (Žan Beljan). In ko temu sledi radoživa harmonika (Janez Dovč) v skladbah Hiše in Ostala je tam, lahko vokal Pavlinove dobi (še) bolj neposredne odtenke jazza.

V vesolje je plošča, kjer je dvojec že na prvencu pokazal, kaj se zgodi, če dobro osnovo odpreš na stežaj in se prepustiš ustvarjalni žilici. Ob večkratnem poslušanju albuma se zdi, kot da bi bili zraven pri kreativnem procesu. Nemara plošči manjka le udarnejši konec, kajti Lahko noč – ob ponovitvi/nadaljevanju skladbe Ona (se skriva) – deluje kanček kreslinovsko na prvo žogo (Nekega jutra, ko se zdani), čeprav Medle še enkrat pokaže, kako sta s Pavlinovo daleč najbolj briljanta, ko zapojeta skupaj – svetlo, upanja polno, za temno podlago (noči). Prav to vzajemno, skoraj objemajoče sporočilo dvojca je tisto, kar krasi prvenec, ki kaže, da lahko kitara in klavir vrhunsko sobivata na plošči ter ustvarita skorajda naivno predano in pristno simbiozo. Morda ni komadov na prvo žogo, kar bi pričakovali od okolja, ki je slovenski popularni glasbi med drugim dalo Dan D in Društvo mrtvih pesnikov. 

Toda tudi ta novomeška generacija je trenutno prepoznavna, le da prihaja iz drugega plana. Odgovor na vprašanje, zakaj so vsi trije predlagani komadi Tretjega kanuja postali popevke tedna na Valu 202, ni le v legendi Krke in Novega mesta, temveč tudi v pastelnih, toplih, kolegialnih, vabljivih in nasmejanih fotografijah domiselno oblikovanega albuma, ki nas spomni, zakaj smo nekoč (raje) kupovali cedeje. Čeprav je bil Medle gonilo, sta s Pavlinovo dvojec v najboljšem pomenu, V vesolje pa plošča, ki se jo res da poslušati v enem kosu. Morda je ta paralela malce velikopotezna, a celo The Civil Wars se kot ideal ponuja nekje v ozadju. Upamo, da bo Tretji kanu izdal več kot dva albuma.