Svoboda in naključje

Pri italijanski založbi Final Muzik s sedežem v Vidmu je po lanski objavi Un Chant d'Amour s prej še neobjavljeno glasbo Borghesie za istoimenski film Jeana Geneta, posneto sredi osemdesetih let, letos izšel album posnetkov mariborske zasedba Abbildungen Variete. Na tej minimalistično, a lično oblikovani CD plošči, natisnjeni v omejeni nakladi dvesto izvodov, so zbrani in objavljeni posnetki zasedbe s kasete, objavljene leta 1983 pod okriljem Galerija ŠKUC Izdaje, ter skladba Izhodišče subjekta, na aktualni objavi naslovljena Evolution, ki je bila predhodno objavljena na kompilaciji 84 – 48 skupaj s skladbami zasedb Borghesia, 300.000 Verschiedene Krawale, Laibach, Čao pičke, O! Kult, Via Ofenziva in Otroci socializma. Jedro Abbildungen Variete sta tvorila Marko Ornik (1963–2019) in Igor Zupe, danes uveljavljeni filmski in televizijski režiser, s katerim smo ob tej priložnosti odgrinjali tančico skrivnosti o tej tribalno ritualistični ambientalni zasedbi kratkega trajanja.  Naša muzika je bila subverzivna in vznemirljiva. Po svetu so bili otoki za takšno glasbo in to so bili časi, ko se je svet začel spreminjati. Če imaš nekaj abstraktnega in nedojemljivega, česar se ne da umestiti, je že samo po sebi revolucionarno in subverzivno ter napoveduje neke spremembe, za katere sicer še sam ne veš, kakšne.   

Kako je prišlo do te izdaje Abbildungen Varieteja za italijansko založbo Final Muzik?

Zgodba je preprosta. Dobil sem mail od Cristiana Deisona s Final Muzik, ki je zapisal, da jim je glasba Abbildungen Varieteja zanimiva in da bi jo objavili. Ker gre za del mojega prejšnjega življenja, nisem imel nič proti, le da se morajo oni ukvarjati s pridobitvijo vseh pravic in vsega, kar je še potrebno za takšno izdajo, da pa želim imeti zadnjo besedo pri dizajnu. Sledilo je še nekaj mailov, dobil sem predloge ovitka in v par mesecih je bil CD zunaj. 

Če se ne motim, so bile pred tem neke izdaje tudi na Japonskem in v Južni Koreji.

Da, pred časom so se posnetki Abbildungen Varieteja intenzivno pojavljali na nekih japonskih in južnokorejskih portalih z zelo dobrimi ocenami, kot je bila na primer »the second most important industrial band from ex-Yugoslavia«. Šlo je za portale hard core fanov tovrstne muzike. Morda so pri Final Muzik ravno od tod prišli do Abbildungen Varieteja ali pa prek kompilacije Ex Yu Electronica (Vol. II: Industrijski elektro obvodi na severu, op. I. B.), ki jo je pred časom objavil Dušan Hedl in nanjo uvrstil tudi Abbildungen Variete.

Na CD ploščo so uvrščeni komadi s kasete, izdane leta 1983 pri Galeriji ŠKUC, ter komad s kompilacije 84 – 48. 

Babilon in Republikanski marš sta bila posneta na pobudo dirigenta Marka Muniha pod okriljem uredništva za klasično glasbo Radia Ljubljana v studiu Metro. Komad Izhodišče subjekta je bil objavljen na omenjeni kompilaciji. Imeli smo samo tri studijske posnetke, saj je šlo za bend z zelo kratkim rokom trajanja. Delovali smo v obdobju med gimnazijsko maturo in študijem. 

Še pred Abbildungen Variete sta imela z Markom Ornikom skupino, v kateri je bil tudi bodoči pevec Laibacha, Milan Fras. 

To je bil bend za enkratno uporabo. Naš prijatelj in Milanov sošolec na grafični šoli, Darko Senekovič, je imel likovno razstavo na prvi gimnaziji v Mariboru. Ob tej priložnosti smo se zbrali in na otvoritvi razstave igrali pod imenom Zobčeniki. Obstajali smo za en koncert in še ta ne v celoti. Na otvoritvi so prevladovali razni mariborski hipiji, ali drugače povedano, štajerske in mariborske avtoritete na LSD-ju in elektroniki tipa Tangerine Dream, ki so med nastopom streljali pripombe, da imamo razglašeno kitaro, mi pa smo jim odgovorili, da kitara ni v prvem planu. (smeh) 

Vsi trije, Marko, Milan in jaz, smo bili iz Miklavža. Tja sem se preselil iz Murske Sobote, ko sem šel v drugi razred osnovne šole. V tem razredu je bil Marko en tak alfa samec, in takoj ko sem vstopil v ta razred, sva se stepla in potem postala nerazdružljiva prijatelja. Najini mami sta bili učiteljici, bila sva iz istega družbenega razreda. V šestem razredu osnovne šole sva se pri dvanajstih letih cele dopoldneve, ko so bili starši v službi, vozila po Miklavžu s športnim Fiatom 850 Sport Coupe – komaj sva ven videla. (smeh) Ta Miklavž je bil bizaren kraj. Ko sva spoznala nekaj let starejšega Milana, ki takrat še ni bil pri Laibachu, je pa že hodil na grafično šolo v Ljubljani, smo se spoprijateljili in se začeli pogovarjati o umetnosti. Iz tega kroga ljudi ne smem pozabiti četrtega človeka, Hermana Pleterška, ki je bil velik fan ECM jazza in predvsem reggaeja. Cele večere smo ždeli pri njem in poslušali glasbo. Ključna oseba iz Miklavža pa je bil človek, s katerim nisem imel skoraj nobenega kontakta, čeprav je živel samo tri metre od mene na istem hodniku. To je bil moj brat. Bila sva si popolnoma različna. Moj brat je bil v šahu, kasneje je bil profesionalni šahist, med ostalim pa je imel tudi zbirko plošč, v kateri so bili Kraftwerk. Debel šop od Kraftwerk. Imel je tudi Bee Gees, Saturday Night Fever, singlico Knock On Wood Davida Bowieja, ampak Kraftwerk so bili ključni. Ko sem jih prvič slišal, je ta ritmičnost, eksaktnost in čudnost naredila neverjeten vtis name. Bili so popolnoma drugačni od vsega do takrat slišanega. In na to špuro sem potegnil Marka. Čez čas sem prišel do zaključka, da Kraftwerk niso bili sprožilec, ampak veter v hrbet. 

Ko sta sestavila Abbildungen Variete, sta razmišljala o posnemanju zasedbe Kraftwerk?

Med Kraftwerk in Abbildungen Variete je minilo kar nekaj let. S Kraftwerk sem se srečal že v osnovni šoli, sledila je cela gimnazija glasbenega in umetniškega razvoja. V tem času sem pri stricu v Nemčiji kupil svojo prvo ploščo, The Rise And Fall of Ziggy Stardust. Takrat sem pozimi samo bral, poleti pa samo basket igral. In Marko podobno. Midva sva vse delala skupaj. Bila sva kot dvojčka. Naj bo pozitivno ali negativno, vedno sva bila skupaj. Marko je hitro pustil gimnazijo, jaz sem jo pa končal in nato je nastal Abbildungen Variete. 

Kaj je botrovalo nastanku benda? Bila sta dva faktorja: svoboda in naključje. Ko sem končal gimnazijo, sem se odselil od doma. Z Markom sva živela skupaj v hiši na Taboru, zraven futuristične pošte, bila je v lasti njegove punce, ki je od najstniških let živela sama, ker so ji starši umrli. Se pravi SVOBODA. Imel sem 24 ur na dan, lahko sem delal, kar sem hotel. In Marko enako. Od doma sem se odselil, da bi napisal roman. Na podstrešju sem cele dneve klofal roman, Marko je slikal. Hiša in klet, v kateri sva živela in ustvarjala, sta bili nabiti z energijo. To je bil najin tempelj, kjer ni bilo zunanjega sveta. Najina energija je bila posledica čiste svobode. Nobenih obveznosti, nobene prisile, čisti stik s sabo in s svetom, čisto veselje do življenja in ustvarjanja. 

In nekega dne sva šla v neko galerijo po ogromno prazno belo platno. Bil je čisti dadaistični moment. Dva čudna modela, ki ne spadata v tisto okolje, gresta s platnom, dimenzije 4 x 2 metra, čez most v Mariboru in nasproti se na kolesu pony pripelje Markov bratranec, se ustavi in pove, da je njegov bend izgubil prostor za vaje. Rekla sva mu, naj pripelje te inštrumente k nam na Tabor. In še isti dan so jih pripeljali s kombijem in jih dali v klet – urejeno in življenje gre naprej, kot da se ni nič zgodilo. Do večera. Zvečer sva se z Markom odločila, da greva v klet sprobat te inštrumente. Bil je komplet bobnov, bila je električna kitara … Prvič v življenju sem se usedel za bobne, instinktivno. Marko je vzel v roke kitaro. V tem kletnem prostoru je bil tudi star podrt radiokasetofon. Če si ga prižgal, je lovil samo ultra kratke valove, kar je ustvarjalo šum. Poznala sva te vesoljske zvoke, bili so glavnina, na katero sva z Markom začela igrati. Ker se nama je slišalo v redu, sva se še isti večer posnela. Teh 20, 25 minut ali pol ure materiala je bilo posledica svobode. 

Ta svoboda, ki sva jo imela, ni bila kar nekaj. Ni se nama bilo treba ukvarjati z ničimer drugim kot s svojim fokusom, in posledično je bila to tudi svoboda od vseh konvencij, tako umetniških kot glasbenih. Ni šlo za to, da mora imeti komad strukturo, nasprotno: Go with the flow! In najina repeticija je imela moč iz globine, iz višine ali bog si ga vedi, od kod. Naslednji dan sva bila še zmeraj pod vtisom, da takšne muzike še nisva slišala. 

V tistem času je bil ravno natečaj za Novi rock in s temi posnetki s prve vaje sva se prijavila ter zraven priložila neke kolaže in fotomontaže. Veliko sva se ukvarjala z vizualijami in bend je bil nekaj več od le glasbene zasedbe kot posledice svobode in naključja. Nato sva dobila obvestilo, da sva sprejeta, in že čez nekaj dni so se okoli hiše pojavili novinarji na biciklih. Dala sva prve intervjuje. Začeli so se vrstiti klici. Prvi je bil Teodor Lorenčič, ki nas je potem odpeljal s kombijem na Novi rock, kjer sem ga predstavil Laibachovcem, s katerimi je nato odšel kot menedžer na prvo Occupied Europe Tour. Čez noč sva mulca, stara malo manj kot osemnajst let, prišla v stik z ljudmi, ki so naju vabili na večerje. Šlo je za intelektualce in kulturnike, v glavnem zelo v redu ljudi. Kmalu sva dobila vabilo za razstavo v mariborski sinagogi, kjer smo vrteli te posnetke. Naslednja točka je bila frančiškanska cerkev v Mariboru, spet s temi posnetki. In nato smo imeli prvi in edini koncert pred Novim rockom, in sicer v nabito polnem mariborskem MKC-ju. Okoli Abbildungen Varieteja je začel nastajati kult. V Maribor smo padli kot atomska bomba in v štirinajstih dneh so se po mestu pojavili plakati proti nam. 

So bili ti plakati povezani še z obdobjem Zobčenikov? 

Ne. Maribor je malo mesto in novice se zelo hitro razširijo. Tako so se razširile tudi govorice o dveh tipih s čudnima frizurama in oblečenima v črno, ki ustvarjata neko čudno musko. Midva sva delala in ustvarjala čez noč, zjutraj sva šla v fotokopirnico sestavit te kolaže, nato sva šla spat do treh popoldan, ko se je začel nov dan. In na poti v fotokopirnico sva enkrat zagledala te plakate po mestu, ki so bili napisani v značilnem štajerskem humorju. Moraš vedeti, da je Maribor ostal v obdobju literarne moderne, Baudelaireja, če hočeš, se pravi konzervirane visoke umetnosti, ki je že kulturna dediščina. Nič, kar ni bilo v skladu z gimnazijskimi kanoni kulture, ni bilo sprejemljivo. Takrat je v Mariboru prevladoval rokenrol, novi val je bil sicer nekaj več, a je bil že mimo. Velika sreča je bila, da z Markom nisva bila iz Maribora, ampak iz Miklavža, ker če bi bila iz Maribora, bi bila verjetno del njegove scene. Maribor je že imel svojo mitologijo, vrednote in kriterije, svojo gravitacijo, ki ga je posrkala v prevladujočo miselnost. Saj z Ljubljano ni nič drugače. Mi smo s svojo miselnostjo, ki ni bila del Miklavža, ampak univerzuma, padli v to okolje kot komet. 

Ob tem, da sta svoboda in naključje naredila ta bend, je bilo za naju ključno zavedanje, da sva zdrava, da imava čisto glavo in jasne predstave o svetu okoli sebe. Neumnosti, ki so naju obkrožale, naju niti slučajno niso zanimale. 

Kako sta zbrala bend, saj Abbildungen Variete ni bil duo, ampak veččlanska zasedba?

Odločili smo se, da ne bomo imeli frontmana, če pa že, bo to Goran Majcen, ki je igral klarinet. Goran je bil iz druščine, ki se je zbirala pri Hermanu. Nato je bil tu Darko Senekovič, Milanov sošolec z grafične, bil je za sintetizatorjem in klaviaturami. Dobili smo dobrega bobnarja Zmagota, priimka se žal ne spomnim, Branko Mirt je bil na kitari, saksofon pa je igrala neka Nana iz Kočevja, ne spomnim se, kako je prišla v bend. To je bila zasedba, ki je šla na Novi rock. 

Kaj se je dogajalo po Novem rocku ’83?

Po Novem rocku smo imeli še koncert v Zagrebu. Po celi tedanji Jugoslaviji so se začeli pojavljati članki o nas, na primer Dejan Kršić je v zagrebškem časniku Polet objavil štiristranski članek. Pojavile so se ponudbe za koncerte na Češkem in Poljskem. Naša muzika je bila subverzivna in vznemirljiva. Po svetu so bili otoki za takšno glasbo in to so bili časi, ko se je svet začel spreminjati. Če imaš nekaj abstraktnega in nedojemljivega, česar se ne da umestiti, je že samo po sebi revolucionarno in subverzivno ter napoveduje neke spremembe, za katere sicer še sam ne veš, kakšne. Po Novem rocku smo imeli tudi razstavo v Galeriji ŠKUC v Ljubljani, ob izidu kasete, in ob tej priliki smo priredili performans. Goran je plesal, mi smo stali med nekimi lutkami, Andrej Lupinc, ki je bil povezan s ŠKUC-em, pa je posnel nekajminutni video. 

Novi rock je bil septembra, oktobra sem začel študirati. Eden od razlogov za selitev od doma v to hišo je bil ta, da sem hotel študirati režijo, vedel pa sem, da doma ne bom napisal scenarija za sprejemni izpit. Poleg dela na romanu sem v hiši napisal scenarij za sprejemca, Izdajalsko srce po Edgarju Allanu Poeju, in bil sprejet, še preden so se odvrteli filmi z bendom. Po Novem rocku sem nekaj časa mislil, da bomo z bendom normalno delovali naprej tudi med mojim študijem. V prvih mesecih študija sem celo razmišljal, da bi opustil študij in se vrnil k bendu, sem pa potem vseeno vztrajal pri filmski režiji. Zaradi razdalje med Ljubljano in Mariborom se nismo več toliko videvali, bend se je kratek čas še trudil, a je kmalu ugasnil. Na njegovem pogorišču se je pojavila druga skupina, Tekton Motor Corporation, ki je kasneje tudi nastopila na Novem rocku. Šlo je za projekt v prvi vrsti Branka Mirta, kitarista iz Abbildungen Varieteja. 

Glasba Abbildungen Varieteja je izrazito ritualistična. Tudi na podlagi obstoječih videoposnetkov in fotografij se lahko sklepa, da ste bili zelo naravnani na ritual. Kaj vas je vodilo k temu? 

Težko bi rekel … Nič racionalnega. (dolg premor) Mogoče je to diktiral ta tretji član, radiokasetar, ki je ustvarjal hipnotično podlago, ki se je ni dalo ustaviti. Bila je kot ena dolga molitev. Danes sem prvič pomislil, kako zares pomemben faktor je bil ta radiokasetar. Brez njega tega ne bi bilo. 

Bi lahko rekli, da sploh niste imeli cilja? 

Ena prvih artikulacij, ki naju je zelo veselila, je bilo spoznanje, da sva zdrava. Zame je to bilo pomembna dobesedna artikulacija, ki se je izkristalizirala med opisanim dogajanjem. Naslednja moja misel je bila, da mogoče ne vem, kaj želim, definitivno pa vem, česa nočem: tisto, kar obstaja, me ne zanima, zanima me tisto, česar ni. In to je moto, ki me vodi in usmerja skozi življenje. 

Kakšna je bila reakcija na uvrščanje Abbildungen Varieteja med pionirje industriala? 

To sploh ni bil industrial, bilo je ritualno in ambientalno. To razvrščanje je bolj površno. Zasledovali smo arhetipe, tisto, kar je univerzalno in za vse večne čase, ali po Nietzscheju iz Rojstva tragedije iz duha glasbe: neko amorfno gmoto, ki jo vsako obdobje artikulira v specifični formi. Zasledovali smo univerzalno, kar lahko premikaš po obdobjih in kar je spodaj in skrito pod krinko ter vsakokrat novih oblik oziroma variacij na obstoječe oblike. Ni se nas dalo pripeti z buciko na zid, kot bi rekel T. S. Elliot, in to ni bilo mogoče zaradi svobode in templja, v katerem sva živela z Markom. 

Od kod je prišlo ime benda? 

Ne spomnim se natančno, lahko pa povem, kje sva našla podobo hiše, ki je bila na naslovnici kasete in priloženega fanzina. Našla sva jo na neki stari razglednici, ki sva jo obdelala s fotomontažo in ji dodala nadstropja. Na razglednici je bilo upodobljeno nočno zabavišče, morda je celo na njej pisalo Abbildungen Variete. 

Kako ste skovali naslove komadov? 

Babilon je bil vezan na omenjene arhetipe. Republikanski marš je bil futuristični komad. Takrat nismo imeli pojma, da obstajajo neki republikanci, če pa danes vržeš v iskalnik samo Trumpa, že imaš preroški komad. Kader urbanosti je spet arhetip v urbanem okolju in med betonskimi bloki, kjer se odvija ritualnost drugačne oblike. Max Ludwig, to je bil psevdonim enega izmed nas. Vsi smo imeli psevdonime, na primer Darko Senekovič je bil Leonard Rubins. Ta anonimizacija je bila v duhu tistega časa in zgodovina umetnosti je polna skrivalnic in anonimnosti. Na ta način preusmeriš pozornost na svoje delo, stran od sebe, od imena, k arhetipskemu in univerzalnemu, ki ga je vsebovala naša glasba. Po drugi strani imaš možnost, da se odkriješ tistim, ki jih sam izbereš. 

Takrat ste že prijateljevali z Laibachom. 

Da, bili smo prijatelji. Fante iz Laibacha smo spoznali prek Milana. Še kot gimnazijec sem prihajal v Ljubljano na koncerte in med drugim spoznal Dejana Kneza in pokojnega Romana Uranjeka. Ko sem bil v drugem razredu gimnazije, sem se srečal z Dejanom, ki je starejši od mene, in končala sva pri njem v hotelu na Taboru, kjer je takrat živel. Celo noč sva se pogovarjala o umetnosti. Ko smo šli snemat Babilon, smo čisto po prijateljski navezi poklicali Laibachovce, če bi prišli na snemanje, ker smo rabili moške vokale. In tako v studijskem posnetku Babilon poje cel Laibach plus Igor Vidmar. 

Vendar med vami ni bilo kakšne posebne zveze?

Kot bi rekel moj pokojni prijatelj, zgodovina umetnosti je zgodovina prijateljstva. Laibach je bil pred nami in ni se dalo izogniti temu, da bi nas ne omenjali v isti sapi. To je bil eden od razlogov, da sem si rekel: Ne želim si, da se me celo življenje daje z nekom v isti koš, zato bom poiskal svojo špuro, in kasneje sem jo našel v drugih medijih. Naša pot je bila alternativna pot, kot se je temu takrat reklo, in po njej so hodili tudi v Laibachu. Če se pelješ po isti cesti, še ne pomeni, da se pelješ v istem avtu. Mi smo se peljali vsak s svojim avtom, le cesta je bila podobno drugačna od drugih cest, po katerih so se vozili ostali. 

Eden od razlogov, da sem prekinil z Abbildungen Variete, je bil, da nismo bili dovolj glasbeno podkovani za uresničitev mojih ambicij. Takrat še nisem videl možnosti dela z drugimi glasbeniki pri razvoju kompleksnejših stvari, kar me je zanimalo. In tako bi se slej ko prej začeli ponavljati. Ni mogoče opisati posledic, ki jih je imela ta svoboda zame. Nedavno sem prišel do zaključka, da če se danes primerjam s človekom, kakršen sem bil takrat, se danes počutim kot hodeči les. Mene je to obdobje izoblikovalo, tudi moje stališče, da samo lastna izvirnost in upor štejeta. In Izhodišče subjekta je bilo moje zadnje sporočilo, da grem naprej. To je manifestni komad odhoda.

In to je bil vaš zadnji komad?

Tako je.